Domžalska industrijska dediščina: Življenje s tovarno TOKO Domžale

219
Gasilska četa tovarne TOKO Domžale, 1985. Nov gasilni avtomobil je PGD TOKO Domžale prevzelo ob 35-letnici društva leta 1982. (Foto: Arhiv J. Bergant Klemenc).

Danes mineva skoraj dvajset let odkar tovarne TOKO v Domžalah ni več. V Slamnikarskem muzeju v Domžalah smo se odločili, da pobliže predstavimo nekdaj izredno pomembno domžalsko tovarno usnjene galanterije v razstavi z naslovom TOKO Domžale – Tovarna TO(rbic) in KO(včkov), ki bo na ogled do konca letošnjega leta. 

Z javnim povabilo javnosti k sodelovanju smo v dveh letih zbrali veliko gradiva, ki so ga nam posodili oz. darovali sodelujoči – največ torbic, kovčkov, denarnic, listnic in drugih usnjenih izdelkov drobne galanterije. Zbrano gradivo smo na razstavo postavili v časovnem razporedu, tako da je razviden tudi oblikovni razvoj blagovne znamke TOKO, ki je desetletja sledil aktualnim svetovnim modnim trendom. Sodelujoči so prispevali tudi fotografije, dokumente in zgodbe, s katerimi smo dopolnili pripoved razstave.

Pozitiven odziv javnosti je vsekakor presegal naša pričakovanja. Sprva so gospe začele prinašati predvsem torbice in navdušeno pripovedovale, kje in kdaj so jih kupile, zakaj so kupile ravno TOKO-ve ter kako so jim služile desetletja in jim služijo še danes. Nato so se odzvali tudi nekdanji zaposleni v tovarni TOKO Domžale, ki so postali pomemben faktor za vsebinsko nadgrajevanje razstave, saj so s pripovedovanjem o delu in življenju v tovarni neposredno podajali informacije, ki jih v dosegljivi literaturi ni bilo.

TOKO Domžale je bila z največ zaposlenimi podjetji v Občini Domžale, zato je bila socialna skrb za delavce na izredno pomemben mestu v tovarni. Delavcem je nudila različne oblike socialne varnosti – zavarovanja, stanovanja, ugodne stanovanjske kredite, solidarnostne pomoči, kadrovsko štipendiranje otrok zaposlenih itd. V tovarni so poskrbeli tudi za stalno strokovno izobraževanje, uvajalne seminarje za novo zaposlene, dijake in študente na delovni praksi, različne tečaje, uporabo počitniških kapacitet, jubilejne nagrade, dogodke, kulturne in športne prireditve, strokovna potovanja in izlete. Za družabno življenje »Tokovcev« je skrbela predvsem sindikalna ter mladinska organizacija, ob veliki podpori vodstva in splošno kadrovskega sektorja.

Eden pomembnih projektov na izobraževalnem področju je bilo sodelovanje s Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo ter Posebno izobraževalno skupnostjo za usnjarsko predelovalno industrijo. Rezultat sodelovanja je bil uveden višješolski študij iz dela na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, v katerega so se vključili štirje zaposleni.

Varnost zaposlenih je bila na prvem mestu. Že leta 1947 je bilo znotraj tovarne ustanovljeno prostovoljno gasilsko društvo, ki je skrbelo za požarno varnost. Udeleževali so se mnogih drugih prostovoljnih delovnih akcij. Vseskozi skrbeli za izpopolnjevanje strokovnega znanja, organizirali poučne ekskurzije v različne kraje.

S področja ljudske obrambe in družbene samozaščite pa je sindikalna organizacija organizirala vsakoletni dogodek NNNP (Nič nas ne more presenetiti). To je bila vsedržavna akcija, na kateri je jugoslovanska oblast ljudi pripravljala na najhujše – kako ravnati v primeru naravnih nesreč, vojn, jedrskih, bioloških in kemičnih napadov. Potekala je običajno ob sobotah.

(se nadaljuje)
R. K.

Lit. In viri: Gornik-Kugler Marija: Kadrovska politika in planiranje kadrov v DO Toko, Diplomska naloga, FSPN, Ljubljana 1983; Indikator informativno-politično glasilo delavcev delovne organizacije, TOKO DOMŽALE, 1978 – 1988.

 

 

 

Oglasno sporočilo