Davorin Joger: Gobelini so krasna terapija in velika strast!

0
1764

Darko Joger, sicer v njegovih dokumentih piše, da je Davorin, je Virjan, rojen pa je leta 1954. Pot skozi  življenje se je začela na domačem Viru, prvo izobraževanje pa je opravil v Domžalah na Prvi osnovni šoli, ko je ta še delovala kot soseda  gostilne Keber. Potem je opravil še šolanje na Srednji gradbeni šoli v Ljubljani in se potem zaposlil v Hidrotehniku, kjer je »združeval delo« (tako se je reklo nekoč) sedem ali osem let. V omenjenem podjetju je postal projektant kanalizacijskih in vodovodnih omrežij, nato pa pripravljal gradbišča na povodjih Kamniške Bistrice in Save. Probleme, s katerimi se je srečal, si je po nespameti ustvaril sam, tako da je potem spremenil tudi svojo zaposlitev. V nekdanji tovarni Induplati v Jaršah je postal krojilec težke konfekcije, to je šotorov in različnih »plaht«, vse je šlo zvečine v izvoz. 18 delovnih let je pustil v omenjeni tovarni, ki je potem po svojevrstni tragediji propadanja  in škandaloznih ukrepih vodstva končala svojo pot v stečaju. Darku se je zgodilo, da je končal kot invalid tretje kategorije. Po 31 letih delovne dobe je pristal v pokoju.

Delo je vedno najboljša terapija!

Kar naenkrat se je znašel pred odločitvijo-kam naj s časom v novem položaju. Njegova mama se je že nekaj časa posvečala izdelovanju gobelinov, vendar so jo potem izdale oči. Darka je prosila, da dokonča enega od začetih del. Prošnji je ustregel, ob tem pa spoznal, da so gobelini imenitno sredstvo in zanj pravzaprav krasna delovna terapija. Kmalu si je kupil svojo predlogo gobelina, potrebne prejice najrazličnejših barv in začel delo. Ugotovil je, da je zanj to prava odrešilna in sproščujoča  zaposlitev. Motivi novih in novih gobelinov so prihajali eden za drugim. Kupoval je osnove-mrežice, potreben material, nitke in vse ostalo ter navdušeno nadaljeval. Motive je našel v različni literaturi, ki jo  je na voljo res veliko. Pod njegovimi prsti so nastajala različna tihožitja, predvsem pa so bile na tkaninah poustvarjene imenitne slike velikih svetovnih slikarskih mojstrov. Kar  14 je slikarjev, ki jim je Darko na svoj način izdelal njihove že zdavnaj naslikane podobe. Umetniki kot so Rubens, Rembrandt, Da Vinci, Veronese, Goya so ob domačih Ivani Kobilci, Lojzetu Perku, Janezu Šubicu dobili tekstilne upodobitve izpod Darkovih rok.

Kako Darko ustvarja?

Motive, ki jih najde v literaturi prenese na papir, potem pa poskrbi za ustrezno povečavo prek episkopa. Na papirju potem s flomastrom obeleži konture barv in delo se s prenosom na tkanino lahko začne. Seveda poišče ustrezne prejice s šestero nitkami in to  v barvah, ki jih narekuje originalna predloga  avtorja. Ko sklene delo na posameznem motivu, ostane za njim cela zbirka dokumentacije, ki govori o predhodnih fazah dela. Za spomin!

Ena od želja Darku ostaja še neuresničena: da bi imel svojo razstavo.

Takole o tej neuresničeni želji pripoveduje:

Darko Joger:

»Kar na nekaj mestih sem že povprašal, če bi lahko razstavil, kar je doslej nastalo pod mojimi rokami. Razumevanja za mojo ustvarjalnost doslej nisem našel veliko, pravzaprav nič. V domžalski knjižnici so mi denimo rekli, da imajo že za leto naprej vse polno, tudi drugje so me odpravili na podoben način.

Vsi menda razstave načrtujejo na dolgi rok, to pa je tudi krasen izgovor, da sem bil povsod, kjer sem povprašal za prost termin-zavrnjen. Kaže, da gobelini ljudem, to je obiskovalcem kulturnih ustanov niso  všeč, ob tem pa nas je takih, ki jih izdelujemo, res zelo veliko.

To  delo me umiri, zidanica pa prinaša veselje…

Rad sem tudi v svoji zidanici, ki jo z ženo imava v Straži na Dolenjskem v bližini Novega mesta. Zidanica je bila stara in zapuščena, skoraj tik pred propadom je bila. Že takrat sem v mislih videl njeno novo podobo, kakršno naj bi po obnovi pridobila. Zgodilo se je natanko to: zidanica je zdaj točno taka, kot sem jo videl v svojih sanjah, zato mi prinaša veliko veselja. Nama z ženo ni do morja: tam sva bila samo enkrat, pa še to le na obisku. Raje hodiva v hribe ali bližnjo naravo. Narava prinaša čudovita občutja, jaz vedno pravim, da gredo v naravi živci in duša na pašo.«

Ko Darko pripoveduje o svojih ljubeznih-gobelinih in naravi, se mu iskrijo oči, take oči pa zagotavljajo, da ob obojem najde potešitev, veselje, izpolnitev in smisel. Za konec pove še tole:

»Brez smisla in ciljev ni vredno živeti! Tjavdan! Vesel sem, res vesel, da mi je življenje naklonilo to, kar počnem. V takem jemljem delo kot veliko nagrado življenja. Tega je ob tej nagradi, pravzaprav  darilu, kljub bližajočim ostarelim letom, vredno živeti.!«

 

 

Darko Joger, sicer v njegovih dokumentih piše, da je Davorin, je Virjan, rojen pa je leta 1954. Pot skozi  življenje se je začela na domačem Viru, prvo izobraževanje pa je opravil v Domžalah na Prvi osnovni šoli, ko je ta še delovala kot soseda  gostilne Keber. Potem je opravil še šolanje na Srednji gradbeni šoli v Ljubljani in se potem zaposlil v Hidrotehniku, kjer je »združeval delo« (tako se je reklo nekoč) sedem ali osem let. V omenjenem podjetju je postal projektant kanalizacijskih in vodovodnih omrežij, nato pa pripravljal gradbišča na povodjih Kamniške Bistrice in Save. Probleme, s katerimi se je srečal, si je po nespameti ustvaril sam, tako da je potem spremenil tudi svojo zaposlitev. V nekdanji tovarni Induplati v Jaršah je postal krojilec težke konfekcije, to je šotorov in različnih »plaht«, vse je šlo zvečine v izvoz. 18 delovnih let je pustil v omenjeni tovarni, ki je potem po svojevrstni tragediji propadanja  in škandaloznih ukrepih vodstva končala svojo pot v stečaju. Darku se je zgodilo, da je končal kot invalid tretje kategorije. Po 31 letih delovne dobe je pristal v pokoju.

Delo je vedno najboljša terapija!
Kar naenkrat se je znašel pred odločitvijo-kam naj s časom v novem položaju. Njegova mama se je že nekaj časa posvečala izdelovanju gobelinov, vendar so jo potem izdale oči. Darka je prosila, da dokonča enega od začetih del. Prošnji je ustregel, ob tem pa spoznal, da so gobelini imenitno sredstvo in zanj pravzaprav krasna delovna terapija. Kmalu si je kupil svojo predlogo gobelina, potrebne prejice najrazličnejših barv in začel delo. Ugotovil je, da je zanj to prava odrešilna in sproščujoča  zaposlitev. Motivi novih in novih gobelinov so prihajali eden za drugim. Kupoval je osnove-mrežice, potreben material, nitke in vse ostalo ter navdušeno nadaljeval. Motive je našel v različni literaturi, ki jo  je na voljo res veliko. Pod njegovimi prsti so nastajala različna tihožitja, predvsem pa so bile na tkaninah poustvarjene imenitne slike velikih svetovnih slikarskih mojstrov. Kar  14 je slikarjev, ki jim je Darko na svoj način izdelal njihove že zdavnaj naslikane podobe. Umetniki kot so Rubens, Rembrandt, Da Vinci, Veronese, Goya so ob domačih Ivani Kobilci, Lojzetu Perku, Janezu Šubicu dobili tekstilne upodobitve izpod Darkovih rok.

Kako Darko ustvarja?
Motive, ki jih najde v literaturi prenese na papir, potem pa poskrbi za ustrezno povečavo prek episkopa. Na papirju potem s flomastrom obeleži konture barv in delo se s prenosom na tkanino lahko začne. Seveda poišče ustrezne prejice s šestero nitkami in to  v barvah, ki jih narekuje originalna predloga  avtorja. Ko sklene delo na posameznem motivu, ostane za njim cela zbirka dokumentacije, ki govori o predhodnih fazah dela. Za spomin!

Ena od želja Darku ostaja še neuresničena: da bi imel svojo razstavo.

Takole o tej neuresničeni želji pripoveduje Darko Joger:
»Kar na nekaj mestih sem že povprašal, če bi lahko razstavil, kar je doslej nastalo pod mojimi rokami. Razumevanja za mojo ustvarjalnost doslej nisem našel veliko, pravzaprav nič. V domžalski knjižnici so mi denimo rekli, da imajo že za leto naprej vse polno, tudi drugje so me odpravili na podoben način.

Vsi menda razstave načrtujejo na dolgi rok, to pa je tudi krasen izgovor, da sem bil povsod, kjer sem povprašal za prost termin-zavrnjen. Kaže, da gobelini ljudem, to je obiskovalcem kulturnih ustanov niso  všeč, ob tem pa nas je takih, ki jih izdelujemo, res zelo veliko.

To  delo me umiri, zidanica pa prinaša veselje…
Rad sem tudi v svoji zidanici, ki jo z ženo imava v Straži na Dolenjskem v bližini Novega mesta. Zidanica je bila stara in zapuščena, skoraj tik pred propadom je bila. Že takrat sem v mislih videl njeno novo podobo, kakršno naj bi po obnovi pridobila. Zgodilo se je natanko to: zidanica je zdaj točno taka, kot sem jo videl v svojih sanjah, zato mi prinaša veliko veselja. Nama z ženo ni do morja: tam sva bila samo enkrat, pa še to le na obisku. Raje hodiva v hribe ali bližnjo naravo. Narava prinaša čudovita občutja, jaz vedno pravim, da gredo v naravi živci in duša na pašo.«

Ko Darko pripoveduje o svojih ljubeznih-gobelinih in naravi, se mu iskrijo oči, take oči pa zagotavljajo, da ob obojem najde potešitev, veselje, izpolnitev in smisel. Za konec pove še tole:

»Brez smisla in ciljev ni vredno živeti! Tjavdan! Vesel sem, res vesel, da mi je življenje naklonilo to, kar počnem. V takem jemljem delo kot veliko nagrado življenja. Tega je ob tej nagradi, pravzaprav  darilu, kljub bližajočim ostarelim letom, vredno živeti.!«

B.M.

 

Oglasno sporočilo

ODDAJ KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here