»Moja samostojnost je moja sreča«

744

Naša trgovin’ca letos praznuje pet let, pet let spominov, pet let prijateljstva. Postali smo velika družina, ki se ima neizmerno rada. Ko sprejmemo prijatelje, ne izgubimo sebe, temveč dobimo njih v dar. Vsak dan pridemo v dnevni center, kjer smo vključeni v razne delavnice. Radi delamo tudi v naši trgovin’ci, zato živimo bolj polno življenje. Kot družina smo popolni in skupaj premagujemo in prestopamo meje mogočega. Skupaj se počutimo varno in s skupnimi močmi pridobivamo najdragocenejše izkušnje, ki nam pomagajo živeti samostojno,« je ob obletnici napisal Jaka Blejc, ki je skupaj z Alenko in Vesno pred petimi leti odprl Našo trgovin’co.

Medtem ko se vračava v delovno enoto,  Jaka razlaga o vožnji s prilagojenim kolesom. Na obrazu ima srečen nasmeh. Z zmagoslavnimi očmi pove, da so s starši šli v Mengeš na sladoled. On in ati na enem kolesu, mami pa zraven s svojim. Sama pa sem še vedno pod vtisom, kako samozavestno in spontano se je spomnil poti do računovodkinje, kamor so naju poslali.

Jaka je avtor zapisa o tem, kaj potrebujejo in dajejo ljudje z Downovim sindromom naši družbi. Vprašam ga, kdaj je najbolj srečen in kaj on daje ljudem … Najbolj mi je všeč, da smo skupaj, da sem sprejet, da  smo veseli in se imamo lepo,” odgovori. “Rad spoznavam in se družim z ljudmi, ki so pozitivni.”

»To so ljudje, ki so dobre volje in nasmejani,” še pojasni. “Z njimi se najlažje razumem in grem rad na kakšen dogodek  ali da se družimo,” doda.

Jaka v pogovoru velikokrat omeni, da je rad samostojen in koristen. Sam hodi v knjižnico in tekoče bere. Točno ve, katera zvrst knjig ga najbolj zanima. Preseneti me jasnost njegovih misli in besede, s katerimi se izraža. Opazim, da imam pred seboj  razmišljujočega človeka.

Zato vprašam, kaj mu pomeni samostojnost? »Ja, to da se počutim odgovornega, da delam stvari samostojno«, nakaže odgovor.  In nato konkretno nadaljuje. »Samostojnost je, da znam pripraviti Urškino pecivo, grem sam v trgovino kupit hrano, hodim v službo in tam delam. Znam narediti umešana jajca z žemljo za zajtrk. Doma npr. posteljem in preoblečem  posteljo, sesam po tleh. Bratu, ko pride na obisk, pripravim čaj.”

»Samostojen sem tudi, ko opravim koristno delo drugim. Rad prisluhnem in se pogovarjam z maminimi nečaki (v drugem kolenu). Z njimi se igram ali jim preberem knjigo, jim kaj povem. Lahko bi jih seznanil s črkami ali številkami.« Skozi pogovor zaznam, da  Jaka v sebi nosi željo pomagati drugim na poti k njihovi samostojnosti. Način pozna, ugotovim pri sebi. Mlajše bi usmerjal z zaupanjem in sočutjem, kot to počno njegovi starši in mentorji v našem centru.

Kako si preživel karanteno?  “Bil sem s svojimi domačimi. Pogrešal pa sem našo družino v Društvu Verjamem vate, prijatelje, sodelavke, imamo se radi in jih upoštevam. Najrajši imam Joži.” O sebi pove, da se mu zdi pomemben red. Zato v Naši trgovin’ci rad pomaga in sodeluje pri njegovem vzpostavljanju. Jakovo delo v trgovini je, da zlaga in pospravlja oblačila na police, obešalnike, zamenja obleko na lutki. To dela ustvarjalno in predano. Spozna se na modo in lepoto. Pogosto pomaga pri urejanju dokumentov v pisarni, rad razmišlja o poslu in raziskuje.

Pri Jaku občudujem, da se preudarno prepušča toku stvari, zato ga  vprašam, kje vidi svoj prispevek naši družbi. »To, da sem pozitiven, samozavesten in vključen v družbo«, pove na kratko.

Kako pa vidiš svojo  prihodnost?, ga izzovem.  »Enkrat bom živel v skupni  bivalni enoti, imel bom osebno asistentko, lahko bom šel sam na kakšen koncert. Samostojno življenje zahteva, da se do drugih vedem kulturno in odraslo. To konkretno pomeni,  da sem prijazen, razumevajoč, da prisluhnem šibkejšim, ko so v stiskah. Za skupno življenje v naši bivalni enoti je pomembno, da se trudimo drug drugemu prilagoditi in si pomagati. Mlajši potrebujejo tudi moj dober zgled. Zato se trudim.”

Med pogovorom naju zmoti hupanje šoferja, ki v pozdrav še pomaha. Jaka ponosno pove, da je to njegov starejši brat. »Ko pride na obisk, se kaj pogovoriva, vesel sem tudi, ko greva na kavico ali npr. v kino. Uživam v akcijskih filmih z avtomobili, greva na hamburger. Rad ga imam, on pa mene. Vem pa tudi, da me imata mami in ati zelo rada, tudi jaz imam rad njiju.”

Društvo Verjamem vate, so.p.
Oglasno sporočilo