Slovenski pravni filozof in izredni profesor dr. Andraž Teršek: »V mojih miselnih procesih ni predsodkov!«

2551

Njegov obraz izraža odkritost in nedolžnost. Njegov nastop je brez trohice samovšečnosti, srčne trdote ali občutka večvrednosti. Misli niza z vednostjo, da mora biti sodstvo odgovorno, okuženo z močjo argumenta, razpravno, z znanjem in integriteto, nepristransko in objektivno. Ideje posreduje s prezenco zrelega moškega, ki se dobro počuti tudi v feminiziranem poklicu ali kot pravi sam, v delovnem okolju, v katerem so moški v manjšini.

Kaj je vaše pravno področje in zakaj ste se odločili zanj?
No, to je verjetno vam in javnosti dobro znano. Ali pa tudi ne…V bistvu imate prav. In to je dobro pojasniti. Pravniki si drug drugemu nismo enaki. Ne po področju dela, ne po tem, koliko vemo o posameznih zakonskih ureditvah, tem ali onem zakonu, tem ali onem členu v zakonih… Res je, vsak pravnik ni pravnik kot vsak drugi stanovski kolega. Tega se velik del javnosti prepogosto ne zaveda. In tako ne loči med profesorjem prava, strokovnim sodelavcem na sodišču, sodnikom, odvetnikom, notarjem, sindikalnim pravnim zastopnikom… in končno osebo na sodniški funkciji in ustavnem sodniku. Tega zadnjega celo nekateri politiki in političarke ne razumejo. Za nekatere je sodišče pač sodišče. Razlika med rednim in ustavnim sodiščem celo nekaterim od njih ni dovolj jasna. Zato mislijo, da je dobro, če ustavni sodnik ali sodnica postane nekdo, ki je, kot temu sami rečejo, specializiran za neko ožje pravno področje. Kar je zgrešeno, zelo napačno razumevanje teh razlik in funkcije ustavnega sodišča, načina dela in odločanja na tem sodišču. Kar zadeva mene osebno se ukvarjam predvsem z vrhom pravne piramide, z ustavo in sodobnim ustavništvom. To zadnje spet ni isto kot ustavno pravo, ne gre za sopomenki. Pri nas je bilo ustavno pravo vselej predvsem ukvarjanje z organizacijo države, državnih organov, vej oblasti, zakonodajnimi postopki, pristojnostmi parlamenta, vlade in sodstva, vlogo predsednika republike v sistemu in podobno. Ustavništvo presega ta okvir. Skupna točka seveda so temeljne pravice in svoboščine, pa temeljna ustavna načela…Mislim na načela demokratičnosti, vladavine prava, pravne države…To niso samo pojmi, to so koncepti z obsežno in razvejano vsebino. So tudi vrednote. Zato ustavništvo zajema celoten spekter državne ureditve, vsebine in razsežnosti pravic in svoboščin, ustavnih načel, filozofijo, psihologijo, sociologijo, argumentacijo…To je moje temeljno študijsko, predavateljsko in javno delo. In zanj sem se kot mladenič odločil bolj po naključju. Zdela se mi je najboljša izbira, če ugotovim, da me to ne zanima… v tistih letih, ko še nisem vedel, kaj izbrati in s čim naj se v življenju poklicno ukvarjam. In ni mi žal (nasmešek).

Zakaj mislite, da niste uspeli pri svoji kandidaturi za ustavnega sodnika?
Ne mislim, vem, zakaj nisem. A o tem ne govorim javno. Če pa že, pa med vrsticami.

Leta 2018 pa ste od kandidature odstopili. Zakaj?
Ni več pomembno.

Lahko kaj storimo, da se politika ne bi vmešavala v izvolitve sodnikov?
Lahko spremenimo način izbire sodnikov. Rednih in ustavnih. Da Državni zbor voli ali imenuje sodnice in sodnike na sodniške funkcije, to je res… bom uporabil mil izraz – zelo neposrečeno.

Kako bi moralo delovati sodstvo?
Odlično. Odgovorno, z močjo argumenta, razpravno, z znanjem in integriteto, odločno in pogumno, nepristransko in objektivno, hitro in pogumno … Vselej v skrbi za človeka. Ustavno pravilno in brez primerov očitne krivičnosti, nezakonitosti ali protiustavnosti. In v okviru primerne kadrovske in plačne politike.

Kaj je v ozadju njegove polarizacije na levo in desno opcijo?
Na to vprašanje ne morem odgovoriti, ker takšno razmišljanje zavračam. Če poznate moje delo in moja stališča, potem dobro veste, da se tako ne pogovarjam. Jaz ne opazujem takšne polarizacije, zavračam tako retoriko in ne sodelujem v takih pogovorih. Opazujem samo, katera odločitev je pravno pravilna, dobro obrazložena, ki temelji na odličnem znanju, ki je pravična, ustavno pravilna in življenjsko modra, na drugi strani pa, katera očitno nima teh kakovosti. To levo desno, ta mantra, ta mit, ta primer nemislečega etiketiranja mi gre že pošteno na živce. Prepuščam ga tistim, ki ali ne znajo misliti ali se jim tega ne ljubi. Če pa kdo lahko s prstom pokaže na sodišče ali osebo na sodniški funkciji, ki odloča izključno na temelju svojih dnevnopolitičnih simpatij in strankarskih opredelitev, pa naj to argumentirano stori. Jaz take osebe ne poznam. Mi znate odgovoriti na vprašanje, kaj je levo in kaj je desno? V smislu politične teorije in filozofije? Prosim, pustiva takšna navijaška in etiketna razglabljanja drugim, mene to ne zanima.

V kolikšni meri je pravo okuženo s principom moči in prisile?
V precejšnji. Prevladuje moč nad argumentom. To je neizpodbitno. Razlogov za to je več. Med najpomembnejše štejem nazadovanje v napredku ob hkratnem silovitem tehnološkem razvoju. Potem problem, da je vse manj zadev samoumevnih. Da so se ljudje pripravljeni pretvarjati in prerekati o zadevah, ki so in morajo biti samoumevne, tudi če niso zapisane na papir. O tem, kaj je očitno dobro in očitno slabo, očitno prav in očitno napačno. Problem je vse večja nepripravljenost odločevalcev, političnih in strokovnih, zakonodajnih in sodnih, za prevzemanje odgovornosti, za stati za svojim prepričanjem, ki ni le golo mnenje, ampak temelji na znanju, intelektu in preverljivih dejstvih. Celo etika se vse bolj zapisuje na papir. Ko enkrat ob njej zapišemo tudi sankcijo, postane pravo. Prava, predpisov, aktov…pa je vse več. S tem pravo izgublja moč, ugled, popači se njegova temeljna funkcija, ki je v preprečevanju konfliktov in težav, sporov, ne v predpisovanju dovoljenega in prepovedanega ravnanja v vsaki še tako banalni življenjski situaciji. Če ob tem pravo postaja še neživljenjsko, nerazumno, nespametno, nelogično, če so zakoni ali členi v medsebojnem nasprotju, potem prenormiranost življenja s predpisi in pravili dobi potencirano moč. In v povratnem učinku jemlje moč pravu, onemogoča vladavino prava in jo zamenjuje za vladavino črk na papirju, paragrafov in nemislečih birokratov ali sodnic in sodnikov. Ne vseh, pač tistih, ki tako dojemajo pravo. In teh je preveč. Kar je skregano z zdravo pametjo, ne more biti ne pravilno ne pravo. Tudi tega pa je vse več. Vsega tega je vse več in že zdavnaj veliko preveč. Zato ni presenetljivo, če ljudje vse manj zaupajo v pravo. In tisti filozofi, ki znajo pomenljivo pripomniti, zbosti, da je včasih najbolj pravno pravilno prav tisto ravnanje, ki ni v skladu s črko zakona, imajo prepogosto prav. Žal.

Je etika nad pravom ali je obrnjeno?
Etika je izhodišče prava. Pravo pa lahko povozi etiko. In jo vse bolj mendra. Ko se etika zapisuje in se temu doda še sankcije, tako rekoč postane pravo. Morala je tisto, kar človek občuti. Ne da se je zlahka ali sploh pojasnjevati, če pa že, pa le za nazaj. Ob morali so še t.im. izven moralni modusi ravnanja, ko človek nekaj čuti in na določen način reagira, ne da bi premišljeval ali točno vedel, zakaj. Kot pri ljubezni – ki je padanje, zato ima angleščina izraz »to fall in love«,… ki ga spremlja bolečina… Brez te ne gre… Kar Žižek in drugi psihoanalitiki, pa psihologi in psihoterapevti vztrajno poudarjajo, je na mestu. Etika je lahko zadeva dogovora, ali pa zadeva samoumevnosti glede očitnega prav in očitnega narobe, ali vsaj glede slednjega. Pravo pa je dogovor, zapis, konvencija. Več je prava, manj je etike. Več je zapisovanja etike, bolj razpada vladavina prava in vse bolj je vprašljivo samo vprašanje morale. Zgodba se lahko konča s statistiko, da se sociopati in celo psihopati množijo, na drugi strani pa so dobri in celo srčni ljudje v vse hujših duševnih stiskah. A sem pesimistični optimist: pričakujem, da bo vse slabše, dopuščam pa možnost, da bi lahko bilo bolje. Etika in pravo si sežeta v roke z ljubeznijo in prizanesljivostjo, strpnostjo…soodgovornostjo… solidarnostjo do drugih ljudi, do Drugega, Človeka do Človeka in zaradi Človeka. V funkciji človečnosti, humanosti.

Kako bi morala delovati pravna država?
Enako kot sodstvo. Kot vladavina prava. Kot vladavina znanja, moči argumenta, govorice srca, pravičnosti in človekoljubnosti. Z odgovornostjo in neomajno osebno integriteto, zatorej avtoriteto tistih, ki odločajo in ki sodijo.

Določene inštance so ravnodušne do razpadanja čustvenih vezi v družini. Zakaj je tako?
Postavljate mi vprašanja »zakaj.« Ne vem, zakaj ljudje in institucije, ki jih predstavljajo in vodijo ljudje, delujejo tako, kot delujejo, kadar ne delujejo dovolj dobro ali slabo. No, deloma sem na to odgovoril pri uvodnih vprašanjih. Nisem tudi prepričan, če gre samo za ravnodušnost. Suvereni predstavniki drugih strok vam bodo na to lažje odgovorili. Je pa dejstvo, da se nekateri ljudje bolj potrudijo za dobrobit drugih ljudi, nekateri pa manj ali bistveno premalo. Kot so nekateri ljudje dobri prijatelji in drugi manj dobri kolegi ali znanci.

Vprašanje o religiji: Zakaj določene vere izražajo distanco do večinskega prebivalstva?
Na to vprašanje vam ne znam odgovoriti, ker nisem raziskovalec religij in verskih čustev ljudi. Sam ne poznam nobenega institucionalno ali drugače zelo vernega človeka te ali one vere, ki bi do mene kot osebe, kot človeka, izražal distanco. In sam v tem oziru do nikogar ne izražam in ne občutim distance.

Kaj uničuje občutek enakopravnosti med spoloma?
V vašem vprašanju je trditev. Da gre za uničevanje. Uničevalnosti v tem oziru ne zaznam. Ob tem delujem v okoljih, kjer so moški v manjšini. In se dovolj dobro počutim. V vlogi pravnika lahko izrazim zadovoljstvo nad spremembami, kot je na primer obrnjeno dokazno breme pri spolnih deliktih, mobingu in šikaniranju. Najnovejše statistike, kako močno ta problem določa spol, ne poznam, tako da ne vem, če je prišlo do napredka v tem oziru. Kot pravnik pa lahko opozorim tudi na enega od paradoksov. Na primer kvote. Veliko ljudi se ukvarja z vprašanjem volilnih kvot. Te kvote ne dajejo želenega učinka, če niso pravno in sistemsko urejene tako, da na politične in druge javne funkcije na koncu in tudi dejansko pridejo moški in ženske v približno enakem razmerju. Ne vem pa, kako bi na to vprašanje odgovorili raziskovalci teorij, filozofij in politik spolov, ki nasprotujejo spolni delitvi ljudi zgolj na moški in ženski spol.

Ali kdaj izhajate iz predsodkov?
Morda. O tem lažje sodijo tisti, ki me najbolj poznajo. Zagotovo v mojem organizmu in miselnih procesih ni predsodkov, na katere morda mislite vi. Ali stereotipov. V smislu, da bi drugače opazoval, dojemal, občutil ali imel drugačen odnos do ljudi glede na njihove osebne lastnosti, spol, početja, poreklo, kulturo, spolno usmerjenost, verska prepričanja, barvo kože… Tega ni v mojem organizmu. Se pa kdaj koga neupravičeno malo prestrašim, se postavim v obrambno držo, četudi za to ni pravega razloga, ne zaupam ali dvomim v dano besedo. Temu sam ne bi rekel predsodek. Niti značajska lastnost. Gre za izkušnje. Ker ne prenesem laži, moj organizem beleži primere, ko sem bil nalagan, ko obljuba ali dana beseda ni bila izpolnjena, ko sem bil brez meni jasnega razloga napaden…Veliko krivic sem že doživel, spotikanj, tudi šikaniranj in poniževanj. Ja, vse to se zapisuje v podzavest. In človek včasih odreagira drugače, kot bi si želel, se počuti drugače, kot bi se lahko ali moral…Zato se je o tem dobro pogovoriti sam s seboj in s pametnejšimi od tebe, pa občasno s tistimi, ki so jim taki pogovori poklicno početje. Predvsem pa brati dobre romane in psihološko literaturo. In se čim več pogovarjati s srčnimi, poštenimi, neobremenjenimi in iskrenimi ljudmi.

Kaj je največja nevarnost za sodobno človeštvo?
Pomanjkanje znanja in izobraženosti, razjedanje znanja, veščin in vrlin kot vrednote in kriterija za horizontalno in vertikalno pomikanje po institucionaliziranem družbenem okolju, pomanjkanje mišljenja in njegova zamenjava za golo razmišljanje, potreba po komentiranju vsega in vseh, namesto želje po slišanju in mišljenju, ki temelji na dobri informiranosti in znanju, spletni forumi in Facebook, internetna pornografija, prevladovanje seksa kot bega in izhoda, trenutne zadovoljitve, droge…in pomanjkanje sotočne ljubezni, skoraj izničena, skorajda do zadnjega centimetra skrčena zasebnost, manipulacija, laganje in zloraba psihologije množic in vplivanja na ljudi, na čustva, kot tehnika političnega menedžmenta, nagonska potreba govoriti, ko bi bilo bolje brati, opazovati, poslušati in misliti, zamenjevanje osebnih stikov med ljudmi z naduporabo tehnoloških iznajdb, možnost, da vsakdo, če ima dovolj sreče in poznanstev, počne karkoli ali pride na visok, odločevalski položaj, četudi za to ni primeren in usposobljen…, pa npr. pozivi k prihodu novih dnevnopolitičnih voditeljev kot mesij in odrešenikov, nove stranke, ki nenadoma pridejo na oblast in hitro odidejo v zgodovinske arhive, žaljenje človeka kot osebe in njegovega intelekta, dostojanstva s ultrazbirokratiziranostjo življenja, dopuščanje revščine, razmetavanje z denarjem in laganje ljudem, da ga za nujne potrebe in najbolj ogrožene ljudi ni, nezaposlenost in prekarno delo, namesto zaposlenosti in zadovoljstva pri delu in na delovnem mestu, prevladovanje forme nad vsebino, odsotnost pravih državnikov in odločevalski monopol političnih menedžerjev, tehnokratov, neprizanesljivost narave do človeka in do njegove nespametnosti, ko gre za naravne nesreče, nove viruse in bolezni, duševno zdravje, sistemsko nasilje, psihično nasilje, fizično nasilje, politika vojn in uničevanje okolja, narave, stalno prepiranje o istih temah in stalno postavljanje istih vprašanj…Glede Zemlji bližajočih se kometov iz vesolja pa nisem prepričan. Da ne bom predolg.

Kaj je alternativa kapitalizmu?
Moja alternativa je socialna ustavna demokracija, vredna tega imena.

Kdo je glavni pobudnik moralnega čutenja v družbi?
Človekova lastna podzavest in Jaz. Najprej spoznaj in oklofutaj samega sebe. Razbij se v prafaktorje in se dvigni iz pepela kot Človek.

Zakaj prihaja do erozije odnosa do vrednot?
Berite Galimbertijevo knjigo Miti našega časa. Ali Baumanovo knjigo Postmoderna etika. Ali Žižkovo Življenje v času konca. Ali katero od nepreštevnih knjig na to temo. Predvsem pa, kot odgovor, zaradi zamenjevanja razvoja in napredka. Osredotočanje na razvoj na račun napredka.

Kako bi opredelili slovenstvo?
Odprem knjigo o zgodovini ozemlja, na katerem je nastala država Slovenija. Odprem zgodovinske knjige o ljudeh, ki so tu živeli, o njihovem življenju in mislih, občutenjih, prizadevanjih in tegobah. V roke vzamem literarna dela slovenskih literatov. Poskušam se spomniti umetnikov in znanstvenikov slovenskega rodu, ki so in ki še s svojim srcem, dušo in intelektom neomajno, načelno in s čistostjo vesti vztrajajo pri trudu biti koristni za ljudi, za planet. Pomislim na ljudi, ki so se v vojnah borili proti napadalcem in okupatorjem. Odidem na ulico in štejem prijazne poglede, pozdrave in nasmeške. Vračam jih, ali pa poskušam vzpodbuditi. Razmišljam o mnogih ljudeh, ki se komaj preskrbijo, pa bi ti ponudili še tisto malo, kar imajo. Pomislim na tiste, ki so mi pomagali, ko mi je bilo najtežje. Priklonim se jim, do tal, v vsej svoji nepomembnosti in minljivosti, jezen nad trenutki lastne nečimrnosti in lenobnosti, apatije in nezadovoljstva… In občutim nekaj, podobno sramu. Tedaj ne smem pregledati medijev ali vklopiti televizije. Želim vztrajati v tem občutku. Potem storim tisto zadnje. In me preplavi žalost.

Saša Bešter

Oglasno sporočilo