Sašo Rebolj, zdravnik in direktor Zdravstvenega doma dr. Julija Polca Kamnik

0
1978
Foto: osebni arhiv

Sašo Rebolj: “Necepljenost žal ne pomeni zgolj ogrožanja svojega zdravja, ampak žrtvovanje časa velikega števila zdravstvenega osebja.”

So zdravniki in so ZDRAVNIKI. Sašo Rebolj sodi med slednje, kar se lahko prepriča vsakdo, ki o njem pobara prvega na ulici. Direktor kamniškega zdravstvenega doma je v službi vseprisoten, saj dela kar na treh deloviščih, Kamničanom pa se je najbolj zasidral v srce, ko se je pred leti krčevito boril, da je občina obdržala nujno medicinsko pomoč – urgenco. Iskriv sogovornik, zaljubljen v svoj poklic, ljubitelj narave, motorjev in kolesarjenja.

Za intervju ste si vzeli čas, ne glede na to, da ste prišli iz nočne izmene ter opravili še dopoldansko ambulanto. Kako je biti zdravnik v teh časih?
Urnik zdravnika je precej natrpan. Že pred epidemijo je bilo stanje obremenjujoče, predvsem v družinskih in otroških ambulantah, kjer se je razvrstilo ogromno število bolnikov in opravljenih pregledov. Med epidemijo se je stanje spremenilo, število pregledov bolnikov je upadlo, vendar pa je dramatično poraslo administrativno delo, soočeni smo z neobvladljivo količino telefonskih klicev, spletnimi naročili receptov in napotnic, telefonskih in elektronskih posvetov. Vse to je  je postalo še bolj obremenjujoče tako za zdravnike kot tudi za medicinske sestre in administrativno osebje. V vsakem posameznem valu epidemije smo s sodelavci dodatno obremenjeni še z razporedom na COVID delovišča, organizirati moramo dodatne ekipe na urgenci, izvajati preglede v COVID ambulantah, opravljati brise in cepljenja, vse to praviloma poleg svojega rednega dela. Delati kot zdravstveni delavec v osnovnem zdravstvu trenutno ni najbolj hvaležno.

Vam sploh ostane kaj časa zase, za dopust?
Organizacija lastnega časa mi gre dobro od rok, marsikaj se da narediti zvečer in vmes narediti krog s kolesom ali za delo izkoristiti deževen dan, tako da ostane čas za šport in kavo s kolegi. Delo, ki ni vezano na prisotnost v pisarni, pa se da narediti ponoči, vmes pa na specialki prezračiti možgane. Ko je bila epidemija v polnem razmahu, seveda ni bilo časa za dopust. Ko je stanje umirjeno, pa je možno tudi to. Dopust praviloma razdelim na več delov, da odsotnost ni predolga. Imam super sodelavce in je tudi takrat, ko me ni, dobro poskrbljeno za vse.

Foto: osebni arhiv

Kaj vas drži pokonci, glede na to, da niste le direktor enega večjih zdravstvenih domov v državi, da ste predani delu na urgenci, poleg tega ste tudi družinski zdravnik. Kako balansirate vse to?
Urgenca je že od nekdaj moja ljubezen, dejansko v službi NMP delam že 20 let, pa čeprav, odkar sem direktor, ne več vse dni v tednu. Še vedno pa mi predstavlja sprostitev od psihično precej bolj napornega pisarniškega dela. Urgenca z reševalno postajo ima odlično ekipo in delati tam mi ni nikoli odveč. Družinska ambulanta je moje tretje delovišče v ZD Kamnik in včasih moram loviti ure, kdaj moram biti kje. Po specializaciji sem družinski zdravnik in ta ambulanta mi ohranja stik s stroko, imam opredeljene bolnike, nekatere že vrsto let in od tam poznam mnogo prijetnih ljudi, kar je tudi eden od razlogov, da želim ohraniti del delovnika tudi tam. Pridejo pa zasedeni dnevi ali taki, ko vstanem z napačno nogo in me prešine, če mi je res vsega tega treba, a me ta misel preko naslednje noči tudi mine.

Kljub vsemu delu, slovenska javnost rada bere vaše, včasih res iskrive in zabavne, zdravniške odgovore na Med.Over.net?
S portalom sodelujem že od leta 2007 in v tem času sem napisal okrog 20.000 odgovorov. Prvič me je pritegnilo to, da sem imel v službi občutek, da veliko pacientov odide od zdravnikov z informacijami, ki jih slabo razumejo, pa si ne upajo postavljati dodatnih vprašanj. V ambulantah morda včasih ne prepoznamo pravih strahov bolnikov, ljudem je v anonimnosti marsikaj tudi lažje vprašati, kot v živo. Včasih recimo po internetu poskušajo pri opisovanju izpustiti kakšen simptom, ki ga sumijo, da je morda zavedel njihovega zdravnika in preveriti, če bo spletno mnenje enako izzidu pregleda. Menim tudi, da je prav, da vsak zdravstveni delavec naredi nekaj za dobrobit ljudstva tudi zastonj. Odgovarjanje na portalu ni plačano, tako da jemljem to kot en droben prispevek k temu. Se pa najdejo tudi provokatorji, šaljivci in taki, pri katerih ne veš točno, kam pes taco moli in včasih se posreči tudi kakšen bolj odmeven odgovor, kot sta tisti o padcu v akacije ali o nalezljivosti ledvičnih kamnov.

Znani ste po svoji neposrednosti, najbolj pa vas je širša javnost spoznala, ko ste se borili za ohranitev nujne medicinske pomoči v Občini Kamnik. Takrat ste bili uspešni. Nam lahko pojasnite kaj je bil glavni problem, zakaj je tako pomembno, da Kamnik ohrani NMP?
Ideja, da se na periferiji, med drugim v Kamniku, ukine urgentno ambulanto in iz reševalnega vozila odstrani zdravnika in hkrati prodaja občanom zgodbo, da je to zanje celo bolje, ker bo zato kakšna ekipa več in več denarja za urgenco v nekem bolj oddaljenem kraju, je bila skregana tako s stroko in vsaj toliko tudi z zdravo kmečko pametjo in dejansko podcenjujoča zgodba za naše občane. Predvidena nova mreža urgenc je pustila prazen teren brez urgentnega zdravnika vse od Domžal do Velenja. Ni potrebno medicinsko znanje, da dojamemo, da se oskrba bolnikov na tem področju s tem ukrepom nikakor ne bi izboljšala. Kljub temu, da je od teh poskusov minilo že nekaj let, menim, da apetiti po sumljivih centralizacijah urgenc še vedno obstajajo in smo izredno pozorni, da nam parcialni interesi ne ogrozijo oskrbe naših ali katerih koli občanov. Dejstvo je, da je nosilec zdravljenja vedno zdravnik, da nujna medicinska pomoč ne pomeni zgolj prevažanja s sireno v reševalnem vozilu, ampak tudi veliko medicinskega dela, da zdravnik v ambulanti nujne medicinske pomoči obravnava nekajkrat več nujnih stanj, kot pa na terenu, ter da je prisotnost zdravnika na terenu velik doprinos k obravnavi nujnih stanj in izzidu zdravljenja in nekaj, na kar smo ponosni, zato se nikakor ne morem strinjati s tem, da se stanje poslabša tako, da se nujno medicinsko pomoč skoncentrira zgolj v večja mesta, ostali “bomo pa že kako”.

Kako pa na splošno ocenjujete zdravstveno politiko v državi, glede na to, da se kar redno z mnenji pojavljate v nacionalnih medijih?
Pri zdravstveni politiki že ves čas pogrešam nek dolgoročni koncept, postavitev standardov in normativov, ki bi omogočili planiranje kadrov, torej števila zdravnikov določenih specialnosti, medicinskih sester, ostalega osebja, prilagoditev vpisov na medicinske fakultete, ustrezne razpise za specializacije, da pokrijejo tako upokojitve kot tudi vse potrebe, ki bi sledile razvoju zdravstva in da bi se potrebam poleg kadra prilagajalo tudi plačevanje zdravstvenih storitev. Situacija, v kateri ali ni zdravnikov ali pa  ni plačnika, ne pomaga nikomur. Težava je, da je proces usposabljanja zdravnikov izredno dolgotrajen. Pot od vpisa na fakulteto, do zdravniške licence traja od 10 do tudi preko 12 let in toliko časa traja, da dobiš zdravnika, če se dodatna potreba izkaže danes. Vsa leta, kar delam v zdravstvu, pogrešam tudi skrb za boljši ugled tako zdravniškega poklica kot samega zdravstva. Kljub številnim težavam od čakalnih dob do izgorelega osebja, imamo ogromno odličnih strokovnjakov, medicino na zelo visokem nivoju, dostopnih večino metod najsodobnejšega zdravljenja in predvsem, dostopnost za najširši krog prebivalcev. Žal se nihče z ugledom zdravstva ne ukvarja, ampak se pogosteje bere o posameznem zdravniku, ki je storil kakšno nečednost, kar se rado posploši na celoten poklic. Zakaj je to problem? Tudi odlično oskrbljeni in zdravljeni bolniki so zaradi nezaupanja manj zadovoljni, osebje je zelo pogosta tarča očitkov, da ne rečem žalitev, kar zmanjšuje zadovoljstvo s svojim poklicem tudi pri zdravstvenih delavcih, poleg naraščajoče gneče v ambulantah to prispeva k vedno manjšemu zanimanju za tako delo, vedno manj prijav na posamezne specializacije, vedno manj razpoložljivega osebja in začaran krog je tu.

Kaj so po vašem največje rak rane slovenskega zdravstva?
Vsekakor so to vedno bolj nemogoči pogoji dela v osnovnem zdravstvu, vedno manjše zanimanje za delo v osnovnem zdravstvu, pomanjkanje zdravstvenega osebja na vseh nivojih in seveda zloglasne čakalne dobe.

Vedno bolj evidentno je, da politika rada spregleda oz. pozabi na primarni nivo, torej mrežo zdravstvenih domov, sploh ko govorimo o financah? Kako finančno stojite v Kamniku?
Politika zadnjih nekaj let prepoznava, da je osnovno zdravstvo lahko zelo učinkovito, cenejše, lahko zelo razbremeni sekundarni nivo oziroma specialistične ambulante. Osnovnemu zdravstvu se namenja vedno več pozornosti in menim, da je to pravilno, žal pa zaradi preobremenjenosti ne more delovati optimalno in je do tega še zelo, zelo dolga pot. Kot ZD Kamnik smo ves čas, ko opravljam funkcijo direktorja in tudi pred tem, poslovali pozitivno, na kar smo ponosni, a je bilo za to potrebno zelo veliko skrbnosti in planiranja pri vlaganjih in stroških.

Kot družinski zdravnik in direktor ste dobro seznanjeni s pomanjkanjem družinskih zdravnikov. Kako je v Kamniku s tem in kako menite, da bi morala država pristopiti k temu? Znano je namreč, da se mladi zdravniki redkeje odločijo za to specializacijo?
V ZD Kamnik imamo zaenkrat srečo, da nimamo pomanjkanja družinskih zdravnikov. Skrbi pa nas, kako bo v prihodnjih letih, saj je interes za specializacijo iz družinske medicine trenutno izrazito slab. Negativna  publiciteta, agresivni pritiski pacientov na preobremenjene ambulante, ogromno telefonskih klicev in administrativnega dela, so izredno dobro usposobljenim zdravnikom tako rekoč onemogočili opravljanje dela, ki ga resnično obvladajo. Dušijo se pod kupi kartonov, težko pa opravljajo strokovno delo, posege in storitve, ki bi jih lahko bolnikom ponudili v boljših delovnih pogojih in tako tudi polno izkoristili svoje znanje in sposobnosti. To mnogo bolj uničuje veselje do opravljanja dela družinskega zdravnika kot pa taki ali drugačni osebni dohodki. Prvi cilj mora biti razbremenitev ambulant, prenos posameznih kompetenc na ostalo zdravstveno osebje. Pod sedanjim pritiskom si težko predstavljam porast priljubljenosti tega, v normalnih pogojih sicer zelo lepega poklica.

Mimo epidemije žal ne moreva, zato kar direktno vprašanje – kako se pripravljate na jesen in 4. val, ki se nam najverjetneje bliža?
Okužbe s COVID-19 naraščajo že sedaj in seveda ne dvomimo v četrti val. Pričakujemo ga z vzpostavljeno strukturo obvladovanja epidemije, s strokovno skupino, ki se posvetuje in odloča o ukrepanju sproti, z razdeljenimi funkcijami od obvladovanja okužb med zaposlenimi, vračanjem na delo, preprečevanjem okužb v službi. Opremljeni imamo odraslo in otroško COVID ambulanto, tako imenovano sivo cono, pripravljen režim dela in dostopnosti za ne-COVID bolnike. Predviden imamo sistem okrepitve nujne medicinske pomoči, organizacijo izvajanja brisov, cepljenj, imamo vzpostavljene poti za nabavo zaščitne opreme, tako da nas iz organizacijskega vidika četrti val ne skrbi. Vsekakor pa se srečujemo s pomisleki, da bo vse to dodatno delo pretežno namenjeno necepljenim občanom in bi nam lahko bilo prihranjeno, če bi se posamezniki okrog cepljenja odločili drugače. Ob pomanjkanju zdravstvenih delavcev nov val epidemije pomeni ponovno celodnevno delo osebja v zaščitni opremi, ob rednem delu na običajnih deloviščih. Necepljenost žal ne pomeni zgolj ogrožanja svojega zdravja, ampak žrtvovanje časa velikega števila zdravstvenega osebja.

Kako je s kadri, še imate moči za novo soočenje z epidemijo? Pandemska izčrpanost med ljudmi se čuti na vsakem koraku.
Epidemija se vleče izredno dolgo in hitro teči sprint je mnogo lažje, kot pa hitro teči (ultra)maraton. Res se je med prvim valom vse vzpostavljalo na novo, tako rekoč iz nič, sedaj  imamo organiziran sistem dela, upravljanja z epidemijo in pripravljeno potrebno  delovno okolje. Žal opažamo utrujenost sodelavcev, tudi zato, ker večina pri nas ni zaposlena z namenom obvladovanja epidemije ampak na drugih delovnih mestih, na COVID deloviščih delajo pa dodatno, izven rednega delovnega časa.

Kako velik upad obiska ZD ste občutili med epidemijo, vas kaj skrbi, da je precej veliko ljudi zamudilo z diagnostiko?
Največji upad bolnikov smo zabeležili v prvem valu, mnogokrat so nas dobronamerno sami želeli razbremeniti in nam olajšati delo s COVID bolniki, ta želja se je postopoma spremenila v občutek nedostopnosti ambulant. Takrat smo začeli pozivati bolnike, naj s pregledi ne odlašajo, saj smo beležili primere tako odlašanja s pregledi novo odkritih rakavih bolezni do predolgega odlašanja s pregledom ob poslabšanjih kroničnih stanj. Pozivati smo začeli preko lokalnih medijev, uvajali smo vedno več načinov, kako narediti ambulante dostopnejše. Tako smo uvedli številne spletne možnosti dostopa do ambulante, sistem dostopa do naročanja zdravstvenih storitev za odsotne zdravnike. Zaradi ogromnih potreb po telefonskem dostopu do ambulant, smo v sodelovanju s Sindikatom zdravstvene nege vzpostavili še računalniško podprt sistem “pokličem nazaj”, ko je za vzpostavitev zveze z ambulanto zadošča en sam klic, saj, kot pove ime, vse pokličemo nazaj.

V ZD Kamnik ste med bolj uspešnimi občinami, kar se tiče organizacije cepljenja. Kakšno je trenutno stanje precepljenosti v občinah Kamnik in Komenda, ki jih pokrivate?
Podatki o precepljenosti: Kamnik z enim odmerkom 46,1 % z enim odmerkom, 41,6 % z dvema; Komenda 45,5 % z enim odmerkom, 41 % z vsemi odmerki. Če upoštevamo zgolj starejše od 18 let, je odstotek za okrog 11 % višji. Odstotek cepljenih je nekoliko nad republiškim povprečjem, a še vedno precej oddaljen od tistega, ki bi nam zagotavljal razmeroma varno jesen. Vzpodbudnejši je podatek o precepljenosti starejših in bolj ogroženih starostnih skupin, saj se viša s starostjo in se pri 80-letnikih bliža 80 %.

Slišimo, da vas je glede cepljenja že devetkrat obiskala zdravstvena inšpekcija. Ni to malo pretirano, predstavljam si, da to zna precej zmotiti delovni proces?
Obiski zdravstvene inšpekcije v zvezi s cepljenjem so bili izredno obremenjujoči in po našem mnenju močno pretirani, za priprave podatkov smo porabili na desetine delovnih ur in nenehne inšpekcijske nazore smo imeli kljub temu, da niso bile odkrite nobene pomembne nepravilnosti – prejeli smo eno samo opozorilo, zgolj pri zadnjem nadzoru in zgolj zaradi ene napake pri vnosu v program.

Kako pa na splošno ocenjujete ukrepe glede SARS COV-2 in koordinacijo cepljenja? Ste ubrali kakšno svojo strategijo?
Pogrešali smo bolj dodelano komunikacijo, usklajenost v izjavah predstavnikov države in pogosto tudi retoriko, ki bi nam, oziroma prebivalcem, vzbujala občutek varnosti in ne občutka ustrahovanja. Želeli smo si tudi, da bi bili ukrepi – za katere ne dvomim, da so bili potrebni, strokovno in javno argumentirani, kar bi pri občanih zmanjšalo vtis, da so nekateri namenjeni zgolj omejevanju svoboščin. Ves čas bi si želeli sodelovanje psihologov s poznavanjem psihologije množic pri uvajanju omejitev in pristopa manj je več, torej morda manj, ampak  bolj skrbno domišljenih ukrepov. Med prvim valom  posebne strategije za osnovno zdravstvo s strani države ni bilo, tako da smo celotno organizacijo dela razvili sami.

Kako bi vi osebno ljudi pozvali ljudi k cepljenju?
Dejansko si nihče ne želi zabadanja igel vase, boleče rame in morda vročine po tem, ampak verjetno bo prišel čas, ko bodo na svetu le še tisti cepljeni in tisti s (prebolelim) COVID-om. Zato je tudi strah pred cepivom treba primerjati z možnimi posledicami COVID-a in posledice so lahko dramatično hujše pri bolezni, kot pri cepivu. Cepiva so v razvitem svetu izredno strogo nadzirana, vzorec cepljenih ljudi, kjer se je spremljalo stranske učinke, pa sega v stomiljonske številke in velikih skrivnosti pri cepivih ni. COVID je zoprna bolezen, ne ogroža nas le smrt ampak kup dolgotrajnih posledic in v primerjavi z njimi, je bojazen pred cepljenjem zanemarljiva tegoba. In ja, seveda sem cepljen.

Še enkrat lepa hvala, da ste si vzeli čas, bi radi našim bralcem sporočili še kaj?
V Sloveniji imamo v zdravstvu odlične strokovnjake, predane zdravnike, medicinske sestre, zdravstvenike in ostalo osebje, a hkrati zdravstven sistem, ki žal terja nekaj (včasih precej) potrpljenja. Vredno je razmišljati vnaprej, poskrbeti za težave, dokler še niso tako hude in imeti v mislih, da smo tako zdravniki, sestre, občani in bolniki isti ljudje iz parka, tržnice, kavarne, soseske, le z različnimi poklici.

Pogovarjala se je Nina Stankovič

Oglasno sporočilo