Filozof, pesnik, pisatelj in performer Peter Mlakar: »Seks z ljubeznijo daje super rezultate!«

0
2360

Namenjeno vam je bilo, da ste se rodili v bogato družino, kasneje ste to izgubili. Kako ste doživeli to izgubo?
Moj stari oče je imel pred vojno eno največjih gradbenih firm v Kraljevini Jugoslaviji. Po vojni so mu podjetje nacionalizirali, pustili so nam samo hišo, v kateri je danes kitajska ambasada. Pozneje, v šestdesetih letih, smo se morali posloviti tudi od hiše in vrta, kjer sem se imel neznansko lepo. To je bila huda izguba, ki je še do danes nisem prebolel. Dober paradoks za nekoga, ki išče smisel v stvareh onkraj tega sveta, ki se ukvarja z nečim, kar realno ne obstaja in poišče v njem svoj užitek ter resnico.

Mislite, da sodobnega človeka preveč vodi pohlep?
Definitivno. A če to vodi navadnega človeka, ki vidi glavni smisel in kapitalno radost v financah in z njimi povezano potrošno robo, je rezultat prav nasproten: je to škoda ali deficit zanj, ker sla po materialnem bogastvu na vsakem koraku sproža tudi nezadovoljitev na vsakem koraku, na koncu vseh koncev pa ne ostane nič. Je, kar takemu človeku ostane, le njegova bedna, prazna eksistenca, ki jo, ko odbije zadnja ura, požre ogenj krematorija ali pa ga pogoltne zemlja. Saj, če se ta eksistenca izgublja v materialnem, je ista z njim: razkrojljiva na prafaktorje. Če pa to vodi ljudi, ki zmorejo ali imajo nad drugimi moč, lahko pripelje v katastrofo ogromnih razsežnosti. Ko teče kri, ko se sekajo telesa, ko nemočne, obupane matere vijejo roke nad mrtvimi otroci, ko možje kolnejo Boga, ko se cefra meso tisočev, milijonov…

Menda ste urednikovali revijo Vroči kaj in pod psevdonimom Peter Traven izdali knjigo, o čem govori?
Ne, nisem urednikoval Vročega kaj. Moj psevdonim pa je bil P. Traven. Za razliko od pisatelja B. Travna. Prva knjiga je bila zbirka pesmi, pesmi v prozi in kratkih zgodb z naslovom Mera in čut. Druga je bila knjiga tridesetih novel z naslovom Skrivnosti srca. V obeh delih imamo opravka z radikalnimi sadomazohističnimi vsebinami. Dvomim, da je izšlo pri nas kaj podobnega. Napisal sem še več drugih ekstremno seksualnih tekstov. Nekaj od njih bo navzočih v knjigi, ki bo izšla jeseni in se imenuje Drugačni svet. Zakaj grem v ekstreme? Ker to zahteva resnica uživanja: iti čez vse. Če omejuje užitek biologija, se polotiti dekonstrukcije zmožnosti našega telesa, s preseganjem negirati le-njega, iti torej tja, kamor empirično telo ne more več slediti, in zapluti v budoarje neskončnega, nepresegljivega, v kraljestvo absolutnega duha.

Je seks brez ljubezni podoben čemu, ali je tako samo pri moških?
Seks z ljubeznijo je boljši, je najboljši, pri njem je užitek večji, daje super rezultate. Ker je navsezadnje le treba gledati na to, kar nas postavlja v polje brezmejne dimenzije. Ta pa se enači z radikalnim pojmom ljubezni, kjer ni nič višjega, nič boljšega, nič močnejšega. Ljubezen je sila, ki presega vse, podira zidove, premaga nemogoče situacije. Ker gre čez vse omejitve, povezuje nemogoče in nezdružljivo v Eno. Ljubezen je tudi tam, kjer se trpi, kjer ni ugodja, je pa užitek. Torej je najti razliko med ugodjem in užitkom. Ugodje je seveda element v razredu užitka, toda užitek sam je nekaj bistveno večjega. Ker gre v temelju za uživanje (in ljubezen je s tem povezana) lahko torej utrpevaš neugodje, bolečino, kar pomeni, da v interesu tvojega Dobrega (užitka) presegaš svojo uklenjenost v kemofizično strukturo. In lahko zato realno trpiš. Seks je lahko potešitev, kot je spiti kozarec mrzle vode v hudi vročini, to je na ravni ugodja. Je pa seks, kot pravim, na ravni užitka to, kar presega vse omejitve, je stik z Nadnaravnim.

Ljubezen je tam, kjer se trpi, pravite. Ali niso vse bolečine posledice iluzij, ki jih imamo o nekom ali nečem? Ne bi dejali, da sta ljubezen le mir in tiha sreča ne pa drame, kaos, trpljenje, bolečina?
Lahko se zaljubiš v nekoga, ki te ni vreden. To se dogaja. In je ljubezen v nekoga, ki ti ni dosegljiv ali pa ne ve zate. Lahko ljubiš osebo, katere nisi njen tip, čeprav je oseba, recimo temu, kvalitetno bitje. Lahko te nekdo pusti, čeprav si prepričan, da neupravičeno. Da ne naštevam naprej. To so oblike, za katere bi M. Houellebecq dejal, da je neuslišana ljubezen krvavitev. Da, táko je življenje, to je realnost, ki je ni mogoče zanikati. Smo pač najprej bitja iz mesa in krvi, in čustva se odzivajo, se gradijo, minevajo ali jih ni najprej v odnosu do nečesa empiričnega, telesnega. Tu je ljubezen kot vrhovni užitek lahko povezana z neugodjem, bolečino. Ker je vse v dejanskem življenju določeno z omejitvami, razlikami, delitvami, posamičnostmi, temelječih na končnostih kot težko premagljivem ali celo nepremagljivem zidom. Zato je ukinitev tega neugodja, nesreče, bolečine v nečem drugem. Na točki, kjer sovpadejo ugodje, ljubezen in užitek, se lahko znajdemo, ko se dvignemo nad empirične, realne, fizične vzroke ljubezni, nad kraljestvo končnega. Kritična masa je polna, trpljenje je doseglo vrh, ko Končnost ne more več naprej. Ko spoznaš, da je ljubezen nekaj, kar ukinja to končnost, to našo podrejenost njej in s katero je prežeto realno bitje. Da je nekaj, kar sega in domuje v nekakšnem prostoru transcendirajočega. To pa so najvišje in vse drugo podrejajoče kategorije neomejenega, neskončnega ali svobode, česar nič ne more vreči iz tira in je čez vse. Da je tvoje trpljenje nekaj irelevantnega, odpravljivega v najvišjih Rečeh.

Ali v življenju iščete ljubezen ali užitek? Morda oboje?
Oboje. Ker je užitek nekaj nepresegljivega, ljubezen enako, je pa tudi način, medij ali orodje, da lahko to uresničuješ.

Doživljate ljubezen skozi užitek?
Kot sem rekel, je nedvomno užitek, četudi lahko povroča trpljenje, bolečino. Najvišje stvari se ne zmenijo za naše psihofizične moči, omejitve, slabosti. Le-te so pogosto v iskanju užitka nadvladane, travmatizirane, uničene, poškodovane. In kot sem že omenil, potrebno je razlikovati med ugodjem in užitkom. Spolna aktivnost je ugodje, spolno občevati, spolno se zadovoljevati na najrazličnejše načine je ugodje in seveda uživanje. Toda užitek, ki ga razumem kot nekaj, kar se nanaša zgolj na samega sebe, in ne pozna nobenih omejitv, je lahko za naše telo travmatizirajoč, tudi smrt, vendar se ne ozira na to in podira pred sabo vse. Se pravi, da ga naše psihofiziče lastnosti in omejitve ne smejo ovirati. Jih pregazi, da doseže to, kar on je, neskončnost, neomejenost, torej zahteva svoj večni ŠE.

Diplomirali ste iz filozofije. Ali filozofija goji ljubezen do modrosti?
Filozofija je ljubezen do védenja, je v temelju mišljenje zaradi mišljenja. Vse se na koncu vrne k misli sami. Z njo se začne in se gre z njo ven, k nemiselni objektiviteti, da se na koncu ugotovi, da je bila tudi to misel, le drugačne narave. Se na koncu ugotovi, da je vse, kar je, samo ideja, um ali duh, pri katerem se vse začne in konča. To sem povedal malce heglovsko, vendar ko govorimo o filozofiji, je tu na prvem mestu mišljenje kot mišljenje. Obstaja pa − če smem uporabiti to besedo, vendar še nekaj, kar um ali mišljenje presega – nekakšen Nič, v katerega nimamo nikakršnega vpogleda, in ki je pred vsem ter bo, ko ne bo več nič. Kar pravim, je protislovna izjava, ker ga, hihi!, mislimo, vendar lahko zanj vemo, ker sta um ali duh, ki ustvarjata mišljenje, z njim kot njegova elementa v nekakšni presečni množici. Zato lahko ta Nič imenujemo z besedama Neskončno-nedoločeno.

Menite, da Bog je? Če kategorično menite, da ne ali s tem mislite na krščanskega Boga kot na osebo ali tudi na Presežnost?
Bog je več kot je. Bog je pred ni in je. Bit ali bivanje sta šele iz njega. To, da On poreče Mojzesu v gorečem grmu »Jaz sem, ki sem«, to je že njegova »druga faza« ali njegova manifestacija za nas. Če Boga ni, ga ni samo za nas, ker je sam onkraj niča, ali pa je njegov nič njegovo pojavljanje za nas. Bog je seveda transcendenca, Presežnost, vendar je lahko tudi kot oseba. On kot Neskončnost, je lahko eno in drugo in tretje in četrto.

Ali za vas duhovni svet obstaja?
Madona, ja seveda! Vidno je nevidni duh, nevidno je vidni duh. »Narava je vidni duh, duh je nevidna narava«, kot pravi Schelling.

Če bi Bogu rekli Narava ali Vesolje bi bilo to za vas relevantno?
Narava ali Vesolje sta pikica v božji Celoti, v tem božjem Vsem. Veliki Spinoza pravi: »Bog ali Narava«. Ja, katera narava? Zanj sta nam dosegljiva le dva božja atributa, res cogitans in res extenza, misleča reč in razprostrta, fizična reč. Bog sam jih pa ima še neskončno več, ki pa nam niso dosegljivi. To je ta njegova Narava.

Izdali ste že dva glasbena albuma, pred mnogimi leti tudi glasbo imenovano satanic techno. Je satan mitološko bitje ali je sestavljeno iz duhovnih komponent?
Satan je hudobni duh, je utelešenje zla. Le-ta se lahko manifestira tudi v fizični obliki, kot oseba. A Satan je končni duh, čigar resnica je smrt. Vse, kar ponuja Satan, vse radosti tega sveta, vse bogastvo, vse užitke, samo, da se mu predaš, se predaš smrti, vse to se konča v totalnem izničenju. Ni užitka, ki bi ti ga ponujal Satan, ki bi presegal svetno minljivost in destruktivnost. Naj bo še tako lepo, enkrat se vse to podre, sesuje v prah. Če seveda hočeš imeti vse radosti sveta, ki ti jih on ponuja, jih moraš nekomu vzeti, mora za to nekdo trpeti. Ker je vse tu končno, resursi niso brezmejni. Satan ti laže. Ena njegovih glavnih »vrlin« je prav laganje. Laže ti, ker obljublja nekaj, kar je nemogoče obljubiti, se pravi, neminljivo srečo. Na tem svetu, kjer naj bi bil on gospodar, ni nič neskončnega. Zato ti obljublja nekaj, česar ni. Obljublja pa ti samo zato, da boš njemu podrejen. Podrejen gospodarju sveta, torej gospodarju smrti. In demon je v nekom, ki Drugemu povzroči zlo. Je znamenje človekovega egoizma. Samo jaz, jaz, jaz pomeni, da drugi ni nič ali pa zelo malo in še to samo v službi tvojega egoizma, tvojih korist − da Drugega zlorabiš, izkoristiš, mu piješ kri. Torej to, da hočeš imeti vse, kar proizvede tvoje uživanje, ki zahteva še, ta brezobzirni še v polju finitnega pomeni uničenje, ponižanje Drugega. Satan predstavlja zlo, ker se je uprl Dobremu, torej Bogu, ker je hotel on biti Bog, to pa ni nič drugega, kot da si je hotel vzeti svobodo od Dobrote. A te svobode od Dobrote ni, ker je Dobrota absolut, je svoboda sama, Vseobsegajoče, Vsepresegajoče, ki povozi končno, egoistično.

Satan kot duh, ni to samo drugo ime za našo senco, temno plat?
Naše senčne strani ali notranja tema sta dva podobna orodja v Luciferjevi delavnici, s katerima mehanično šari pa naši duši in škoduje posamezniku ali njegovi okolici. Da počnemo húdo, je nekaj v nas, česar pa ni razumeti, da proti njemu nič ne moremo, da smo preprosto zgolj in samo njegova žrtev. Ne, ker je v nas še nekaj, kar je element one presečne množice, ki sem jo omenil, in ki deluje kot zdravilo.

Peter, ali kdaj čutite radost?
Včasih.

Kaj vas vodi prej, srce ali razum?
Razum je pogosto voden od sil, z njimi določen, je samo vnanji odraz njihovega gibanja, njihovih interesov, njihovih zahtev, da se nekaj zgodi, kar in kot se mora zgoditi. Da se Tisto razodene v svoji resnici. Glavna pa je ljubezen do Nečesa. Če vidiš v tistem, po čimer stremiš, nekaj, kar ti ustvarja veliko zadovoljstvo, celo lahko ustvari stanje srečnosti, kar ti največ pomeni, v čemer vidiš smisel, torej kar je vrednota na sebi, in za uresničitev tega je potrebna strast, si zmagal. Če si prepričan ali imaš védenje, da te lahko kaj približa velikemu užitku ali »neki neumrljivi biti«, potem je to, kar je tu bistveno, da narediš nekaj »dobrega«, strast, ljubezen do Tistega. Tu se um, sla, pamet, strast ujemajo. Če ni strasti, ne boš naredil nič »velikega«, »močnega« (če smem biti patetičen), boš dosegel malo ali nič. Če je strast, predanost, žrtvovanje (kar je stvar srca) − četudi doživiš s strani drugih ljudi negativen odziv – pomirjen, zadovoljen živiš z zavestjo, da je mera polna…

Idealna ureditev sveta in življenja?
»Življenje je trpljenje« pravi Gautama Buda. Vsa naša aktivnost in stremljenja, vera, napori, trud, pamet je usmerjeno v to, da zvozimo življenje s čim manj bolečine, nesreče, obupa. Da bi bili srečni. Trudimo se, da bi prevladovalo ugodje nad neugodjem, če pa nas že doleti kako specifično trpljenje in bolečina, naj bosta podrejena užitku, naj bosta v njegovi službi. Svetovna verstva, napori znanosti, velika dela umetnosti delajo na tem, da bi zmagovalo dobro nad zlim. Težko pa je to doseči. Ker smo telesna bitja s svojimi omejitvami, hočemo pa več, kot nam te omejitve dopuščajo, se moramo držati etičnega načela, torej kategorije dobrega, zakona, ki velja za vse enako, ki je nadrejen celoti obnašanja, kajti če ne spoštuješ nečesa univerzalnega, če si z njim v nasprotju, je povožena tvoja partikularnost, se ti Nadmočno maščuje. Dobro torej nikakor ne sme biti krateno Drugim. Če je, je tudi tebi. Kot bitja s čutnim aparatom smo usojeni v dražljajski lok, kjer pomeni napetost neugodje, ugodje pa njegovo sprostitev. Težko pa je loviti na družbeni ravni pravilni ritem napetosti in sproščanja (ki je ena temeljnih resnic naše eksistence) in kjer naj prevladuje moment zadovoljstva, brez neke enakosti, ki se kaže v pojmu pravičnosti. Brez obzirnosti enega človeka do drugega, brez zavesti, da smo sami za svoje potrebe premalo, da potrebujemo drugega človeka, in da se do družbe odgovorno obnašamo. To pa dosežemo s tem, da ob svojih strasteh upoštevamo tudi strasti drugega človeka, da ima tudi drugi človek pravico normalno živeti. Da ima absolutno pravico sploh biti živ. Da premoremo nekaj empatije. Zato naj bodo torej pogoji za življenje, za življenje s čim manj trpljenja, pravičneje in bolj enakomerno porazdeljeni. Naj bo moč vladanja v službi dobrega vseh, ne le nekaterih, drugi pa naj pocrkajo ali živijo v obupu in bedi. In to je uresničljivo. Samo zavedati se moramo, da kdor seje zlo ali mu ni mar za človekovo trpljenje ter gleda samo na svoje koristi in koristi ozkega kroga okrog sebe, bo moral kot nečlovek za svoje húdo, povzročeno drugim ljudem, enkrat plačati. Kajti v Neskončnem nas čaka Nekaj, česar se moramo bati. Če pa tega Nekaj ni, je bolje, da že sedaj zravnamo svet z zemljo in zapremo trgovino.

Ste oster kritik družbe. Kakšno agendo bi morali vzpostaviti v EU, da bi zagotovila optimalen razvoj za vse?
EU je tako bogata, denarja je toliko, da bi ga lahko definitivno pravičneje porazdelili. Z nekakšnim temeljnim osebnim dohodkom, ki bi pokril človekove elementarne eksistenčne potrebe (ena od pravic bi lahko bila, recimo, brezplačno stanovanje za vsakogar, da ne naštevam naprej…), in ne bo noben milijonar zaradi tega umrl. Le enega Bentleya manj v garaži bo imel. In nujnost spremembe zavesti na etični ravni glede enakosti, solidarnosti. Brez tega ne bomo obstali. Sem spadajo sprejetja zakonov, ki zagotavljajo nujno participacijo ljudi na ustvarjenem bogastvu, proporcionalno razdelitev lastništva na vse. Ter strogo spoštovanje zakonov, ki ščitijo svoboščine in človekove pravice. Države ali politične skupnosti, ki to kršijo, ignorirajo, pa vreči iz EU ven.

Opišite prosim naraščajoči kult potrošništva, je v njem vsaj kaj pozitivnega?
Vsi smo fetišisti. Objekt, ki je v tvoji lasti in po katerem stremi sla, je lahko nekaj dobrega. Lastnina je podaljšek našega telesa. Toda je razlika med potrošništvom in željo po nečem lepem, potrebnem, »dobrem«. Brezglavo potrošniško hlastanje, ko je edina vrednota imeti nov mobitel, spet nov avto, pa robo, ki jo že jutri zamenja nova, je izgubljanje sebe v tem, kar je blizu smrti, kar je mrtva materialnost, zapisana razpadu, gnitju. Če je nekdo obseden od tega, ni torej daleč od podreditve svoje duše njeni negaciji. In odrezan od užitkapolnega smisla.

Kako vidite prihodnost sveta?
Kozmološko našega sveta čez toliko in toliko milijard let ne bo več. Le če bomo prej odšli na kak drugi planet zunaj osončja, se bomo rešili. Toda kako rešili? Samo tako, da se bomo tudi sami spremenili, ne pa ostali taki, kot smo. Če bo to zadnje, je vseeno, če nas ni več. Ali da rečem: če bomo ostali taki, kot smo, nas lahko že čez sto let ali še prej ni več. Ob vseh tenzijah, nasprotjih, sovraštvu, ob tem, kdo bo koga, da bo on glavni ali imel vse, ob tem, da se je treba nekaterih odkrižati, ker ogrožajo tebe v tvoji čez vse nadrejeni moči, veličini ali požrešni gnusobi lastništva, v resnici pa si navadna ničla, ob tem, da uživaš, ko drugi trpijo, da zadajaš bolečine ali pa si do trpljenja drugih brezbrižen, kar je to vse dandanes ena ključnih značilnosti sodobnega sveta, če bo v igri našteto še nekaj časa, nas pogin čaka že za prvim vogalom. Konec sveta je napovedan že v Bibliji. Janezovo Razodetje o tem piše zelo lepo; konec mora priti, o tem govori Jezus. A kdaj bo, o tem ne ve nihče. Vendar bo, zaradi sovraštva, egoizma, gorja, ki ga povzroča človek. To bo čas, ko se bo razodela resnica in moč Absoluta, ta njegova vsepresežna neskončnost, ki je vrhovno Dobro. Kajti sovraštvo in zlo sta to, kar v Absolutu ne obstaja. Zato bodo deležni življenja, nedvomno drugačnega življenja od tega tu, le dobri. Kako pa bodo zmogli večnost prestajati, da se je ne bodo naveličali, tudi tega ne ve nihče.

Vsak človek veruje v nekaj, v kaj usmerjate svoje duhovno oko vi?
V tisto, kar je pred nekaj in nič in bo, ko ne bo več ne nič ne kaj.

Saša Bešter

 

Oglasno sporočilo

ODDAJ KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here