Poslušam poslance v parlamentu, ko nabijajo vsak svojo ‘resnico’ o proračunu, energetiki, strategiji upravljanja države, korupciji, malverzacijah, lažeh in podobnih resnih temah. Parlament nima zaman okrogle oblike, ki simbolizira neskončnost, podobno kot poročni prstan – ena sama vzvišena simbolika, vredna naše slavne zgodovine. V krogu se potem nasproti soočata levica in desnica, vmes pa je nekaj takih, ki niso ne levi in ne desni, ampak tako priložnostno od vsakega malo, odvisno kaj se splača.
Običajno začnejo takole : »Drage kolegice, dragi kolegi, spoštovani visoki zbor, cenjeni gostje…« in kar je še take leporečne navlake iz časov starih avstro-ogrskih manir, kar naj bi govorcu dajalo pečat omike in olike in poudarilo resnost trenutka. Potem pa sledi rafal zmerljivk in pljuvanja kot v najbolj zakotni smrdljivi beznici ob dva deci cenene brozge in obkroženi s polpismenimi pijanimi kameradi, ki se hrupno režijo kosmatim šalam in voljnim damam.
Druga faza poslanskih parlamentarnih prepričevanj se nadaljuje po principu vojskovanja na Soški fronti: obe strani pripravljata strelske jarke, se vkopavata in preštevata municijo, kaplarji in desetarji načrtujejo strategijo in smeri posameznih izstrelkov, najbolj predrzni in hrabri skočijo vmes na čik v upanju, da bodo izvohali kaj uporabnega, s čemer bodo dotolkli nasprotnika.
Sledi mesarsko klanje v maniri preigravanja vseh dvanajstih vojnih ofenziv dobro oborožene vladne strani in goloroke a bose opozicije, ki izkorišča vse, s čemer lahko napada, od zob in nohtov, do brc in klofut. Arzenal orožja je zelo raznolik in inovativen: vladna stran razpolaga s papirnatimi izstrelki očitkov, polresnic in floskul, prepojenih z grenko aroganco in sledovi lažne moči, opozicija pa po principu partizanskega boja strelja iz zasede, računa na presenečenja, vmes izstreli kakšno prazno mino ali dimno bombo ter pri tem vneto kriči Na juriš!!!
Ostane uničeno bojno polje, zmagovalcev in poražencev ni, poslanci se, izčrpani od napornega razmišljanja in hudih besednih bojev, napotijo v poslansko restavracijo, dame pa na poživitveni odmerek make-upa v toaleto in potem zavetje toplega doma.
Na tem mestu pa tako, kot po vsaki bitki, nastopijo pogajalci – kibici, špekulantski trgovci z informacijami, prodane duše in lovci na priložnosti. Tu so medijski čivkači, ki so prepričani, da so vplivni novinarji, preko ramen jim bingljajo kamere, bliskajo s telefoni in opletajo z diktafoni pod nos vsakomur, ki se prikaže v parlamentarni veži. Krešejo se bistroumna vprašanja tipa »ali boste odstopili..?« ali pa »kaj ste mislili z izjavo…?«.
Naslednji dan bo dan kot vsi drugi. V medijih se bodo tako zaradi lepšega vrstili pozivi »za dobro države stopite skupaj«, vsi pa vedo, da se to ne bo zgodilo. Nikoli in nikdar!
D. Šraj
