Upad telesne zmogljivosti učencev

0
247

Novinarka Tina Jereb poroča o strašljivem upadu telesne zmogljivosti učencev (Dnevnik, 12. 6. 2024). Seveda si novinarka zapisanega ni izmislila, ampak je informacije dobila od pristojnih, ki ta pojav proučujejo in se na to spoznajo. Kljub vsem spoštovanju tako imenovane stroke pa obzorja le niso tako čista in nedvoumna. Kar nekaj vprašanj se postavlja ob branju novinarkinega prispevka.

Prvič. »Dijakinje in dijaki poklicnih srednjih šol imajo trenutno več kot 40 (štirideset) odstotkov nižjo gibalno učinkovitost od gimnazijk in gimnazijcev,« ugotavljajo športni strokovnjaki. Štirideset odstotkov (40 %) ni mačji kašelj, zato se ob tej ugotovitvi postavlja bistveno vprašanje, zakaj je tako. V javnem sporočilu še preberemo: »Gimnazijci in gimnazijke po svoji gibalni učinkovitosti izrazito odstopajo od dijakov in dijakinj srednjih tehniških šol, še bolj pa od dijakov in dijakinj poklicnih programov …« Ja, a zakaj, zakaj, zakaj …? Odgovor na zakaj je gibalo razvoja. Če ne vemo, zakaj se nekaj zgodi, tudi ukrepati ne moremo. Zagotovo »strašljivega« upada gibalne učinkovitosti ni mogoče pripisati covidu, saj vendar ni mogoče, da bi ta oplazil bolj srednješolce poklicnih šol in učence poklicnih programov, manj pa gimnazijce. Sklicevanje na covid je torej neutemeljeno – demagogija.

Naslednji vzrok je lahko ta, da se že v poklicne srednje šole in druge poklicne programe vpisujejo gibalno manj učinkoviti učenci in se ta lastnost vleče skozi vso poklicno šolo. Žal tega ne vemo, ker pristojni tega niso raziskali. Na podlagi lastne izkušnje s srednjo kovinarsko šolo se mi takšna diferenciacija učencev ne zdi verjetna. Še en vzrok je lahko za zgoraj opisano stanje: diferenciacija športnih pedagogov. Ali je mogoče, da športni pedagogi z diplomo kadrovske šole na poklicnih srednji šolah dosegajo za 40 odstotkov manjšo učinkovitost kot oni z enako izobrazbo na gimnazijah? Žal tudi tega ne vemo, ker pristojni niso raziskali. Najbrž so še drugi vzroki za »strašljivo« stanje, a treba jih je raziskati. Kdor ne ve, kam hoče, nikoli ne bo prišel na cilj.

In drugič. Za reševanje telesne zmogljivosti slovenskih srednješolcev so si športni ideologi (ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, Fakulteta za šport, Zavod za šport Planica) izmislili nekakšen »inovativni pristop k spodbudi gibanja mladih«. Del tega je projekt zMIGAJ, ki ponuja udeležencem dve dodatni brezplačni uri športa na teden. Na spletu preberemo, da »s tem projektom želimo spodbuditi gibalno dejavnost med mladimi ter prispevati k njihovemu zdravemu razvoju in krepitvi telesne učinkovitosti«. Vprašanje: ali ni to že tako in tako temeljni vzgojno-izobraževalni smoter redne športne vzgoje, ki je zapisan tudi v kurikularnih listinah? Pa ne samo to. Program zMIGAJ ni obvezen; šole se prostovoljno prijavijo, da bodo ta program udejanjale. Organizatorji se pohvalijo, da bo imenovani program v prihodnjih štirih letih potekal na 24 (štiriindvajsetih) vzgojno-izobraževalnih zavodih (toliko se jih je namreč prijavilo) in vključeval preko 1500 (tisoč petsto) dijakov. Ob tej inovativnosti ne gre spregledati, da je v Sloveniji več kot 140 srednjih šol z več kot 77.000 dijaki. In projekt zMIGAJ naj bi reševal telesno zmogljivost (vseh) slovenskih srednješolcev? Ne nas hecat’! Poznavalci tega vprašanja pa tudi menijo, da se bodo dodatnih dveh ur športa udeleževali predvsem dijaki, ki že tako in tako obožujejo šport ali celo že trenirajo v kakem športnem klubu.

Komu je torej opevani program namenjen? Del »inovativnega« pristopa je tudi to, da »bo ekipa strokovnjakov s fakultete za šport srednješolce spodbujala k njihovemu bolj zdravemu razvoju«. Kako bo to potekalo, ni znano, se pa ob navedenem izmisleku postavlja predvsem eno vprašanje: kako so strokovnjaki s fakultete za šport izobrazili in vzgojili svoje diplomante, če morajo zdaj namesto njih kot nekakšni nadučitelji priti na šolo in »srednješolce spodbujati k njihovemu bolj zdravemu razvoju«? Menda ne gre za dodaten honorarni zaslužek? Bučke pa prodaja tudi športni pedagog, ki takole pojasnjuje genialni »inovativni pristop«: »Med šolskimi odmori jim ponujamo različne gibalne dejavnosti v šolski telovadnici: košarko, nogomet, odbojko, plezanje in hojo po traku (slackline).«. Kolikor vem, šolski odmori še vedno trajajo okoli pet minut, nekoliko daljši je le glavni odmor. Težko si je predstavljati, kako navedena »inovacija« organizacijsko, strokovno in varnostno poteka v nekaj minutah … in kako to vpliva na učni proces pri predmetu, ki sledi odmoru. Žal zmanjkuje dopustnega prostora … in inovativne pravljice je konec.

Naslovna fotografija:
Učenci OŠ Simona Kosa Podbrdo.   (Foto: OŠ Simona Kosa Podbrdo)

Silvo Kristan, Podkoren

Oglasno sporočilo

ODDAJ KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here