Spreminjanje in usmerjanje nakupnih vzorcev ter navad je zahtevno in terja načrten in profesionalen pristop. V slovenskem okolju je to še posebno težko. Slovenskega kupca bombardirajo ogromne količine marketinških sporočil, a ne od kmetov in živilske industrije, pač pa od trgovcev. Slovenija v primerjavi z drugimi državami močno izstopa po agresivnem oglaševanju trgovce prav na področju hrane. Kupec ob takšnem oglaševalskem stampedu težko ostane »normalen«. Slovenski kupci so glede na standard, ki ga imamo, nadvse cenovno občutljivi, prav skopi in obsedeni z akcijami. Naši odzivnosti na akcije se čudijo še tuji trgovci sami, česa takega drugje ne vidijo v takšni meri.
Res je, da država za kmetijske subvencije namenja zajetne količine javnega denarja, ampak ta denar ni namenjen krepitvi konkurenčnosti, ki bi prinesla večji delež slovenske hrane na trgovske police, pač pa zgolj vzdrževanju dohodkovnega položaja kmetov. Velika napaka je, da se kmetijska politika v zadnjih desetletjih preveč osredotoča samo na kmeta. Živilska podjetja, ki dejansko proizvedejo hrano, pa so močno spregledana. V tretjem tisočletju v razvitih državah kmet ne proizvaja hrane, ampak je kmet nadvse pomemben dobavitelj surovine za proizvodnjo hrane. Niti politika še vedno ni dojela, da je hrana rezultat konkurenčnega in poštenega sodelovanja med pridelovalcem surovine in proizvajalcem, ki surovino predela v živilski izdelek za trgovske police. Tudi ta slepota je pripeljala do razmer, v katerem je slovensko agroživilstvo danes: najbolj zaostalo kmetijstvo v Evropi in s prevelikim deležem živilskih podjetij v tuji lasti.
Nedeljski dnevnik
