Vsak dan lahko beremo pozive politikov, gospodarstvenikov, publicistov, da moramo končati vojno proti fosilnim gorivom, proti motorjem na notranje zgorevanje, pa bo vse v redu z evropskim gospodarstvom. Politika ima zelo tunelski pogled na okolje. Pogovarjamo se o izpustih, da jih je treba zmanjšati, ker bo to stabiliziralo podnebje in bomo zagotovili boljšo prihodnost našim otrokom. Bo to negativno vplivalo na službe danes, dobičke danes, življenjski standard danes. Ne pogovarjamo se dovolj o onesnaženem zraku, zaradi katerega na leto umre več kot 350 tisoč Evropejcev, ne pogovarjamo se, da je samo 37 odstotkov površinskih voda v Evropi v dobrem ekološkem stanju, le 29 v dobrem kemijskem stanju, ne pogovarjamo se, da izgubimo 970 milijonov ton (rodovitnih) tal zaradi degradacije, da imamo na 74 odstotkih kmetijskih tal presežke dušika. Škoda se tu meri v milijardah. Prav neverjetno je, kako smo uničili okolje, kako škodujemo okolju, ne samo podnebju. V Riadu je bila nedavno konferenca (Cap) konvencije za preprečevanje dezertifikacije. To je dober primer tunelskega pogleda: o »podnebnem« Copu v Bakuju se je govorilo veliko, o »talnem« Copu v Riadu bore malo, čeprav globalno na leto degradiramo štiri milijone kvadratnih kilometrov površin zaradi neprimernega upravljanja, pri čemer se 120.000 kvadratnih kilometrov – za šest Sloveni j – spremeni v puščavo, kar je zelo težko, če ne nemogoče, povrniti nazaj.
Delo
