Približno deset dni po zimskem obratu se v tako imenovanem krščanskem svetu zaključi dvomesečno cingljanje božičnih reklam. Nebrzdana obvezna nabava akcijsko znižane nepotrebne krame traja vse od praznika vernih duš dalje. Bognedaj, da bi bil kdo v teh dveh mesecih nevzhičen. Ali osamljen. Ali žalosten. Če že koga prime malodušje, lahko na poljubnem nosilcu oglaševanja preveri, da so skoraj vsi drugi neskončno srečni, kdor pa ni, bo srečen najkasneje v zadnjem taktu reklamnega songa. Oči, mami, otroci, babi, dedi, vsi so srečni, še pes je srečen, kako gre to meni na živce, je ogorčeno ugotavljala znanka in dodala: Se kdo vpraša, koliko je ljudi, ki se ob takih reklamah počutijo še bolj osamljene in obupane? Ne glede na to, kako hitro potuje svetloba, je tema pred njo, nekako tako je zapisal Terry Pratchett. Mogoče je naloga tistih, ki stiske opažamo in jih znamo ubesediti, ozaveščanje družbe, pa čeprav nam zato kdo poočita, da »ne maramo lučk«.
Modularna aritmetika nas uči, da je štetje mesecev vsako leto od ena dalje sijajen prikaz uporabe kongruence po modulu dvanajst. Če uporabim uvodni aksiom o poljubnem izhodišču časovne premice, lahko svoje novo leto praznujem šele čez dva tedna, torej trinajstega trinajstega. In naj nihče ne reče, da se to ne spodobi.
Delo
Foto: Časnik
Več lučk, več naklonjenih volivcev. 100% deluje!