Mnogi od vas, dragi bralci in bralke, teh vrstic, ki jih klepljem že toliko let, s pohvalami, pa tudi s kritiko dvigujete moralo, ko se pozno zvečer, seveda tik pred izzidom in ob negotovosti izdajatelja, spet spravim k pisanju.
Moje misli delim z vami že skoraj dve desetletji in večkrat si zaželim, da bi v teh vrsticah velo več optimizma, več dobrih in pozitivnih občutkov, a kaj ko smo novinarji poklicani za to, da zadeve gledamo kritično in jih tako tudi obravnavamo. Če želite gledati, brati ali poslušati dobre novice, berite turistične prispevke in glejte potopise, velikokrat odvrnem tistim, ki se pridušajo, da novinarji govorimo le o težavah in kritiziramo …
No, ampak počasi k nam prihaja pomlad, in marec je mesec, ko bodo ne glede na mraz ali še kakšen snežni zalogaj na plano pokukali zvončki, ko bo ob prvih močnejših sončnih žarkih spet zaplala kri po žilah, ko bo narava znova zagnala svoj življenjski krog …
In marec je tudi čas, ko se vsi zahvalimo (vsaj simbolno) svojim mamam, ženam ali dekletom za njihov trud in predvsem potrpljenje z nami, ki se imenujemo »močnejši« spol.
Kdo je v teh časih močnejši, je seveda retorično vprašanje, saj so se vloge spolov, razmerij, odnosov in sposobnosti tako premešale, da vam že otroci v vrtcu znajo jasno povedati, da je »doma glavna mami, oči pa veliko dela« …
Je že prav tako, in, dragi moški sotrpini, ne glede na to, kako klišejsko se to sliši, upam, da niste pozabili na dan žena oziroma, da boste opravili »popravni« izpit na materinski dan in se spomnili na svoje drage, kakorkoli jih že imenujete, in jim povedali, da jih imate radi.
Naj vam ne bo odveč pomisliti na skromno zahvalo, podariti cvet, predvsem pa iskreno misel, s katero boste svoji dragi povedali, kako radi jo imate in kako hvaležni ste ji, da je ob vas tudi takrat, ko ste nemogoči.
Vse, pa naj si bodo prijateljice, mame ali žene, si namreč zaslužijo priznanje in pika. Seveda bodo bralke takoj planile po meni, češ »ja, enkrat na leto se spomnite, potem je pa vse po starem …« ampak to je že druga zgodba in druga misel.
Tokrat bom končal z lepo mislijo. S hvaležnostjo do mame, ki me je prenašala dolga leta in z ljubeznijo do nje, ki mi vsak dan polepša s tem, ko se zbudi ob meni.
Poiščite svojo lepo misel in jo povejte naprej.
R. G.