Matej Oražem: »Nogomet je številka ena. To je dejstvo.«

0
3320
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 15.maj 2011

Gotovo ste že slišali frazo, ki pravi, da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu. Povezuje ljudi in v njih vzbuja močna čustva, spodbuja občutek pripadnosti in domoljubja, skrbi za vice med Slovenci in Hrvati. Na moški spol ima podoben vpliv kot nakupovanje na ženskega. Čeprav slednje ne vključuje (nujno) piva!

O nogometu sem se pogovarjala z Matejem Oražmom, ki kot športni direktor v Nogometnem klubu Domžale dokazuje, da mladost ni vedno ovira. Matej sicer zaključuje četrti letnik prava, nogometno obarvana pa bo kot kaže tudi njegova diplomska naloga. Spregovorila sva o odnosu države do športa in odnosu občine in njenih prebivalcev do nogometa v Domžalah. Prišla sva do težav, ki jih pri profesionalnem športu očitno nikoli ne manjka, ampak Matej Domžalam napoveduje svetlo prihodnost in ob tej priložnosti vse skupaj vabi na finale pokala na Stadion Stožice, 25. maja ob 20.45, kjer se bodo naši nogometaši pomerili z Mariborom. 

Ljudje so pogosto presenečeni, ko izvejo, kako mladega športnega direktorja imamo v NK Domžale. Ampak videti je, da mladost zate ni ovira…
V vseh stvareh, ki sem se jih lotil do zdaj sem bil ponavadi najmlajši… Zadeve so me začele zanimati zelo zgodaj, tako da sem se na hitro priključeval zraven. Medtem sem ugotovil, da je mladost sicer lahko ovira, lahko pa je tudi prednost, odvisno od tega, kako na to gledaš. Kar se tiče dela, ki ga jaz opravljam, je zadeva pač taka, da mogoče res kdaj pride prav, da si malo starejši in imaš določen ugled, po drugi strani pa lahko tudi prilagodiš način dela in delaš na drugačen način, kot sem poskušal jaz. V tem primeru pa je mladost prednost, ker se lahko lažje pogovarjaš z vsemi v klubu tako z igralci kot s trenerji in ostalimi zaposlenimi, saj je odnos tako bolj pristen in ni nekega strahospoštovanja ali česa podobnega. V kolikor je odnos korekten iz obeh strani, ni nobenih ovir, kar se tega tiče.

So te zato morda kdaj podcenjevali ali ti očitali neizkušenost?
Tega sicer nisem direktno opažal, je pa normalno, da ljudje takih stvari pač ne povejo v obraz. Tudi govoric v zvezi s tem nisem slišal, tako da zadeva do mene ni prišla… Sem pa prepričan, da je prišlo do podcenjevanja oziroma nevere v to, da lahko stvar steče, s tem, da je moja situacija dokaj specifična – priložnosti verjetno ne bi dobil, če Stane ne bi bil predsednik kluba. Priložnost se mi je takrat ponudila in skupaj sva se odločila, da bi mogoče bila to prava poteza tako zame kot za klub; predvsem za klub, ker smo se kako leto in pol nazaj znašli v zelo težki situaciji, ki jo je bilo treba začeti postopoma reševati. Edini način je bil iz Stanetovega vidika ta, da pride nekdo, ki klub pozna praktično do potankosti, in ki se mu lahko zaupa ter ve, da gre pri njem za delo iz veselja in naklonjenosti do kluba, ne toliko iz nekega profesionalnega vzgiba. Konec koncev jaz nimam namena “kariere naredit”, da bom najprej športni direktor v Domžalah, kasneje bom šel pa na primer v Olimpijo ali ne vem kam… To pač ni moj cilj, jaz to delam, ker sem v tem klubu že odkar se spomnim; delal sem vse – od tega, da sem bil igralec v mlajših kategorijah do prodaje kart, prodaje šalov, raznih promocij… Delili smo listke po avtomobilih in nabiralnikih, čistili smo igrišča…, tako da mi je bila zadeva v zvezi s tem na nek način olajšana. Verjetno pa tisti, ki s klubom niso bili tako povezani, da bi vedeli, kdo sem bil in kdo sem, tega niso mogli razumeti, zato je tudi prišlo do dvomov. Ampak upam, da so slednji zdaj vsaj malo potihnili po nekaj boljših rezultatih.

Lahko pojasniš kakšne zadolžitve imaš v klubu kot športni direktor?
To me tudi punca velikokrat vpraša, ker se ji očitno zdi, da ne delam veliko (smeh). Ogromno je zadolžitev, od splošne skrbi za člansko moštvo in skavtiranja igralcev do dogovorov z igralci in podpisovanja pogodb, analiziranja igralcev, ki so že v obstoječem kadru, skrb za to, kateri so primerni za nadaljevanje v našem dresu in kateri niso. Eden izmed zelo pomembnih aspektov, odkar sem jaz prišel, je tudi mladinski nogometni center. Dela se specialna selekcija tudi v mladinskem nogometnem centru. S pomočjo članske ekipe oziroma z ugledom članske ekipe se da privabiti tudi kakšnega boljšega mladega igralca, kjer gre pač za investicijo v prihodnost.
Čeprav smo relativno majhen klub, se najde sto in ena stvar, ki mora biti narejena. To vključuje celo razna prevajanja in tudi vse pravne zadeve, ki so v klubu – ne le okrog igralcev, ampak tudi ostalih stvari. Potem pa so tu seveda še vse mednarodne zadeve, določene konference, sicer najpogosteje na področju Balkana in vzhodne Evrope, pa tudi v zahodni sem že bil… To so torej neke osnovne zadolžitve, ampak včasih jih je kar težko definirati, ker je po mojem mnenju najpomembnejša stvar ta, da “non stop” delaš. Redko lahko rečem, da sem bil v pisarni kluba in sem delal recimo od osmih do štirih popoldne. Lahko se zgodi, da delam tudi ob devetih zvečer, pa v soboto in nedeljo… Nikoli nisem povsem prost, saj je delo praktično razpotegnjeno čez ves dan in ves teden, tako da, ko sešteješ vse skupaj, je tega res veliko.

Nogomet je blizu tudi tvojemu očetu. Ko sem delala intervju s tvojo mamo, pa mi je povedala, da tudi sama redno spremlja dogajanje na tem področju. Se ljubezen do nogometa torej prenaša iz roda v rod?
Vsekakor! Tudi moj stari oče po mamini strani je igral nogomet v Domžalah, ampak to so bili povsem drugi časi, mislim, da je bilo igrišče takrat še zraven Vele. On ima zelo rad naš domžalski nogomet, čeprav se včasih kar malo preveč sekira. Prejšnjič, ko smo zmagali v zadnji minuti, je izpustil oba gola, ker je že odšel domov (smeh).
O Stanetu je brezpredmetno govoriti, ker je v nogometu že toliko časa in je dal “toliko skoz”… Karkoli bom rekel na to temo, mislim, da vsi vemo, v čem se gre… Kar se pa Cvete tiče pa ima res zelo rada nogomet, kolikor ji to dopušča čas in živci, saj potrebuje tudi svoje načine sprostitve, ki verjetno niso ravno gledanje nogometa, ne (smeh). Zelo rada pogleda tekme. Glavni razvoj nogometa v Domžalah je potekal takrat, ko je bila ona županja, tega ne smemo pozabiti. Seveda se torej ta ljubezen do nogometa prenaša iz roda v rod, je pa res, da smo tudi s prijatelji trenirali nogomet, ko sem bil mlajši, pogledali smo vse tekme…

Bliža se konec še ene sezone… Kakšno prihodnost bi napovedal domžalskim nogometašem? Misliš, da imajo realne možnosti, da premagajo Maribor in ponovno osvojijo naslov državnega prvaka?
Kar se same prihodnosti tiče, jaz napovedujem svetlo prihodnost. Mislim, da je naša ekipa zelo kvalitetna, imamo pa tudi dovolj mladih fantov, ki čakajo na priložnost in bodo v prihodnjih letih definitivno dobro igrali. Kar pa se tiče bližnje prihodnosti in boja za naslov prvaka, gremo iz tekme v tekmo… Petnajst točk je še v igri, osem točk zaostajamo. V kolikor se ponudi priložnost, da bomo na zadnji tekmi v Mariboru odločali o naslovu prvaka, jo bomo zagrabili z obema rokama. Konec koncev gre za dogodek, ki se ne zgodi ravno vsak dan. Tudi zaradi same atraktivnosti lige in privlačnosti tekmovanja se mi zdi, da bi bilo to zares izjemno. O realnosti teh možnosti pa je težko razpravljati. Lahko rečeva, da so procentualno relativno majhne, glede na formo, ki jo ima Maribor in razpored, zaradi katerega nekateri klubi proti koncu prvenstva ne morejo več loviti sape; zaradi težkega ritma, premajhnega števila igralcev, finančnih težav ipd… Bomo videli. Vsako tekmo igramo na zmago, če pa se nam naslov državnega prvaka izmuzne, bomo usmerili vse sile v finale pokala in posledično poskušali osvojiti pokalni naslov, ki ga še nimamo.

Uspelo pa se vam je uvrstiti v boj za evropske pokale… Je ključni cilj kluba za to sezono s tem dosežen?
Ključna cilja sta dva. Prvi, če ju rangirava po pomembnosti, je definitivno rezultat uvrstitve v evropske pokale. To smo si uspeli zagotoviti že zelo zgodaj, tako da smo lahko ves maj zelo mirni, kar se tega tiče. Cilje, ki smo si jih sami zastavili, smo dosegli, čeprav na začetku sezone niso vsi verjeli v njih.
Cilj pod točko 2 je pa plasiranje naših igralcev v močnejše evropske klube in konec koncev s tem povezan finančni zaslužek. Ta zadeva nas zdaj čaka, logično pa je, da ko ni rezultatov, tudi ni interesa za tvoje igralce, saj nihče ne bo kupoval igralcev slovenske lige iz kluba, ki je na osmi poziciji. Spoštovanje do slovenske lige je v tujini še vedno relativno slabo. Videli bomo, kako bo z evropskimi tekmami, v kolikor nam kakšna dobra preiskava tudi tam uspe, mislim pa, da ne bo problema. To se mi zdi zelo pomembno predvsem zaradi fantov samih; eni so tukaj že vrsto let in si zaslužijo priložnost, da bi se dokazali tudi na večji sceni, kot je naša. To je torej sekundarni cilj, vendar še niti nismo prišli do pogojev, da bi ga lahko začeli uresničevati. Vsekakor se bo letos poleti ponudila priložnost za to.

Kakšno perspektivo pa ima po tvojem mnenju NK Domžale? Če ga, reciva, primerjava z Olimpijo?
O sami perspektivi je težko govoriti, ko si enkrat v najvišjem rangu državnega tekmovanja in dosegaš dobre rezultate. Gre samo še za določene detajle, ki bi jih morali na splošni ravni slovenskega klubskega nogometa popraviti; s tem mislim predvsem nastope v evropskih pokalih, saj smo tukaj v zadnjih nekaj letih močno “padli”. Mislim, da imamo z novim sistemom tekmovanja glede tega boljše možnosti. Pomembno pa je, da se vsi klubi, ki se uvrstimo v Evropo, zavedamo odgovornosti, ki jo s tem nosimo – da je treba narediti nekaj rezultatov na mednarodni sceni. Pogosto se namreč dogaja, da si klub izbori Evropo, potem pa zadevo razpusti, odigra evropsko tekmo s pol moči in se ponovno skoncentrira na državno prvenstvo. To nima nobenega smisla.
Sama primerjava z Olimpijo se mi osebno ne zdi niti smiselna niti logična, saj je Olimpija ime, ki že iz zgodovine čustveno privlači veliko število ljudi na širšem ljubljanskem območju. To so zadeve, ki niso povezane z razumom, gre za čustvene stvari. Mi težko vplivamo na to, mislim pa, da smo v zadnjih desetih letih precej uspešnejši klub, imamo boljše rezultate… Kar se tiče mladinskih pogonov, mislim, da realne primerjave sploh ne more biti, ker smo vseeno za razred boljši od Olimpije. Res pa je, da zanimanje za nogomet v Domžalah zelo počasi raste. Moram reči, da imamo zelo specifično okolje, kritično gledamo na stvari, zato je z vidika števila gledalcev na tekmah perspektiva morda res malce slabša. Mi veliko delamo na tem – v letošnjem letu smo poskušali s številnimi akcijami, ampak pravega odziva na žalost ni. To je realnost in moramo se zavedati, da bo treba dosegati vedno boljše rezultate in gojiti vedno atraktivnejšo igro, da bomo privabljali ljudi na tribune. Pri tem nam bodo morali pomagati tudi drugi klubi, ker bo glavnina temeljila na defenzivnem nogometu, obrambnih taktikah, kar je lahko težko, saj se hitro zgodi, da tekma ni gledljiva in ljudje ne pridejo na stadion.

Kaj pa se zadnja leta dogaja z našimi navijači? Zvesti nam očitno ostajajo samo še Ravbarji…
Z Ultrasi je zgodba popolnoma jasna. Ob tej priložnosti moram malo “pojamrati” glede odnosa, ki ga imamo z našimi policisti, ki so, kar se našega kluba tiče, strašno rigorozni. Določene stvari, ki smo jih doživljali med lanskim poletjem in letošnjim letom, so milo rečeno smešne, ker se ljudje spuščajo v stvari, ki so za neko splošno stanje v državi popolnoma nepomembne. Mislim, da bi se njihovo delo lahko veliko bolj koristno uporabljalo na drugih področjih. Taka je bila tudi zgodba z Ultrasi; v tistem, ko so se fantje začeli organizirati in hoditi na tekme malo bolj množično, se je pač nekdo odločil, da tega tukaj ne bo trpel, ker prestavlja neko nepotrebno nadlogo. Vse te zdrahe okrog navijačev v Sloveniji se lahko zelo hitro razrešijo tako v Ljubljani kot v Mariboru ali v Gorici. Naj malo povprašajo, kako so se razrešile v Domžalah, pa jih bodo kmalu pospravili… V drugih sredinah so ljudje bolj naklonjeni nogometu kot v Domžalah. Situacija je taka, kot je, s tem bomo poskušali delati, čeprav moram reči, da ni lahko. Dejansko stanje je tako, da moramo mi na vsakem koraku narediti eno stopničko več kot katerikoli drug klub v Sloveniji, ker neke splošne naklonjenosti žal ni.
Ravbarji pa ostajajo in upam, da bodo ostali, dokler pač bodo in da bodo dobili tudi kakšne mlajše okrepitve z mlajšimi fanti, tam okrog petdeset let (smeh)… Ne, res se jim moramo zahvaliti, oni so z nami že najmanj dvajset let in mislim, da bodo tudi ostali še dvajset let. Z njimi imamo zelo dober odnos, kot navijači so izredno korektni, zaradi njih nikoli nismo imeli nobenih problemov, ne na domačih tekmah, ne na gostovanjih. Zelo športno navijajo, tako, da jim res vsa čast!

Kako pa nogomet v Domžalah podpira občina?
Tako bom rekel: občina podpira nogomet enako kot ostale športe, po istem kopitu. Moramo pa vedeti, da je na ravni kluba, kot je domžalski, ta številka zelo majhna. Oni podpirajo samo delo v mladinskem nogometnem centru, s tem, da pokrivajo samo kakih 10 odstotkov sredstev, ki jih mi vlagamo vanj. Osebno moram reči, da sem malo razočaran nad odnosom občine do nogometa. Sicer se ogromno govori in dogovarja, jaz pa upam, da bodo zadeve res stekle v pravo smer, ampak glede na neizpolnjene obljube iz preteklosti nisem najbolj optimističen. V vsakem primeru bi bilo sodelovanje lahko boljše, je pa res, da je korektno oziroma enako za vse klube. Mogoče pričakujem nek specialen tretma, ker smo kljub vsemu najuspešnejši športni kolektiv v občini, poleg tega pa delujemo v najpomembnejšem športu na svetu. Tukaj se ne moremo slepiti, kot nekateri, ki pravijo, da je na prvem mestu v Sloveniji smučanje, rokomet, ali košarka. Nogomet je številka ena. To je dejstvo. Zato tudi pričakujem kakšen korak naprej na tem področju.

Kaj pa župan? Je bolj privržen nogometu ali košarki?
Mislim, da župan podpira oboje. Kot vem, podpira nogomet in košarko, je pa res, in to je treba povedati, da so bili košarki v zadnjih letih določene zadeve bolj omogočene. Dane so bile obljube, da se bodo zadeve urejale simultano, potem pa so se stvari glede košarke uredile, glede nogometa pa se niso premaknile. Kot klub se ob tem počutimo dokaj nemočni, saj lahko k realizaciji zadev pripomoremo le do določene mere, ostalo pa ni v naših rokah. Drugače se z županom osebno dobro razumem, konec koncev je sosed moje punce. Večkrat se pogovarjava na tribuni in pa drugje. Njegovo obljubo imamo sicer že nekaj časa, čakamo, da se bo izpolnila in jaz mislim, da se bo. Dokler pa ne bom videl gradbenih strojev na tej strani Bistrice, pa v to še ne verjamem popolnoma.

Kako bi po vsem, o čemer sva govorila, torej izpostavil najbolj pereč problem domžalskega nogometa?
Problemov ni malo, poslovanje nogometnega kluba je zelo kompleksna zadeva. Najbolj pereč problem je vsekakor infrastruktura. Iz leta v leto nam UEFA gleda skozi prste in nam daje licenco za igranje tekem na našem stadionu, ampak bojim se, da prav dolgo ne bodo več zdržali oziroma jih ne bomo uspeli prepričati. Nujno potrebujemo garderobne prostore na vzhodni strani stadiona, prav tako potrebujemo določene klubske prostore, ki jih imamo premalo. Druga zadeva je, težko povem, kako zelo pomembna in za kako majhen vložek s strani občine bi šlo, pač ureditev najmanj dveh dodatnih igrišč z naravno travo. Mislim, da imamo v Športnem parku Domžale zelo lepo pozicijo. Med Ten-tenom in Kamniško Bistrico je ogromna zelena površina, ki je neizkoriščena. Mi ne želimo, da se gradijo tribune ali kaj podobnega. Najljubše nam bi bilo, kot smo videli, da se to dela v tujini, torej, da se prostor zagradi, poravna, poseje trava in postavijo premični goli. Zadeva je lahko večnamenska, uporablja se lahko za marsikatere športne igre, osnovnošolce, srednješolce in vse, ki bi jih to zanimalo. S tem se stanje na samem zemljišču ne spremeni – tega ni potrebno karakterizirati kot športno infrastrukturo, lahko je navadna zelena površina. Res gre za minimalen strošek, ki bi nam pomenil ogromno, ker moramo vedeti, da imamo (predvsem v zimskem času) na enem igrišču tudi po dve, ali tri selekcije na enem igrišču. Za kvalitetno delo z mladimi, kar je naš cilj, je to absolutno premalo. Kar se tega tiče, se zavedamo naše družbene odgovornosti. Tu moram pohvaliti mladinski nogometni center;v redno vadbo vključujemo preko 300 otrok tako v klubu kot v osnovnih šolah. Rezultati naših ekip in dela z mladimi so na vrhunskem nivoju, tudi po NZS-jevih ocenah imamo najboljšo mladinsko nogometno šolo v Sloveniji. Manjka nam torej res malo, gre za minimalen strošek, Domžale pa bi s tem lahko ogromno pridobile.

Sicer si bil kot podpredsednik kluba mladih Zares Aktivni in podpredsednik Leo kluba Domžale precej aktiven tudi na družbenem področju. Ti poleg vseh obveznosti ostaja kaj prostega časa?
Veliko bolj dejaven sem bil preden sem začel opravljati sedanjo funkcijo v klubu. Ko seštejem vse stvari, od dela do obveznosti na fakulteti in tistih nujnih osebnih zadev, ki jih ima vsak, mi praktično ne ostaja veliko časa. Ta moja splošna družbena aktivnost je zdaj izključno osredotočena na nogomet in NK Domžale, kar se mi zdi tudi pošteno, saj mi je bila zaupana odgovornost in tudi, če mi ne uspe, moram dati vse od sebe in se posvetiti temu, da klub deluje.
Kot sem rekel prej, ko sva govorila o problemih… Nekatere stvari delujejo zelo dobro, je pa še ogromno zadev, ki bi se jih dalo izboljšati. Ko grem v tujino in malo spremljam te zadeve po večjih klubih, se poraja veliko idej, kaj vse bi se dalo narediti. Seveda pa so prva in tudi edina ovira – finance. Zato je potrebno vso našo energijo usmerjati v to, da bomo lahko zagotovili potrebna finančna sredstva, s tem bomo mladim lahko ponudili še boljše pogoje za treninge in posledično pridobivali še kvalitetnejše mlade igralce, kar bi vplivalo tudi na celoten slovenski nogomet. Večina ljudi, ki spremlja to zadevo, se verjetno ne zaveda, da vsi ti uspehi reprezentance (pa vsem, ki so bili pri tem prisotni, kapo dol!) nikakor ne bi bili možni, če slovenski klubski nogomet ne bi bil tako sposoben. Mislim, da sta v reprezentanci samo dva igralca, ki nista igrala klubskega nogometa v Sloveniji, konec koncev pa je v reprezentanci tudi pet bivših Domžalčanov. Politika v Nogometni zvezi Slovenija se v zadnjem času obrača v pravo smer; podpora klubom bo močnejša, več bo sodelovanja, kar se mi zdi zelo pomembno, saj smo se klubi znašli v zelo nehvaležni situaciji – poleg težkih ekonomskih in finančnih razmer, v katerih smo pristali predvsem zato, ker naši pokrovitelji zapirajo svoja podjetja, je tu še ena zadeva, ki sem jo sam izvedel šele pred kratkim, in sicer, da so kolektivni športi v Sloveniji za 200 odstotkov bolj obdavčeni kot pa tisti v top evropskih državah. Za vsak evro, ki ga zasluži Leo Messi, Barcelona plača 1.60 evra, za vsak evro, ki ga zasluži Dalibor Teinović v Domžalah, pa Domžale plačajo 2.70 evra! Stvar je popolnoma neprimerljiva, mačehovski odnos, ki ga država kaže, se mi zdi res neverjeten. Kako se vsi z lahkoto postavljajo zraven, ko se dosegajo bolj odmevni uspehi, ko pa se gre za pogovor o tem, da bi klubom mogoče olajšali delovanje in omogočili pogoje, da konstantno lahko igrajo na visokem nivoju, pa naletimo na gluha ušesa! Tudi določeni zakoni v Sloveniji so popolnoma nerazumni, denimo kar se tiče prodaje alkoholnih pijač na stadionih – to je najbolj nerazumski zakon, kar smo jih v zadnjih letih sprejeli! Dve glavni veji namreč podpirata šport v razvitem svetu, to sta pivovarska in stavniška industrija. Nam so prepovedali prodajo piva na nogometnih tekmah, kar avtomatsko izloči vse pivovarske pokrovitelje, na drugi strani pa vsi vemo, kakšne so zadeve okrog stav, kjer je pri nas vzpostavljen nek monopol določenih ljudi, ki denar usmerjajo samo v tiste športe, ki se njim zdijo pomembnejši. Nogomet pri tem “potegne ta kratko”, čeprav je tisti, ki največ prispeva k temu, da se stave v Sloveniji profitabilno organizirajo.

Torej se ti zdi sporen tudi odnos države do športa?
Odnos države do športa je katastrofalen! To je enkrat ena. Dokler ne prideš zraven, ne vidiš vseh problemov in se tega sploh ne zavedaš. Aspekt tega je tudi sama privatizacija klubov, ki je nujna predvsem v nogometu, v kolikor bomo želeli imeti konkurenčnejše klube. To je tudi stvar, ki se je bom dotaknil v diplomski nalogi, ki jo bom poskušal izdelati na to temo. Glede na situacijo, ki trenutno vlada v Sloveniji na političnem področju, mislim, da se zadeva še nekaj časa ne bo nikamor premaknila in bomo morali športniki stopiti skupaj ter narediti neko medijsko odmevno akcijo, da bodo ljudje razumeli, v kako težkih razmerah delamo in kako nemogoče je pri nas “spraviti skupaj” nek vrhunski šport. Mogoče bo potem tudi politika storila kakšen korak proti nam, tako lokalna kot tudi državna.

Tjaša Banko

Fotografija: Lado Vavpetič

Oglasno sporočilo