Damjan Hančič budno, s kritičnim peresom o dogajanju

0
2748
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 12.februar 2012

Dr. Damjan Hančič je urednik spletnega portala Kamničan.si že od samega začetka. Pravi, da se je v novinarskih vrstah znašel po »naključju«, saj je po osnovni izobrazbi zgodovinar. Leta 2004 je doktoriral in poleg številnih strokovnih člankov izdal že tudi pet knjig.

Nekaj let je bil zaposlen kot arhivist in se je ukvarjal zgodovino 17. in 18. stoletja. Sedaj se že več let ukvarja z zgodovino 20. stoletja, zlasti z nasilnim dogajanjem v času 2. svetovne vojne in totalitarnimi sistemi. Pred kratkim je izdal knjigo »Revolucionarno nasilje na vzhodnem Gorenjskem, 1941 – 1945«. Večina obiskovalcev spletne strani ga pozna kot marljivega urednika in dobrega poročevalca, ki budno, s kritičnim očesom, spremlja dogajanje v Kamniku.
Zvesti bralci so vas označili kot srce in dušo portala. A po izobrazbi ste doktor znanosti–zgodovinar, ki piše tudi knjige. Kako ste kot zgodovinar zašli v politične in novinarske vode?
Morda se komu zdi kombinacija zgodovinarja in novinarja v eni osebi malce nenavadna, saj je zgodovinsko delo bolj statično (prebiranje dokumentov v “zaprašenih” arhivih), novinarsko pa izredno dinamično (pokrivanje dogodkov in izpostavljanje javnosti), vendar sta ravno to elementa, ki se čudovito prepletata in dopolnjujeta. Odkrito moram priznati, da sem imel pred vstopom v novinarstvo oz. na medijsko sceno zelo negativen odnos do novinarjev, ker sem kot človek iz stroke pogrešal temeljit in strokoven pristop do obveščanja javnosti, saj se pogosto zgodi, da novinar predstavi glede določene problematike ravno nebistveno in še to potem prikroji po svoje, vse skupaj pa zavije v nek kričeč naslov, ki po možnosti še zavaja. Šestletno delo v vlogi tajnika KS Mekinje (1996 – 2002) in tri leta dela v kamniškem občinskem svetu (1999 – 2002) sta me usposobila, da lažje razumem probleme navadnih ljudi, tistih, ki jim država in občina s svojimi birokratskimi postopki ali celo zaradi njihove “politične neprimernosti” otežujeta življenje oz. napredek.

Urednik Kamničan.si večino dogodkov pokrije kar sam

Ker sem po naravi izraziti družboslovec, sem posledično tudi družbeno angažiran, to pa seveda s seboj potegne politično angažiranje in po “sili razmer” medijsko-novinarsko delo. Če bi bile razmere v družbi in politiki v Sloveniji normalne, se zagotovo ne bi vključil v politiko ali novinarstvo. Mislim, da se da zadeve spremeniti le s političnim in medijskim delovanjem, za kar pa je potrebno trdo delo. Zato sem se leta 1996 tudi pridružil stranki SKD, ki se je nato razvila v NSi, saj menim, da je tu še najmanj “prisklednikov” ter priviligirancev, hkrati pa (še zlasti na lokalnem nivoju) predstavlja nekakšno intelektualno jedro slovenske desno-sredinske politične opcije. Če bi bile razmere v Sloveniji normalne (in bi bila delitev na politično levico in desnico evropsko primerljiva) bi verjetno pristal v kakšni socialno-demokratski ali krščansko-socialistični usmeritvi, saj sem po naravi »revolucionar« (in to realistični in ne utopistični, kot jih je večina); zato tudi zavračam vsakršno “reakcijo”, pa naj bo črna ali rdeča, in prav slednje imamo namreč v Sloveniji veliko preveč, kar nas duši pri našem napredku.

Kakšni so bili začetki kamniškega medija, ki je danes najbolj bran lokalni spletni portal v občini Kamnik, če malo obudiva spomine?
Začetki medija segajo v konec leta 2008, ko je bil spletni portal tudi uradno ustanovljen in je začel pod tem imenom tudi delovati. Že prej pa sem že leto in pol, točneje od marca 2007, v nekoliko bolj omejenem obsegu, članke z novicami o dogajanju v kamniški občini objavljal na spletni strani OO NSi Kamnik, katere urednik sem takrat bil. Sprva je bil moj namen seznanjati javnost s podrobnimi stališči takratne kamniške opozicije, zlasti s sej občinskega sveta, saj sem menil, da v etabliranih kamniških medijih ni bilo za to dovolj posluha. Ker pa je ustanovitev novega tiskanega medija zelo draga, še zlasti, če nimaš »stricev iz ozadja« ali če nisi »prisesan« na občinski proračun, je bil nov medij – internet, spričo pičlih finančnih sredstev, ki so mi bila na voljo, edina možnost izbire. Pri tem mi je bilo seveda jasno, da zgolj političnih novic ne bo skoraj nihče bral, zato sem začel dodajati še druge vsebine: od športa, kulture, zanimivih predstavitev in intervjujev. Predstavljal sem tisto, kar se mi je zdelo, da v obstoječih lokalnih medijih iz različnih razlogov, ni bilo dovolj dobro, uravnoteženo ali korektno predstavljeno ali kar je občinska oblast želela, da se ne bi pisalo. In uspeh je bil po letu dni zagotovljen, saj so nas takrat v Kamniku že skoraj vsi poznali. Seveda pa je sčasoma okvir delovanja te spletne strani postal preozek in kmalu je dozorela ideja o ustanovitvi novega in širše zastavljenega spletnega medija; tako je nastal Kamničan.si, predlogov za poimenovanje je bilo več, na koncu je zmagal predlog občinskega svetnika Mateja Slaparja. Ker pa sem bil in sem še redno zaposlen drugje in ker mi že samo novinarsko delo vzame veliko prostega časa, nisem želel odpreti firme na svoje ime oz. vzeti lastništva Kamničan.si nase in se ukvarjati še s tem povezano birokracijo, sem se dogovoril z Matejem Toninom, da on prevzame lastništvo nad medijem, jaz pa bom urednik in novinar, pri čemer se ne bo vmešaval v uredniško politiko medija. Pri tem je imel določene pomisleke, ker se je bal, da bi bil medij tarča političnih diskvalifikacij, ker je sam aktivno udeležen v lokalni politiki. A, ker druge možnosti ni imel, pa tudi mudilo se je, da nas ne bi prihitel kak od občine in iz proračunskega denarja podprt spletni medij, je pristal na moj predlog.

Informativnemu kamniškemu mediju se obeta temeljita prenova. Kamničan.si je namreč tudi naprodaj. Nam lahko zaupate, kdo bo zamenjal zdajšnjega lastnika Mateja Tonina? Kaj lahko pričakujemo v prihodnje, kakšni so cilji in načrti za spletni časopis? Morda razmišljate tudi o tiskani izdaji medija?
Ja, to je res. Pred nedavnim smo portal malce oblikovno prenovili, zato smo januarja in v začetku februarja tudi delovali nekoliko okrnjeno. Ker je dosedanji lastnik mag. Matej Tonin lanskega decembra postal poslanec DZ, ne more biti več lastnik privatnega podjetja Vizija, v sklopu katerega deluje Kamničan.si. Zato je Tonin takoj po svoji izvolitvi, po moji oceni sicer nekoliko prehitro in ne da bi se posvetoval z menoj, ponudil nekaterim interesentom nakup Kamničan.si in kolikor vem, so bili resnejši interesenti kar štirje. A ker Kamničan.si ni časopisno podjetje Delo – revije in Matej Tonin ne Matej Raščan, je pač moral lastnik popustiti pogojem, ki jih je postavil urednik in “neposredni proizvajalec” medija Damjan Hančič… Veste, tudi v tržnem gospodarstvu se z nekaterimi stvari pač ne more trgovati… Bal sem se namreč, da bi bila z novim lastnikom okrnjena moja uredniška svoboda in da bi mi lahko nov lastnik dirigiral, kaj naj pišem ali me celo prekomerno obremenjeval, kar bi bilo potem izven ljubiteljskega okvira moje novinarske dejavnosti. Ker je Toninu postalo jasno, da brez mojega soglasja ne bo prodaje, sva se »izpogajala«, da se lastništvo od njega brezplačno prenese na njegovega očeta Vojka Tonina, ki mi je pred tem tudi obljubil, da ne bo posegal v uredniško politiko. Menim, da je takšna rešitev tudi najboljši garant za preprečitev vsakršnih poslov Kamničan.si z državo ali občino. Kamničan.si se namreč, ker bo lastnik poslančev sorodnik, ne bo smel zaradi zakona o preprečevanju korupcije prijaviti na noben razpis za državna proračunska sredstva (občinskih pa že do sedaj ni mogel pridobivati, ker je Tonin občinski svetnik), kar je dodaten garant, da se, z razliko od dosedanje prakse, ko so se npr. na razpise za medije prijavljali (so)lastniki medijev, ki so bili prijatelji poslancev, to ne bo zgodilo.


Če je potrebno, se urednik povzpne tudi na gasilsko vozilo

Ker tudi od zasebnih oglaševalcev ne dobimo kaj prida oglasov (verjetno v celem letu ne dobimo niti toliko oglasov, kot jih dobi samo za eno številko kamniško občinsko glasilo), bomo verjetno še naprej poslovali s pozitivno ničlo, kar posledično pomeni, da se odgovor na vaše vprašanje, če razmišljamo tudi o tiskani izdaji medija glasi negativno, saj ga enostavno ne moremo sfinancirati. Čeprav imamo na mesec okrog 60.000 različnih bralcev, se nas oglaševalci tako »bojijo«, da zaenkrat od dohodka od oglasov ne moremo z minimalno plačo redno zaposliti niti ene osebe.
Torej bo uredniška politika ostala še naprej enaka: predstavitev čim večjega števila različnih stališč do določene problematike in kritičen, vendar korekten odnos do nosilcev lokalne oblasti.

Kako se razumete z ostalimi lokalnimi časnikarji? Kako ocenjujete sodelovanje z lokalno skupnostjo ter z županom Marjanom Šarcem, s katerim je menda že prišlo do nesoglasja?
V začetku sem imel občutek, da sta se portala Kamničan.si glavna kamniška tiskana medija – Kamniški občan in Kamniške novice malo ustrašila, in sicer zaradi tega, ker bi jim lahko pobrali oglaševalce. A ker se to ni zgodilo, postaja sodelovanje iz leta v leto boljše. Kar pa se odnosa do nosilcev lokalne oblasti tiče – v mislih imam nekdanjega župana Toneta Smolnikarja in sedanjega župana Marjana Šarca – moram povedati, da niso bili nikoli preveč prijateljski, kar je za objektivno poročanje in ločitev politične veje oblasti od medijske veje, tudi edino normalno in dobro. S Šarcem so bili odnosi še najboljši v času županske volilne kampanje, ko sem zaradi razočaranja nad Smolnikarjem na njega morda gledal s prevelikim idealizmom, s Smolnikarjem pa še nikoli nisva bila v tako dobrih odnosih sedaj, ko ni več na oblasti in je v opoziciji sedanji občinski oblasti. To pomeni, da sem vedno na strani šibkejšega in da se nikoli nočem »udinjati« vladajoči oblasti. Verjetno pa je javnost najbolj jasno videla v kakšnih odnosih sva z aktualnim županom Šarcem, ko je sredi septembra zaradi članka o domnevnem mobingu nad občinskimi uslužbenci s »famoznim pismom« drugim medijem naš medij skušal diskreditirati na podlagi politične pripadnosti mene kot urednika in Tonina kot lastnika medija. Sicer pa imava v času po decembrskih DZ volitvah, ko je po izvolitvi za poslanca DZ Tonin v očeh njegovih nasprotnikov prenehal biti »pretendent« za kamniški županski (pre)stolček, z županom Šarcem boljše odnose. To pomeni, da se pozdraviva in morda izmenjava par besed, za vse drugo komuniciram z njim preko njegove piarovke oz. se obračam z vprašanji neposredno na pristojne vodje oddelkov ali na direktorja občinske uprave, še največ pa o dogajanju na občini izvem od mojih »informatorjev«.

V preteklem letu je javnost v Kamniku razburilo kar nekaj perečih tem (afera mobinga na kamniški občinski upravi, problem pomanjkanja prostih mest v javnih vrtcih, nedokončani projekti,…). Kako bi vi, ki redno spremljate razmere, opisali obstoječo stanje v domačem mestu?
Kot največjo napako Smolnikarjevega županovanja ocenjujem preveč megalomansko pozidavo južnega dela Kamnika in gradnjo preveč trgovin in trgovskih centrov (čeprav je bil pred leti to trend tudi v nekaterih drugih občinah). To je skazilo videz Kamnika in s seboj pripeljalo mnogo problemov, ki jih moramo sedaj »ad hoc« reševati (npr. kapacitete v otroških vrtcih, manj prostora v mestnih OŠ), nekatere pa bomo še morali. Za vse ostalo menim, da ni bil slab župan.
Glede župana Šarca menim, da je njegov osrednji projekt, na katerem bo »(o)stal ali padel« projekt začetka gradnje oz. adaptacije mestnih OŠ: Toma Brejca in Frana Albrehta. Morda župana Šarca pri županovanju sedaj v začetni fazi nekoliko ovira nepoznavanje politično-timskega načina dela, zaradi česar si pri izvedbi določene spremembe oz. projekta nakoplje več nasprotnikov kot bi bilo treba in se proti njemu obrnejo celo tisti, ki bi »po vseh kriterijih« morali biti na njegovi strani. Me pa zaradi radikalnosti nekaterih potez, zlasti kar se tiče odnosa do dela in kadrov nekdanjega župana Smolnikarja, nekoliko preseneča. Prav tako menim, da so bile menjave vodij nekaterih oddelkov preuranjene in premalo premišljene, pa tudi nekatere nove zaposlitve v občinski upravi ne vzbujajo ravno pretiranega optimizma.

Po napovedih strokovnjakov se nam obeta nemirno leto, z nadaljnjo gospodarsko in finančno krizo v evro-območju. Slovenija bi se morala spoprijeti z vsemi problemi in posledicami svetovne gospodarske krize. Kako kot zgodovinar vidite te napovedi?
Čeprav sem načelno bolj socialne usmeritve, sem vendarle toliko realist, da vidim, da je edina rešitev Slovenije (pa tudi Evrope) v prevzemu veliko bolj liberalnega ekonomskega modela kot smo ga vajeni, torej v manj intervencijah države v gospodarstvo in večji zakonitosti trga ter »čistega kapitalizma«. To je dejstvo, s katerim se ne more več slepiti niti desnica, katere gospodarsko gledanje temelji večinoma (razen neznatnega dela ekonomsko neoliberalno usmerjenih) na načelih Krekovega korporativističnega socialno-krščanskega nauka niti levica sloneča na razmišljanjih socializma temelječega na Kardeljevi dogovorni ekonomiji in t.i. »nacionalnem interesu«. Država bi se morala tudi umakniti iz državnih podjetij in bank, saj je to edina možnost, da se preneha v gospodarskih sistemih politično kadrovati, ker takšen kader potem sprejema politične odločitve. Za te pa vidimo, kam so nas pripeljale že samo na primeru NLB in njene več sto milijonske izgube; na koncu namreč politično kadrovanje in odločanje podjetij v državni lasti vedno plačamo davkoplačevalci iz lastnega žepa.


Damjan Hančič predstavlja svojo najnovejšo knjigo »Revolucionarno nasilje na vzhodnem Gorenjskem, 1941 – 1945) je izdal že več samostojnih knjig z zgodovinsko tematiko

Blaginja, ki jo je po drugi svetovni vojni doživljala zahodna Evropa in večji del s krediti tudi Jugoslavija s strani ZDA se je že zdavnaj končala in verjetno, čeprav se tega bojim in temu nasprotujem, bomo kmalu pristali v logiki ameriškega sistema, kjer te, ko prideš v bolnišnico najprej vprašajo, ali imaš dovolj denarja, da boš plačal operacijo ali zdravljenje. To je kruta realnost, ki jo nobeni »borci in borke« za javno zdravstvo in pravi ali kvazi sindikalisti ne bodo preprečili, pa če se postavijo na glavo. Vprašanje je samo, ali bomo ta ameriški sistem prevzeli v večji ali manjši meri… Trditve nekaterih, žal tudi intelektualcev, češ da se je kapitalizem s trenutno krizo dokončni izpel ali da je v agoniji, so samo pravljice za »lahko noč«…
Mnogi vidijo rešitev v revoluciji ali komunizmu. Vendar tudi revolucija srednjeročno ali dolgoročno ne reši prav ničesar. Od oktobrske revolucije iz leta 1917 smo se lahko naučili, da z revolucijo pridejo na oblast tisti, ki so še bolj krvoločni od prejšnjih oblastnikov in izkoriščevalcev, četudi se razglašajo za »predstavnike ljudstva« ali »delavskega razreda«. Ko se namreč razdeli zaplenjeni dobiček in premoženje »izkoriščevalskih kapitalistov«, nastopi namreč pomanjkanje in lakota, vodstvo revolucije pa za to krivi in išče notranje in zunanje sovražnike. Da je socializem kot morebitna rešitev nakopičenih težav nerealen, najbolj nazorno kaže prav primer dveh držav, ki še vedno uradno veljata za »socialistični« oz. komunistični: to sta na eni strani Kitajska, na drugi strani njena soseda Severna Koreja. Kar je od Kitajske kot danes ene vodilnih svetovnih gospodarskih sil ostalo komunističnega je samo absolutna politična oblast edine dovoljene stranke v državi – Komunistične partije Kitajske, njeno gospodarstvo temelječe na poceni delovni sili, ki za izredno majhen zaslužek dela večinoma v neznosno slabih delavnih pogojih, pa še najbolj spominja na kruti kapitalizem iz srede 19. stoletja, zaradi katerega sta se Marx in Engels, katerih podobi sta sicer reden »rekvizit« kitajskih partijskih kongresov, sploh uprla kapitalizmu. Severna Koreja pa je s svojim obubožanim gospodarstvom in občasno lakoto primer, kaj se zgodi, če komunistično idejo jemlješ preveč dobesedno, saj komunizem kot utopija brez »kapitalističnih« posojil ali tuje gospodarske pomoči ne more dostojno (pre)živeti. Kdo bi nam potem posojal denar oz. nas zalagal z dobrinami, če bi po vsem svetu zmagal komunizem?
Skratka, edini realni sistem, ki nam preostane, je nekoliko socialno omiljeni liberalistični kapitalizem ameriškega tipa. Ta je za zdaj tudi edini garant vsaj kolikor toliko normalne zaščite človekovih pravic in pravne države. Če zmaga komunizem, je konec z obema omenjenima načeloma.

Tudi v slovenskem političnem prostoru se očitno obetajo velike spremembe.
V slovenskem političnem prostoru, bodo nastopile spremembe šele čez 10 ali 15 let, ko bo menjava generacij v politiki in ko bodo odšli s političnega prizorišča ali njegovega ozadja tisti (tako na levici kot desnici), ki so krojili slovensko politiko od srede 80-tih let naprej. Upam, da bo nova generacija obremenjena z manj osebnimi zamerami kot je sedanja.
Govoriti o »velikih spremembah« v Sloveniji pa je naravnost smešno, saj zaradi majhnosti in s tem prepletene medsebojne interesne in sorodstvene povezanosti, kar se kaže tudi med politiki obeh političnih polov, delujemo prej na principu kakšne rodovno-plemensko skupnosti, kot pa sodobne družbe z vzpostavljenimi mehanizmi medsebojne kontrole.

Zelo ste aktivni tudi na najbolj priljubljeni družbeni spletni strani na svetu, facebooku. Kakšno je vaše mnenje o omenjenem in podobnih socialnih omrežjih na internetu?
Menim, da so ta omrežja, če jih uporabljaš z zdravo pametjo in premišljeno, zelo dobra, ker dodatno širijo prostor demokracije in svobode. Tudi sam že eno leto uporabljam Face book, kjer dodajam novice iz Kamničan.si in potem še po možnosti malo pokomentiram, tako da o neki temi na FB lahko povem še več kot pa sem si zaradi objektivnosti posredovanja informacije »upal« na sami spletni strani. Opažam pa, da se na FB lahko dosti hitreje razburiš ali skregaš in da tvoja stališča lahko hitro izpadejo za preveč radikalna ali celo žaljiva. To sva z županom Šarcem v zadnjem letu kar nekajkrat »preizkusila«, in verjetno se je obema znižal ugled… Sedaj se počasi uvajam tudi na Twitter, tam se s Šarcem zaenkrat še nisva skregala.

Ali mislite, da so Slovenci v zadnjem letu postali bolj odprti in dovzetni za resnejše teme, zaradi vse težje socialne situacije in negotovega stanja v državi ali jih še vedno bolj privlači rumeni tisk?
Slovenci po mojem mnenju še vedno najraje berejo rumeni tisk in gledala »resničnostne šove«, saj se večina še ne zaveda resnosti trenutka in situacije. Rumeni tisk je nekakšen »opij« za ljudstvo, kamor se le-to umika pred osebnimi in družbenimi problemi. Tudi na našem portalu je rumena scena zelo brana, še zlasti pa radi pogledajo, kaj se je na kakšnem dogodku jedlo in kdo je s kom sedel ali se pogovarjal…

Špela Suhadolc

Oglasno sporočilo