Robert Pečnik – Pečo: Po duši še vedno radijec

2168
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 21.januar 2013

Verjetno ni Domžalčana, ki ne bi vedel, kdo je Robert Pečnik – Pečo. Najprej voditelj sobotne Hitove odprte linije, nato del ekipe Hitove Budilke, ki nam je vsako jutro popestrila pot v službo ali šolo, danes pa ga lahko spremljamo v jutranjem programu Golice TV.

Pečo je človek, ki je v življenju že marsikaj doživel. V kopalkah je smučal na Krvavcu, oddajal Hitovo Budilko z vrha Triglava, v napihljivem čolnu na strehi avtomobila »veslal« po Domžalah, doma pa ga s police opazuje tudi viktor, ki ga je prejel kot priznanje za najboljšo radijsko osebnost. Kljub temu da bi ga lahko označili za enega najbolj prepoznavnih radijskih glasov v Sloveniji, pa Pečo za svoj največji dosežek še vedno izpostavlja svojo preprostost. 

Po 18 letih dela na Radiu Hit ste se preselili na Golico TV, kjer z nekdanjo Hitovko Alenko Oldroyd – Rezo vodite jutranji program. Zakaj takšna odločitev?
Predvsem zaradi boljše finančne ponudbe. Težko rečem, da samo zaradi novega izziva, ker bi še vedno raje delal na radiu, če bi imel ob sebi pravo ekipo. Sicer mi je tudi na televiziji všeč, rad imam narodnozabavno glasbo in smo luštna ekipa. Če primerjam radio in televizijo kot medija, lahko rečem, da ima radio neko čarobnost, ki je televizija nima. Všeč mi je, ker na radiu lahko poslušalcu sam pričaraš sliko, na televiziji pa je ta že prisotna.

Na Golico TV je sicer odšlo kar nekaj ljudi z Radia Hit. Poleg vas sta tam še Reza in Miha Orešnik, nekaj časa je jutranji program na televiziji z vami vodila tudi Jerica Zupan. Zakaj je toliko Hitovcev odšlo prav na Golico TV?
Čisto preprosto – šel je eden in povabil vse preostale. Meni je Jerica v šali rekla, če bi šel na televizijo, ker si me je direktor na Golici »želel«. In res – v eni uri sem bil z njim vse dogovorjen. Zaveda se, da je dober kader zelo pomemben za uspeh. Ko mi je omenil, da potrebuje nekoga, ki bo ob jutranjem programu napovedoval novice, sem mu predlagal Miha Orešnika. In ne izključujem možnosti, da bo še kakšen Hitovec pristal na Golici.

Imate na radiu še vedno kakšno vlogo?
Na Hitu niti svojega kotička še nisem pospravil. Vsako jutro pogledam, kaj delajo, pogledam vročo temo, napišem Bastjanu kakšen mail o tem, kaj mi ni bilo všeč. Z njimi sodelujem predvsem na ta način, da jim podam kakšno dobronamerno opazko. Včasih tudi posnamem kakšno reklamo. Sicer pa so mi ponudili, da bi ob sobotah spet vodil Hitovo odprto linijo. Ponudba mi je bila zelo vabljiva, ker sem še vedno navezan na to oddajo, saj sem jo vodil deset let. Ampak se nisem upal zavezati, da bom delal še med vikendi, ker si takrat vzamem čas za družino.

Jeseni je Radio Hit zapustila Jerica, sledili ste ji vi, verjetno najbolj prepoznaven Hitov glas, če ne že radijska legenda. Kakšno prihodnost napovedujete Radiu Hit po vašem odhodu?
Meni je sicer to grozno reči, ampak mislim, da je Radio Hit na kolenih. Zelo težko bodo preživeli v teh časih. Hit je bil na kolenih že z mano, ker ni bilo več prave ekipe in kemije, konkurenca pa je začela delati zelo profesionalno, čeprav je za moj okus njihov način dela malce preveč sterilen. Tam namreč vse snemajo vnaprej, vse nepravilnosti so izrezane ven. Mogoče sem že malce »straokopiten radijec«, ampak zdi se mi, da so s tem nekoliko ubili radijsko romantiko. Vse je zrežirano, je pa seveda dodelano do potankosti.

Kako vas je pot zanesla na radio?
Pravzaprav čisto po naključju. Takratni urednik je bil brat od mojega prijatelja in mi je rekel: »Ti pa zabavaš ljudi na žurih, zakaj ne bi prišel k nam na avdicijo?« In sem rekel, da bom poskusil, čeprav si nisem nikoli mislil, da bom radijec. Zanimivo je, da sem imel na avdiciji grozno tremo. Res ubijalsko. Kanejša sodelavka mi je povedala, da je, ko me je vidla na avdiciji, rekla uredniku: »Pa kaj si tega kljukca pripeljal!« Če bi torej obveljala avdicija, ne bi bil nikoli radijec. Urednik je kljub vsemu rekel, da sem v redu in sem tako prek vez prišel na radio.

In trema je izginila?
Treme se nisem otresel. Približno dva meseca po avdiciji sem bil prvič samostojno v etru, trema pa še kar ni izginila. Pri sebi sem vedel, da ne delam dobro, ker nisem bil sproščen. Tudi urednik mi je rekel, da nisem primeren za radio in da bom moral oditi. Takrat pa sem se sprostil. Postalo mi je vseeno, saj naj bi v vsakem primeru odšel. Izginil je strah in začel sem delati kot Pečo – tak, kot ga poznate zdaj.

Od kod ideja za Hitovo Budilko?
Ko sem leto dni po nastanku Radia Hit začel delati, sem najprej nekaj časa delal sam, potem sem deset let ob sobotah vodil Hitovo odprto linijo. Nato se je zgodil en manjši padec poslušanosti, pojavila se je konkurenca, zato so na radiu razmišljali, kaj bi lahko storili. V tistem času se z Racmanom nisva preveč marala, čeprav sva bila sodelavca. Zdel se mi je malo »naduvan«. Nekajkrat sva skupaj delala na terenu. On je vrtel glasbo, jaz sem govoril po mikrofonu, začela sva se »zafrkavati« in ljudem je bilo to všeč. Predlagal mi je, da bi sodelovala, saj je bilo očitno, da sva dobra kombinacija. On je spisal osnutek Budilke, ga pokazal meni, jaz pa sem dodal nekaj svojih pripomb. Nesla sva ga direktorju, ki ga je takoj zavrnil, češ da ni v redu. Osnutek je nato leto dni ležal v predalu. Spet se je zgodil večji padec poslušanosti, zato smo imeli sestanek, kjer je sodelavka predlagala, da kljub vsemu poskusimo z Budilko. Ker direktor ni imel bolj pametne ideje, je rekel, da bi morda vseeno poskusili.

Bi lahko začetke Budilke označili za zlate čase Radia Hit?
Ja. Z Racmanom sva v ekipo vzela še Špelo in lahko rečem, da so bila to tista zlata leta. Budilka je takoj postala uspešnica in to je trajalo štiri leta. Potem se je Racman odločil, da bo odšel. S Špelo naju je vabil, da prestopiva, ampak se mi je bilo težko tako na hitro posloviti od Radia Hit. Direktorju sem rekel, da bom ostal, ampak želim, da Racmana nadomesti Pikec. Ljudje so potrebovali pol leta, mogoče leto, da so ga sprejeli, ampak kljub temu je bila Budilka do njegovega in Špelinega odhoda še zelo uspešna zgodba.

Zakaj sta odšla?
Njun odhod je bil bolj žalostna zgodba. To je bila napaka, neracionalna odločitev direktorja. Po njunem odhodu se z novo ekipo, kljub temu da sem jih imel rad, nisem več tako ujel.

Je dobra ekipa torej ključna? Gledalci začutijo kemijo med voditelji?
Ja, kemija je tista, ki naredi oddajo uspešno. Pri konkurenčnem radiu imajo nemške strokovnjake, ki delajo raziskave o tem, kaj je gledalcem všeč, katero glasbo najraje poslušajo. Mi pa smo vse delali po svojem občutku. Ti strokovnjaki so celo preučevali oddaje Hitove Budilke, ker jim ni bilo jasno, kako je lahko nekdo, ki ne dela po trendovskih pravilih igre, tako uspešen. Po njihovih merilih smo delali zanič. In pri tem obstaja samo eno pojasnilo – kemija, ki smo jo imeli med sabo. To je zagotovo najpomembnejša stvar na radiu.

V Hitovi Budilki ste zamenjali kar nekaj sodelavcev. S kom ste se najbolje ujeli?
Gotovo mi je bi prvotni trio najboljši, predvsem zaradi značajskih vlog. Racman je bil ironičen, drugače je razmišljal kot jaz, zato je med nama prihajalo do trenj. Potem je bila tu še Špela, ki je bila odrezava, samozavestna, ni je bilo strah kakšno povedati nazaj. Čeprav mi je bil tudi drugi trio s Pikcem odličen. Z njim sva si bila morda le malce preveč podobna. On je dobrovoljec, podobno kot jaz.

V vašem opisu na spletni strani Radia Hit piše, da ste »najbolj delaven človek na radiu«.
Ta opis je pisal Racman. To je bilo mišljeno precej ironično. On me je velikokrat rad malo »zafrkaval«. Je pa res, da tisto, v čemer uživam, rad delam. Takrat ko je Racman odšel z radia, sem vedel, da moram jaz prevzeti vajeti. Delal sem tudi po 15 ur na dan. Želel sem dokazati, da zmoremo tudi brez njega. Sicer pa obrtnik ravno nisem. Fizična dela mi ne grejo ravno najbolje od rok, tako da doma žarnice menja žena.

Zdi se, kot da se nikoli ne boste rešili zgodnjega jutranjega vstajanja – vaše kazni za jutranje zamude na Radiu Hit so nam vsem dobro znane. Na televiziji je zamujanje najbrž večji problem.
Tako je, pa tudi kakšna nora noč se je na radiu dala malce prikriti. Sicer mi pa kar dobro uspeva, zaenkrat na televizijo še nisem zamudil (smeh).

Kako se razlikuje delo na radiu od dela na televiziji?
Gotovo so največja novost kamere. Sicer smo jih imeli že v studiu na Hitu, ampak tiste sem odmislil. Edina težava, ki sem jo imel tam, je ta, da smo dobivali pisma, da si vrtam po nosu. Na Golici imam večje težave s kamerami, saj podzavestno gledam v monitor namesto v kamero. Zgodi se tudi, da pozabim, da sem na televiziji in se začnem grdo držati ali kaj podobnega. Televizija je drug svet. Če želiš na radiu posneti neko šalo, je lahko v nekaj minutah vse zmontirano. Na televiziji pa moraš oditi na teren, vse posneti in zmontirati. Za dvominutni prispevek na radiu porabiš petnajst minut, na televiziji pa pet ur.

Kakšne pa so tendence jutranjega programa na Golica TV? Boste ostali na tej točki ali imate v načrtu kakšne izboljšave?
Direktor išče način, kako bi program prinesel na radijske valove. Jutranji program je sicer precej radijsko zasnovan, vrti se precej videospotov. Vse je odvisno od tega, kolikšen del oglaševalskega kolača bomo dobili. Idej imamo dovolj, težje jih je uresničiti, saj je za to potreben dodaten kader, ki nam bi jih pomagal uresničiti. Jaz si ne morem privoščiti, da ves dan snemam prispevke na terenu, saj imam družino. Željo imamo, da postanemo resna in hkrati zabavna glasbena televizija. Na naš jutranji program zaenkrat dobivamo same pozitivne odzive.

Zdaj ko se že nekaj mesecev preizkušate v vlogi televizijskega voditelja, bi se še enkrat odločili enako?
Jaz sem eden redkih od stare ekipe, ki sem vedno govoril, da želim na Hitu dočakati upokojitev. Toda če bi mi ta trenutek dala radio in televizija enako ponudbo, bi izbral radio. Kljub vsemu sem po duši radijec. Tudi ko se pogovarjam z mnogimi znanimi, ki so začeli svojo pot na radiu in so zdaj na televiziji, brez izjeme vsak reče, da je radio njihova prva ljubezen.

Kaj bi izpostavili kot največji dosežek v svoji karieri?
Kar se meni zdi pomembno in mogoče tudi razlog, zakaj sem uspel, je to, da sem kljub medijski prepoznavnosti ostal preprost. Z vsakim, ki me pocuka za rokav, grem na kavo. Ko je bila Budilka najbolj popularna, sem dobil najmanj pet vabil na dan za udeležbo na kakšnem dogodku. Meni ti dogodki, kjer se »pasejo« kvazi slavni ljudje, niso všeč. Veliko raje sem šel v Študo na veselico. Sicer pa se je v karieri nabralo ogromno lepih trenutkov. Najbolj mi je v spominu ostal oče, ki mi je pisal, če bi poklical njeno hčerko in se pretvarjal, da sem božiček. Še danes mi grejo kocine pokonci, ko se spominjam, kako sem jo poklical in ji rekel: »Živjo, božiček pri telefonu.« Tista radost deklice … To težko opišem, to je treba slišati. Pred tremi leti sem jo spoznal, zdaj je že velika punca. Rekla je, da ima zelo lep spomin na ta dogodek. To se mi je zdel res lep trenutek.

V Domžalah živite že vse življenje. Menda ste zaprisežen Domžalčan.
Sem totalen »lokal patriot«. Domžalčan do smrti, nikamor drugam ne bi šel. Sicer že od nekdaj rad potujem, včasih sem ves denar porabil za potovanja. Ampak jaz rad grem in zelo rad pridem nazaj. Občudujem ljudi, ki jim ni težko iti živet na drug konec sveta. Zame je napredstavljivo že to, da bi iz Domžal odšel živet v Komendo, saj sem človek, ki je zelo navezan na svoje prijatelje. Poleg družine so prijatelji moja največja sprostitev, dajo mi veliko energije.

Lara Srša

Fotografije: arhiv Domžalsko-kamniških NOV!C

Oglasno sporočilo