Ob obujanju ikonografije preteklih časov, ki je znova postala zelo priljubljena in čislana, se človek sprašuje, ali si res znova želimo tistih dni mladosti, ko so mladinci vzhičeno poskakovali po štadionih in vzklikali zaobljube ljubljenemu maršalu, ali pa gre samo za beg iz teh norih časov v tisto noro preteklost, za katero so očitno (pre)mnogi že pozabili ali pa se nočejo spomniti, kako še bolj nora in zmedena je bila …
Nisem za in nisem proti takšnim veselicam, sem pa proti poneumljanju ljudi in izkrivljanju zgodovinskega spomina. Naj nosijo slike, zvezde, križe in prapore tisti, ki si to želijo, v demokraciji je to seveda dovoljeno, želim pa si, da vsi skupaj pustijo nove generacije pri miru. Mladi bi namreč morali že zdavnaj vse skupaj samo prebrati v zgodovinskih knjigah, opraviti tiste teste iz poznavanja naše bližnje zgodovine in potem živeti s pogledom naprej. Ne potrebujemo mladih, ki med seboj (na srečo večinoma verbalno) obračunavajo na podlagi njihovega prepričanja ali od doma naučenega in privzgojenega odnosa do zgodovine ter temu primerno prilagojenih zgodovinskih dejstev. Mi potrebujemo mlade ljudi, ki bodo zgodovino postavili na knjižne police in se bodo začeli ukvarjati z njihovo prihodnostjo. Prihodnosti jim ne bo prinesla ne ideologija ne ponosno vihranje svile v zraku, temveč njihova inovativnost, trma in želja po uspehu, izobrazba in soočanje s težavami sodobnega sveta. Ta svet mlade generacije ne pričakuje z novimi delovnimi mesti, ta svet jim ne ponuja blagostanja, zastonj študija in poceni stanovanj. Ta svet jim le stežka omogoča normalno prihodnost, oblikovanje družine in načrtovanje »svoje zgodovine«. Zaradi zapletenih časov, kamor so nas pripeljali ravno ti neugasli ideološki spori in prerivanje okoli različnih korit, moramo mladim omogočiti, da razvijejo svoj potencial in osmislijo svoje življenje. Tako pa jih vse preveč živi pri starših, vse preveč jih z dobro izobrazbo, ampak brez »stricev«, zaman trka na delodajalska vrata, vse preveč se jih vdaja v usodo ter vse preveč jih zaradi tega izgublja leta in leta njihove mladosti. Zato bi bilo prav, da pozabimo na dan mladosti in mladosti posvetimo celo leto ali dve, če je treba. Morda bomo iz te mladosti potegnili tudi energijo, da prebrodimo te dneve norosti, ki so pred nami. Z upanjem, da ne bomo po tej mladosti le še vzdihovali tako kot naš poet v enem od svojih sonetov.
»… Mladost! vendar po tvoji temni zarji, srce bridko zdihuje, Bog te obvarji …«
Jakob
