23 let Slovenije praznovali tudi v Kamniku

0
3061
Vir: Kamničan.si; 26.junij 2014

Drevi se je občina Kamnik pridružila praznovanjem ob dnevu državnosti, prazniku vseh nas, državljanov Slovenije, vseh, ki nam ta prelepa dežela ponuja dom in vseh, ki se zavedamo, kako dragoceno je, da smo v svoji državi.

Po uvodnih zvokih Zdravljice je Dom kulture Kamnik zbranih občank in občanov, ki so s svojo prisotnostjo dokazali, da se domoljubna zavest ponosno vliva v srca vseh nas, ki znamo ceniti barve slovenske zastave, najprej nagovoril predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik – Komenda mag. Zvonko Cvek. V svojem govoru je nekaj besed namenil dejavnostim veteranskih in domoljubnih organizacij v občini Kamnik s poudarkom na sodelovanju z osnovnimi šolami na področju državljanske in domoljubne vzgoje kot temelja pravilnega razumevanja dogodkov iz pretekle in polpretekle zgodovine slovenskega naroda. »Po vsakem spopadu, po vsaki vojni, pomeni največ zmaga in v tem dosežku je potrebno spoštovati prispevek vsakega posameznika, tudi in predvsem tistih, ki so izgubili svoja življenja. Zato bodimo vedno, kadar glasno razmišljamo in govorimo ter pišemo o svojih vlogah, z našo mislijo tudi pri mrtvih junakih naše osamosvojitve in jim na ta način izražajmo naše globoko in iskreno spoštovanje. Zato poudarjam, ohranjajmo spomin na našo zgodovino, na naše uporništvo, na našo osamosvojitev in na osamosvojitveno vojno. Razumimo njeno sporočilnost, da je bila to vojna za lastno državo, vojna za našo samostojnost in suverenost. Hvala lepa za pozornost, vsem čestitam ob dnevu državnosti!« je še dodal predsednik OZVVS Kamnik – Komenda.

»Oj, Triglav moj dom« v izvedbi Prvega slovenskega pevskega društva LIRA Kamnik je naznanila prihod slavnostnega govornika župana Marjana Šarca. »Spoštovani gostje, občanke in občani občine Kamnik! Obeležujemo največji praznik naše države, rojstvo samostojne, neodvisne in mednarodno priznane Republike Slovenije. Te besede ponavljamo vsako leto, zdijo se izpete, a vendar so temelj države. Kar je bilo priborjeno takrat, ostaja še danes v naši zavesti in tega ne more nihče izbrisati, če bi še tako rad to storil. Ja, tudi takšni so, žal. Kdaj se je točno rodila naša država, si nismo popolnoma enotni, nekateri pravijo, da leta 1991, drugi se vračajo celo do Karantanije. Moramo biti toliko korektni in priznati, da nobena stvar ne nastane čez noč. Vsaka ideja mora dozoreti na tak ali drugačen način. Pot do države je bila dolga več stoletij, generacije so se rojevale in umirale, ne da bi okusile kako je imeti svojo državo. V prejšnjih obdobjih nismo lebdeli v vesolju, temveč smo bili v več državah, nekje daljši, drugje krajši čas. Tudi tiste države so bile takrat naše.

Letos mineva 100 let od začetka 1. svetovne vojne, ki se je simbolično začela na Balkanu z atentatom. Vojna, ki naj bi se končala v nekaj mesecih s hitro zasedbo Pariza in drugih prestolnic, kot je predvideval von Schliefnov načrt, je postala vojna izčrpavanja, pozicijska, služila je zgolj preštevanju mrtvih in ranjenih. Načrt, ki ni nastal čez noč priča o naklepnem dejanju zasedbe tujega ozemlja s strani dveh cesarstev, nemškega in avstro-ogrskega, ki sta tvorila jedro t.i. centralnih sil. Prva svetovna vojna je pospešila propad in razpad omenjenih dveh cesarstev, na vzhodu pa se je z oktobrsko revolucijo zaključila pot ruskega cesarstva. Kakorkoli kruta, krvava in neusmiljena vojna, je vendarle prinesla na površje ljudi, kot je bil naš rojak Rudolf Maister, ki je sodeloval pri nastajanju prve malo bolj naše države, kraljevine Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je kmalu preimenovala v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Druga svetovna vojna je prinesla drugačen način bojevanja, terjala je veliko več civilnih žrtev, predvsem pa je razdvojila slovenski narod do te mere, da še po 70. letih ne znamo najti umiritve odnosov. Postavljanje spomenikov, ki so dovolj veliki, da zakrijejo druge, izobešanje velikih zastav, ki niso zastave Republike Slovenije, ali njih zloraba, ne prispevajo k temu, da bi se sprta slovenska brata objela in odvrgla spone sovraštva, za katerega niti ne vesta več, kje se je začelo. V Normandiji sta se objela nekdanja sovražnika, mi pa govorimo isti jezik, pa tega ne znamo narediti. Vlečemo naprej zamere iz preteklosti, namesto, da bi gledali v prihodnost. V Kamniški Bistrici je bila v soboto spominska slovesnost za umrle v izvensodnih pobojih, kajti vsak ima pravico do groba in dostojnega pokopa, saj poboji niso bili narodu v čast. A vse to ne odvezuje krivde tistih, ki so zavestno sodelovali z okupatorjem in ovajali domače ljudi, včasih iz čisto osebnih razlogov. Izdajstvo sodi v deveti krog Dantejevega pekla, ne na velike spomenike. Mnogim ni v interesu, da se ta vzorec pretrga, ker potem ni več goriva za pogon obtožb, žalitev in preusmerjanja pozornosti z drugih, za 21. stoletje pomembnejših tem.

Zakaj vse to govorim? Zato, ker se vrenja, ki so pripeljala do samostojnosti niso zgodila čez noč, temveč skozi različna zgodovinska obdobja, ko so generacije in generacije prelivale kri, da smo lahko leta 1991 končno razglasili svojo državo. Ne domišljajmo si, da smo s tem za vedno rešeni, kajti že dolgo velja rek, da se zgodovina ponavlja. Sto let po začetku prve svetovne vojne nismo nič varnejši, čeprav se nam tako zdi. Mednarodna skupnost ni sposobna odreagirati v kriznih trenutkih, kjerkoli se vmeša, povsod pusti razdejanje. Namesto, da bi požare preprečevala, jih zaneti, nato pa toliko časa motovili, da smo čez noč priča rekam beguncev. Žalostni so prizori umirajočih otrok, ki jih matere lahko zgolj gledajo, saj jim nimajo s čim olajšati trpljenja. V spominu mi ostaja podoba sirskega dečka, ki je tik pred smrtjo rekel, da bodo njegovi morilci prišli v pekel. Mednarodna skupnost pa poseda po konferencah in čaka, se treplja po ramenih in si misli svoje. Spomnimo se, tudi mi smo bili na tem in trepetali, kaj bodo rekli mednarodni strici, živeči v popolnoma drugih dimenzijah, brez stika z realnostjo. Zaradi svetlih izjem med njimi smo uspeli.

Slovenci smo preživeli zato, ker smo bili pripravljeni na boj za svoj narod, za svoje ideale. Nikoli nismo napadali drugih, jim kratili pravice živeti, kot si želijo. Naša himna je miroljubna, prežeta z upanjem in svobodo in tak je naš narod. Zdi se le, da smo trenutno te vrednote zamrznili. Kdo ve, zakaj. Naši predniki so pustili vse, kar so imeli in šli v negotovost, v boj, brez znanega izida. Tudi, ali pa zlasti leta 1991, uspeh ni bil zagotovljen. Leto 2014 je leto mnogih volitev. Temeljna težnja vseh narodov, ki so ječali v diktaturah, so bile svobodne in poštene volitve. Pravica odločati. Ne z orožjem, temveč s svinčnikom na volilnem lističu. To je temelj vsake demokracije, nekaj najsvetejšega, kar država ima. Danes smo v absurdni situaciji, ko se tej pravici odrekamo in si mislimo svoje. A to ni prav, saj gre iz tega sklepati, da je bila vsa kri našega naroda prelita zaman in si želimo, da drugi odločajo namesto nas. Kaj je lažje, iti v nedeljo na volitve, ali biti v uniformi in se bojevati v težkih razmerah? Mislim, da je odgovor jasen.

Demokracija in svoboda govora sta vrednoti, ki terjata tudi nekaj angažiranosti. Ne izključujeta spoštovanja ljudi, inštitucij in ne nazadnje države. Svoboda govora ne pomeni, da lahko žalimo vsevprek, se nekulturno izražamo, diskreditiramo dobre pobude, zavajamo in manipuliramo. To ni demokracija, to je nekultura. Prava demokracija terja argumente, zdravo mero duhovitosti in širino duha, kajti ljudstvo mora vedeti, o čem odloča. Slovenija je preživela doslej, tudi v bodoče bo, a ne morimo bodočih generacij s sovraštvom iz preteklosti. Poučimo jih o dobrih in slabih stvareh, pot življenja pa naj si utirajo sami. Proti apatiji se lahko borimo edino z uspešnim gospodarstvom, socialnim čutom do šibkejših in pogumom premikati stvari na bolje, včasih tudi z glavo skozi zid. Slovenija, na mnoga, z zdravo pametjo prežeta leta!«

Svetlobni efekti, ki so oder Doma kulture Kamnik osvetljevali v barvah slovenske zastave so slovesnosti dodali zavedanje dragocenosti naše dežele, zavedanje, da jo vsak dan ustvarjamo, vsak po svojih močeh. Skladbe Pozdravljena Slovenija, Encanto (Robert W. Smith) in Bugler’s holiday (Leroy Anderson, arr. Michael Edwards) v izvedbi Mestne godbe Kamnik pod taktirko Martina Dukariča terpesmimi Pobratimija (Vinko Vodopivec – Simon Jenko), Zvezde na nebu žare in Gozdovi v mesečini (Elza Budau) v izvedbi Prvega slovenskega pevskega društva LIRA Kamnik pod vodstvom profesor doktor Andreja Missona so prevzele polno dvorano obiskovalcev. Po našem srednjeveškem mestu, mestu z dušo, je pel slovenski jezik v čast lepotam, ki krasijo našo Slovenijo. Z izbranimi recitali Frana Albrehta – Rodno mesto, Franceta Balantiča – Sen o vrnitvi in Ferija Lainščka – Postaja ter Sled spominav izvedbi Maje in Mihe Nemca se je samo še poglobila misel, da obogatimo našo domovino z iskrenostjo, poštenjem, dobrimi mislimi in dobrimi deli.

Fotografije: Klemen Brumec

Oglasno sporočilo