V zadnjih dneh je vse pogosteje slišati, kaj VSE SMO. Eni so se odločili, da bodo Charlie, eni so se odločili, da bodo muslimani, drugi so se odločili, da so PROTI privatizaciji, seveda so se drugi takoj odločili, da so ZA, eni so se razglasili za rdeče, drugi za bele… in tako se ta svet vrti naprej v postavljanju novih in novih ograj med nami, namesto da bi jih podirali.
Teroristični napad v Franciji je gnusno in zavržno dejanje, tu ni debate, seveda pa ima vsak zakaj svoj zato in vsi, ki opozarjajo, zakaj se te zadeve dogajajo in se najverjetneje še bodo, imajo tudi prav, samo poslušati jih nihče noče. Tako kot že desetletja nihče ne posluša Palestincev, tako kot že desetletja ne poslušamo Afričanov, tako kot že desetletja ne poslušamo revnih, zapostavljenih, pozabljenih. In potem se nam dogaja. Mi v »razvitem« svetu, ki potem neznansko trpimo, ko nas udari nekje blizu, nato izjavimo, DA SMO… in to je to. Do naslednjič.
Ni res, da nas bo skupna vojna proti terorizmu pripeljala do končne rešitve. O končni rešitvi je pred 70. leti govoril nekdo drug, pa ga je posekalo in prav je tako. Samo boj oz. vojna proti terorizmu ni dovolj, potrebno bo storiti več, spremeniti naš odnos do okolice in poiskati začetne vzroke za radikalizacijo sveta. Ali smo vsi, ki smo kar naenkrat ZA, resnično premislili, kaj smo dejansko storili, da bi bil svet boljši, bolj spravljiv, bolj toleranten. Vsak zase ve in če bodo odgovori pošteni, potem se boste strinjali, da smo pač varni za svojim plotom, zidom, državno mejo in da se v bistvu zelo sekiramo samo takrat, ko so ogroženi naši interesi, ko nekdo prizadane naš življenjski prostor. Če neki Boko haram pobije celo mestece tam nekje v Afriki in dobesedno zmasakrira 2000 ljudi, ja, prav ste slišali, dva tisoč ljudi in to leta 2014 ,je to samo neka novička s pretresljivimi slikami. Brez vzklikanja VSI SMO…
In potem poglejmo, kaj počnemo pri nas doma, kako se delimo že od velike vojne naprej. Eni so še vedno izdajalci, drugi so morilci, eni so krivi za vse gorje na tem svetu, drugi so pokradli državo in ves čas nas silijo, da se odločimo, na kateri strani smo. Namesto da bi bili VSI proti slabim stvarem in bi podprli tisto, kar je moralno, etično in v dobrobit vseh. Ne, ne, dragi moji, smo pač narejeni tako, da je pomembno samo, da se držimo svoje črede in nam ni mar, če čreda na sosednjem travniku pocrka, samo da naša trava ostane zelena.
Zato me, navkljub pričakovani kritiki, ima, da bi nosil napis NISEM… Ampak kaj, ko se bo spet našel nekdo, ki se bo iz sebičnih razlogov počutil enako in spet bom v čredi.
Jakob
