Že desetletja se sprehajam po Domžalah in se sprašujem, zakaj temu mestu, ki ga imamo radi, ne znamo vdihniti prave duše. Zakaj montiramo neke samo polnilne klopce in polagamo tlakovce tja, kjer ne bodo dolgo zdržali? Zakaj nihče ne zbere skupine strokovnjakov, urbanistov, arhitektov in ne naredi nečesa resnično dobrega za oživitev mestnega jedra? Še vedno je najbolj problematična točka peščeno parkirišče, ki ubija sam center Domžal. To parkirišče oziroma ta prostor je najgrši del mesta in hkrati enkratna priložnost, da bi pridobili nekaj novega, svežega, ustvarjalnega in predvsem narejenega za generacije zanamcev. Tako pa nihče ne naredi ničesar, vse kar se pripravi, je polovičarsko, nedodelano in predvsem brez kakršnekoli vizije. Če bo nekdo, zaradi pomanjkanja denarja ali vizije, to parkirišče res samo preplastil z asfaltom, bo uničil podobo mesta za deset ali več let. Obupni reklamni panoji, ki obdajajo to parkirišče, bodo videti še bolj obupno in Domžalčani bomo dobili zgolj še eno asfaltno parkirišče. Kje so tu parki, sprehajalne površine, drevesa, otroška igrala, kavarnice na prostem…? Vse to bi moralo zrasti na prostoru, kjer danes kraljuje peščeno parkirišče. Avtomobili naj se umaknejo v garažne hiše in pod zemljo, tam, kjer imamo površino, pa naredimo nekaj, ljudem prijaznega, mestu bomo vdihnili dušo, meščanom bomo ponudili kraj, kjer se bodo z veseljem družili.
Zato apeliram na vse, ki odločate o “asfaltiranju”, da desetkrat premislite, preden naredite škodo mestu in meščanom. Imejte vizijo in pogum, naredite iz tega prostora v srcu Domžal podobo, na katero bomo vsi skupaj ponosni.
Jakob
https://www.domzalske-novice.si/2020/02/27/parkirisce-zgodba-o-jari-kaci-in-najcenejsi-resitvi/
