Gradovi v oblakih in na zemlji

0
1349
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 11.maj 2015

Spomladi vse zacveti. Poleg drevja, regrata in tulipanov zacvetijo tudi gospodarske in politične obljube, zacvetijo komaj rojene ideje in tiste, že večkrat preoblečene in na novo prežvečene. Vsako pomlad znova zacveti asfalt in makadam, ceste in parkirišča, zacvetijo pa tudi deklice, ki so bile lansko jesen še potegnjene smrklje s kitkami in repki.

Tako je to pomlad na novo zacvetel tudi občinski proračun, ki je sicer tako kot mini krilce sosedove najstnice, na vseh koncih pretesen in prekratek, pa vendar obljublja same lepe stvari: novo garažno hišo na robu našega mesta, vhod v občinsko stavbo bo invalidom in dojenčkom z mamicami bolj prijazen, pa tudi mnogo razcvetelih cest bo dobilo lepo podobo (vsaj do naslednje pomladi).
So pa bila leta in so bile pomladi, ko so bili načrti bolj smeli, obljubljali so prave gradove, sicer v oblakih, pa vendarle. Če bi se sprehodili med temi prosojnimi, nevidnimi gradovi, sploh našega mesta ne bi prepoznali: tam, kjer je največji domžalski kolos SPB1 in kjer je pozimi in poleti zoprn prepih in temačni vogali, bi našli pravcato, s stekleno streho pokrito in z lepo keramiko obloženo galerijo stanovanj in lokalov, poleti hlajeno in pozimi ogrevano, skoraj rajsko naselje, kjer bi cene stanovanj dosegale vrtoglave višine. Nekakšna parafraza Maximillianovega prehoda v Milanu.
Na mestu današnje Kolodvorske, ki je sicer lepo urejena, skoraj mestna ulica, bi se morale vrstiti stilsko usklajene in pregrešno drage hiše in lokali s posebno ponudbo. Čopova v Ljubljani bi bila le senca tega, kar so načrtovali prodorni načrtovalci. Na južni strani mesta bi se morala bohotiti imenitna zasebna klinika, namenjena tistim, ki so se na kakršen koli že način dokopali do denarja in ki bi na obrobje našega mesta hodili po zdravje. Severni predel so tvorci gradov v oblakih predvideli za moderen in udoben dom za starejše, take z debelimi denarnicami. Prvi poizkus javno-zasebnega partnerstva v oblakih je trdo pristal ob dejstvu, da je zasebni partner računal zgolj na javna sredstva.
Za tiste smele, podjetniške duše, prav tako obložene z denarjem, so arhitekti gradov v oblakih ob vzhodni vpadnici v mesto načrtovali veliko obrtno cono; vse so predvideli, celo podhod za žabe in drsališče za komarje, pa se nekako ni izšlo. Najboljšemu sosedu je zmanjkalo denarja, strici s kovčki bankovcev pa so po cesti odhiteli naprej – proti hrvaški ali Italiji, kdo bi vedel.
V samem centru je tudi znani Mirko postavil grad v oblakih, z mnogimi kinodvoranami in športnimi halami, butiki in trgovinami, vendar so svetlo vizijo prepredle pajčevine, ki jih je sklenil v zadnjem času obrisati, pregnati pajke in pričeti biznis.
Vse te steklene menažerije so imele en sam skupni imenovalec: potrebovale so strice z denarjem. Drugi skupni imenovalec bi lahko rekli, da je bila spretnost tistih »pri koritu«, kako služiti na račun gradov v oblakih. Nekaterim je lepo uspelo, saj je občina iz javnih sredstev zmetala kupe denarja za načrte, projekte, predračune, ustanovitve podjetij in podobno. Klinika v ustanavljanju (ki je nikoli ni bilo), je imela dolge mesece, morda celo leta, direktorja in ostale nujne kadre, projekti za urejanje SPB so načrtovalcem navrgli precej konkretnih tisočakov, enako se je dogajalo z obrtno cono in Kolodvorsko ulico. Morda je bil še najbolj poceni »grad v oblakih« načrtovana akademija v opuščenem Univerzalu. Ta grad se je zrušil, vendar po krivdi čisto drugih »arhitektov«.

Sedaj pa gradimo konkreten »grad« – garažno hišo, ki je sicer majčkeno od rok, ampak bo že. Za razliko od prej navedenih gradov v oblakih, ima ta čisto konkretno podlago – evropski denar, (ki je sicer tudi majčkeno naš, ampak je le evropski). Zato je to edini otipljiv, viden in konkreten projekt. Hvala, Evropa.

Danica Šraj

Oglasno sporočilo