Birokrati so jezili že Frana Milčinskega in jim je posvetil več svojih blagohotnih zapisov. Dokazano so šli na živce Hinku Smrekarju, saj jih je na svojih karikaturah temu primerno ovekovečil. Ivan Cankar je dobil skoraj žolčni napad ob besedi birokrat, ampak očitno se Slovenci vsega hudega navadimo in tako je tudi s to danostjo.
Mogočno se je razrasel ta plevel tudi po rajskem vrtu mile nam domače občine. Birokrati so dobili lepšo podobo, niso več kocinasti možiclji z debelimi očali, ampak jih sedaj največkrat srečujemo v podobi urejenih gospa in gospodov s kravatami, ki dobijo v času uradnih ur, ko se po uradni dolžnosti morajo pogovarjati z občani, pravi rentgenski pogled, saj gledajo skozi »stranko« pred seboj ali pa zrejo v ekran računalnika.
Njihova večna lastnost, ki se ni spremenila skozi stoletja pa je, da so vedno zasuti z delom. Zato poskrbijo njihovi prvi šefi v obliki po-slancev, ki sprejemajo zakone. Ti zakoni terjajo nove in nove obrazce, vloge, prošnje in odločbe, ki jih je treba razporediti, razvrstiti, odobriti, odkloniti, preveriti ali nadzirati. Vse za dobro in srečo občanov. V tem krutem tempu čas mine kot kafra , birokrat je preložil mnogo papirjev in pritisnil veliko žigov, ampak občani, ta nadlega, nikoli niso zadovoljni; kar naprej nekaj sprašujejo in težijo, tu in tam pa kdo bolj naglas zarohni: »Ja, madona, kaj pa delate!? Saj vas je kot Rusov, rešitve pa od nikoder!« Pa takih ni veliko, v glavnem si ne upajo ali pa raje stisnejo kakšno bonbonijero za boljši pospešek.
Ker pa birokrat ne razume življenja ampak samo odredbo, zakon ali odločbo, bi bila rešitev morda v tem, da bi bilo z odredbo, ki jo izda vrhovna oblast, zahtevano redno mesečno poročanje o tem, kaj konkretnega je ta in ta konkretni uradnik storil, kaj pa ima v predalih in kaj kani početi v prihodnje. Morda bi se pa vrste pred okenci skrajšale, morda bi bili sitni občani bolj zadovoljni in morda bi uradnik za pultom izgubil tisti trpeče nezainteresiran pogled.
Danica Šraj
Ena resnična iz birokratske mape:
Zgodilo se je nesrečno naključje, da je občanu na obisku pri sorodnikih odpovedalo srce , stvar se ni srečno končala in občanu niso mogli več pomagati. Na dvorišču pa je ostal njegov že zelo odslužen avto. Sorodniki so vprašali pristojne uradnike, kaj storiti z avtom, pa so dobili odgovor, da ga je treba do sklepa sodišča skrbno čuvati na primernem mestu. Sklepa sodišča pa ni in ni bilo, stvar se je vlekla, avto na dvorišču je po naravnih zakonih podlegel zobu časa in ni bil ravno v okras, birokrati pa so vedno ponovili že prej omenjeni odgovor. Ker so »že leta pasala« bi rekel Iztok Mlakar, so sorodniki odpeljali rjaveče železje na pokopališče starih avtomobilov. No, potem pa se je zbudila država in zahtevala svojo lastnino. Tričlanska komisija bi morala priti na kraj dogajanja in preveriti, kaj se dogaja z državnim imetjem, pa se je to izgubilo med podobno rjavino na odpadu. Ne vemo še, kako se bo zgodba končala, birokrati imajo zabeleženo, da avto je in da predstavlja državno premoženje in da se države ne sme »okol prinašati«. Pa naj stane, kar hoče.
