Že dalj časa sem v zasluženem pokoju, čeprav slišim z več strani, da naše pokojnine niso ravno zaslužene in da smo družbeni zajedavci, ki financ ministru ne dajo spati, ker ne ve, kje bi vzel denar za penzije. No, si mislim, vsak naj se sekira za tisto, za kar je plačan in grem takole dopoldne vsak dan mal pogledat na tržnico. Grem takole tudi zadnjič, ko je bil prav lep sončen dan, pogledat moje kmečke korenine v podobi znanke Mici, ki prodaja radič in zelje na tržnici, pa me ustavi en starejši par bolj bledega in vljudnega videza:
»Do you spek English?«
»ja…ja…malo…ain bischen…« sem skušala biti vljudna, pa sem bila samo zmedena, ker se nisem mogla spomniti nobene angleške besede iz časa moje osnovne šole.
»Tic….where is …turist center?«
Ah, turistični center iščeta, sem se oddahnila in pokazala v smeri občine, saj mora gotovo biti tam nekaj takega.
»No, no…they know nothing..« je zamahnil možak in potegnil ženo za roko proti parkirišču. Kar lažje sem zadihala, ker sta me nehala gnjaviti ta dva zoprna turista. Pa kaj nam bosta v Domžalah dva turista, vas lepo prosim! Ne rečem, če bi jih bilo vsaj petdeset, sto, ne pa dva!
Saj vem, da je bilo pred leti veliko govora o turizmu v Domžalah, to vem še iz časov, ko sem čistila stopnišča na občini. Takrat so se občinarji bahali, da bomo imeli nakupovalni turizem, da bodo Ljubljančani, Vrhničani, celo Kranjčani in Mariborčani hiteli v domžalski Napredek, sedaj že blagopokojni seveda. Menda so to zapisali celo v strategijo razvoja. Pa ne samo nakupovalni, tudi zdravstveni turizem so načrtovali v Domžalah, čisto resno. Obstajali so že načrti za bolnico, kamor bodo hodili razvajeni tujci, polni denarja. Ta bolnica v izgradnji je imela že celo direktorja, to vem zagotovo, ker je bil sin moje znanke Poldke osebni prijatelj tega direktorja, ki je kar nekaj let lepo živel s plačo za vodenje bolnice, ki je nikoli ni bilo. Zdravstveni in nakupovalni turizem sta šla v maloro, kandidati za vnaprej dogovorjene funkcije pa so si poiskali druge stolčke…saj veste, zmeraj se najde kaj za pr’jatle.
Mal me je odneslo v tem premišljevanju o turizmu, pa res ne vem, če imamo v Domžalah kaj turističnega! Recimo: graščina na Krumperku odpade, graščakov ni, grad je propadel, upravičenci do gradu so nekje v belem svetu in bi radi samo dobro kasirali, pa nič dali. Železna jama: nemogoče! Kateri turist pa bi hotel najprej moledovati za termin v Jamarskem domu in potem, ko bi dobil nekoga, ki je voljan in ima čas, popoldne ali naslednji dan še enkrat kolovratiti okoli železne jame. Imamo pešpot ob Bistrici, boste rekli. Imamo, ampak menda ne bodo turisti prišli zato v Domžale, da se bodo po njej sprehajali, to je za domačine. Res…kaj sploh imamo? Imamo recimo Menačnikovo domačijo, ki je odprta eno uro dopoldne in eno popoldne, to odpade. Imamo prazne hale Univerzala in en samostoječi dimnik pred Mercatorjem in imamo Češminov park ter slamnikarski muzej, v katerem se dogaja toliko zanimivega, kot v spalnici moje tete Johance. Imamo pa čisto druge reči: nogometni stadion, pa ne enega – kar dva, imamo ten-ten, halo komunalnega centra, v prostorih nekdanjega Induplati pa imamo plesno šolo. Dokaz torej, da lahko naredimo novo strategijo razvoja športnega turizma. Ups, to bi bila lahko volilna strategija za bodoče volitve. Mogoče bi pa lahko kandidirala za županjo? Zakaj pa ne?
Tilka
