Uvodnik NOV!CE 17/2011: Telovadba v glavi

V treh minutah vam naštejem vsaj deset projektov države ali državnih uradov, ki veselo zajedajo v mojo davkoplačevalsko denarnico, saj jih nihče ne potrebuje, še več, škodljivi so za okolje in našo prihodnost, pa jih še naprej veselo plačujemo. In ob tem se nek uradnik, minister ali pa predsednik vlade, meni je to nazadnje popolnoma vseeno, spomni, da bo iz proračuna za prihodnje leto v imenu varčevanja izbrisal sredstva za gradnjo telovadnice, ki jo dijaki Srednje šole Domžale čakajo že desetletja. Da, prav ste slišali. Odkar imamo to Srednjo šolo v Domžalah, prej je bil to še znameniti Teksas, njeni učenci zaman čakajo na pošteno telovadnico. Medtem ko država razmetava denar za razne svetovalne pogodbe, termoelektrarne, raziskave in obdelave podatkov, urade za podnebne spremembe nebeške omembe (članstvo v Združenih narodih …), že desetletja ne najde denarja za eno ušivo telovadnico. Res se mi zdi, da je to višek. Seveda imamo tu še občino in njene presvetle veljake in svetnike, ki v toliko letih niso znali najti sredstev, da bi občina sama zgradila ta objekt in pomagala dijakom. Eh, saj vem, da me bo tristo birokratov takoj zavrnilo, da se tako ne dá delati, da je to državna infrastruktura, da gre za različna sredstva … bla, bla, bla. Če bi kdo iz občinske stavbe videl dlje kot od kakšnega šanka in hruške z betonom, s katero smo zalili zeleno srce mesta, bi se tudi tu našla pot in denar. Tako pa tudi v občini dajemo denar za raznovrstna društva in prijatelje, za parke, ki to niso, za svetovalne pogodbe in ne vem, kaj vse bi se še našlo, če bi kdo resno pobrskal po vsebini občinskega proračuna.