1852 leta se je v Kamniku začela proizvodnja črnega smodnika, ki se je v glavnem zaključila ob koncu prejšnjega stoletja. Okoli smodnišnice je vedno stalo obzidje, ki je radovednežem preprečevalo dostop in oviralo poglede. Od lanskega leta je območje nekdanje smodnišnice dostopno tudi nekdanjim radovednežem. V te smo se minulo soboto spremenili tudi lokalni turistični vodniki in si v spremstvu dveh nekdanjih zaposlenih ogledali »prepovedano območje«.
 |
 |
 |
 |
Božena Možina, ki je delala v upravi smodnišnice, in Jože Pančur, nekdanji vrtnar, sta nam preko zgodb predstavila njuno delo v smodnišnici. Ste vedeli, da so morali vsi znati poprijeti za vsako delo? Tudi uradniki so delali s smodnikom in okopavali njive. Prav ste prebrali, okopavali so njive. Smodnišnica je bila samooskrbna, pridelovala je svojo zelenjavo in redila prašiče. V smodnišnični vrtnariji pa so pridelovali sadike zelenjave tudi za prodajo. Seveda so poskrbeli tudi za varnost. Med posameznimi objekti so postavili zemeljske nasipe, da se požar ne bi prenašal med objekti. Marsikdo pa se tudi spomni sirene, ki se je oglasila vsak dan ob 9. uri. To je bil preventivni signal, ki je sporočal, da je vse v redu.
 |
 |
 |
 |
V smodnišnici so imeli tudi svojo elektrarno, ki jo je poganjala voda speljana iz Kamniške Bistrice. Njeno delovanje nam je predstavil Esad Pramenko, strojnik v elektrarni. Elektrarna deluje še danes in oskrbuje poslovne subjekte, ki sedaj delujejo na območju nekdanje smodnišnice, viške pa vrača v omrežje.
 |
 |
Mrzla sobota nas ni ustavila, da ne bi nadgradili znanja in potešili radovednosti ter si ogledali območje nekdanje smodnišnice ali »barutane« oziroma »purfl fabrke«, ki je izjemen spomenik tehnične dediščine naše občine.
Besedilo in fotografije: Nina Klisarič
