»Sram me je«, je pred leti s celostranskim oglasom v časopisu nad slovensko politiko potarnala ena od političnih aktivistk in ko pomislim na razloge za takratni sram, se sprašujem, kaj bi morali danes objaviti na prvi strani časopisa, da bi izrazili ves gnev in srd, ki se budi v navadnih državljanih in predvsem davkoplačevalcih. Ob spremljanju afere z dodatki akademske smetane me ni sram ampak sem jezen. Jezen sem na vse, ki ne ukrepajo, jezen sem na vse, ki skušajo to nemoralno početje zagovarjati, jezen sem na vse, ki samo skomignejo z rameni in potarnajo, da se tako ali tako ne da nič narediti in da so tako ali tako vsi isti. In kar je najhuje, je to, da ta jeza počasi prehaja v malodušje, malodušje prehaja v odsotnost aktivnosti in vse to vodi v stanje, ko bomo počasi vsi sprijaznjeni s »pokvarjenostjo in koruptivnostjo sistema«, za katerega tako ali tako ni več pomoči. Pa se sprašujem, ali je res tako ali takšni vatli veljajo samo za nekatere. Ni minilo dolgo časa, ko so za manjše stvari ljudje demonstrirali na trgih in ulicah, ni dolgo, ko so za takšne stvari padale glave ena za drugo, če ne celo vlada. Pa zdaj, vidite razen ogorčenja medijev kakšno civilno iniciativo, ki bi tem pijavkam, prisesanim na javni denar, podelila rdeči karton, jih poslala z igrišča in ne le na petminutni premor, po katerem bodo mirno igrali igro naprej, kot da se ni nič zgodilo? Ne bojte se, afer, aferic in škandalov se bo še nabralo in zlata ribica (beri slovenski volilec in davkoplačevalec) bo pozabila na dodatke za stalno pripravljenost in se osredotočila na novo »nezaslišano stvar«.
Škod,a pravim jaz, saj z vsako takšno afero, ko se nekdo brezsramno dela norca iz nas, izgubimo del svoje integritete in pravice, da bi stvari postavili na svoje mesto. Tega namesto nas očitno ne bo storil nihče drug, še najmanj pa tisti, ki bi morali imeti rdeč karton že v roki.
Jakob
