Ne poraz, zmaga

1327

Če ste del ekipe, ki letos premierno nastopa v prvi slovenski košarkaški ligi, katere proračun zagotavlja predsednik in direktor s svojim denarjem ob pomoči lokalnih podpornikov, ko kar 5 od 11 igralcev ob treningih hodi v redno službo, ko igraš peto zaporedno tekmo v tednu dni in ko nastopaš prvič v finalu Pokala Spar, proti ekipi, ki lovi ta naslov že tretjič zapored, potem poraz vsekakor ni poraz. Uvrstitev v finale zaključnega turnirja Pokala Spar je za KK Lastovka zgodovinski uspeh in dogodek, ki je na košarkaški sceni povzročil evforijo podobno uspehom naših orlov.
Zgodilo se je, kar se v finalih kateregakoli športa ne zgodi pogosto, zanimanje za tretji zaporedni naslov Krke, je zasenčil uspeh mlade, polprofesionalne ekipe pod vodstvom trenerja, ki se je ekipi pridružil pred komaj dvema mesecema. Ekipe, ki je predlani igrala še v tretji ligi, se lani prebila v drugo ligo, ki jo je zaključila z vstopom v prvo ligo, ki je v Domžalah poleg Heliosa druga košarkaška ekipa, s proračunom kar 4x manjšim kot njihovi nasprotniki v finalu, Krka. Ekipe, ki si svoj dom za trening deli še z drugimi klubi in ima zaradi tega treninge bodisi zgodaj zjutraj bodisi pozno zvečer, od tega polovica igralcev trenira zgolj pozno zvečer predvsem zaradi obveznosti rednih služb, ekipe, ki niza rezultate in neprenehoma preseneča tudi tiste, ki so jo morda ob vstopu v prvo ligo označili kot »outsiderje«.
Pot do finala je bila vse prej kot lahka in predvidljiva. In če se Lastovka sprva ni zavedala svoje poti in če si še ni upala sanjati sanj, ki so se v tistem trenutku zdele bolj fikcija kot realnost in je bila »vesela, da je sploh zraven« v »final four«, je v četrtfinalu najprej izločila Hopse Polzela. In če je kdo mislil, da se bo pot tu končala, je Lastovka poletela še višje in suvereno kot nekdo, ki ji je takšen teren domač ter premagala Zlatorog. Sledila je uvrstitev v finale, ki se je v v klubsko zgodovino zapisala z zlatimi črkami. In potem v finalu nastop proti ekipi, katere zgodovina sega v daljno leto 1948 in ki je lovila svoj tretji zaporedni naslov. Kdo bi lahko zameril Lastovki, če ji je strahospoštovanje zlezlo pod kožo, zatreslo roke in dovolilo telesu, da občuti utrujenost preteklih tekem in uspehov. Lastovka suvereno leti proti vrhu, le navaditi se mora višine.
Zgodba, ki jo na naši športni sceni doživimo le redko. Majhen klub, majhna ekipa iz Domžal, vedno nova in nova presenečenja, posledica trdega in vestnega dela, predvsem pa neomajne želje. Rumena je nova barva mladosti, upanja, poguma in srčnosti.

Katarina Doberšek

Fotografije: Boštjan Burger

Oglasno sporočilo