Življenje je pravzaprav zelo lepo! Vsak dan nam iz časopisov in tv ekranov razni duhovni svetovalci, ki jih je kar naenkrat kot listja in trave, naročajo in polagajo na srce, da moramo ‘samo misliti pozitivno’, pa se nam bo življenje obrnilo na glavo – hočem reči, postavilo na svoje mesto.
»Pričnite dan z radostjo in odprtostjo….« sporoča glas voditeljice tv oddaje.
»Najprej morate imeti radi sebe,« naroča drug, še bolj meden glas še bolj ozaveščene gospe iz ene druge tv postaje.
»Pozitivne misli in čista ljubezen, sprejemajte se z ljubeznijo…« poučuje resna dama z ene zelo resne oddaje. Ko te takole bombardirajo z ljubeznijo, odprtostjo in radostnim staranjem, pričneš resno razmišljati, da imaš pravzaprav veliko srečo, da si še kolikor toliko živ in pogojno normalen.
Rečem si: danes bom dan začela z radostjo! Danes bom mislila pozitivno! Danes se bom imela rada! To res ne bi smelo biti težko, si rečem in si za radostno jutro skuham kavo. Pozvoni poštar in rečem si: misli pozitivno, mogoče je radostna vest, mogoče ti je država vrnila preveč plačano dohodnino.
Pa ni. Samo opomin od banke za neplačan obrok. Ampak bom še naprej mislila pozitivno in imela rada sebe. Na zgornji polici v omari sem našla Milka čokolado, pa se bom malo sladkala iz čiste ljubezni in odprtosti. Potem potrka soseda, ki ji je ravno zmanjkalo sladkorja in ji povem, s kakšnimi pozitivnimi mislimi pričenjam dan.
»Če dobro pomislim, so se mi izpolnile davne želje iz mladosti. Recimo – ni mi več treba niti v šolo niti v službo. Kolikokrat sem si to želela! Pa vsak mesec dobim žepnino! A ni to krasno?«
»Veš kaj sem si pa jaz želela kot mula? Da bi šla lahko v lokal in si naročila viski in da me ne bi nihče vprašal, koliko let imam!«
»Nooo, vidiš! Jamčim, da te nihče ne bo vprašal za leta!«
»Pa veš kaj sem si še vedno želela, da ne bi imela mozoljev,« se je zarežala soseda potem, ko sem razumela namig in ji nalila viski.
»Uh, koliko sem prejokala zaradi mozoljev, ko bi ti vedela,« sem pristavila svoj lonček gorja in se spomnila, da sem zaradi tega sovražila vsa ogledala po hiši. No, teh še zdaj ne maram.
»Pa še nekaj sem se spomnila,« se je vsa zaripla smejala soseda in posrkala še zadnje kaplje viskija. »Nič več se ne bojim, da bom zanosila!«
Huronsko sva se režali ob misli, kako lepo je sedaj življenje. Pa se sploh nisva zavedali tega! Pa kaj potem, če je penzija štiristo evrov, pa kaj, če imam en obrok zaostanka na banki, na računu pa le še nekaj evrov, do konca meseca pa je še dva tedna! Lahko zjutraj spim, ni mi treba v šolo, ni mi treba v službo, lahko si kupim viski, če imam denar! Noben natakar me ne bo vrgel iz lokala, da sem premlada, lahko vstopim celo v igralnico, če hočem! Kakšno razkošje!
Kar poglejte, kako delujejo dobri sklepi, da bomo mislili zgolj in samo pozitivno! Da se bomo imeli radi, da bomo odprti za vse vibracije iz vesolja. Tako se uresničujejo želje, če si pozitiven, res pa kakšnega pol stoletja prepozno.
Tilka
