V naši občini imamo veliko sreče. Nasploh mislim, ne samo v igrah. Pred tedni je en »srečko« pri nas kupil srečko, ki je zadela velik dobitek, dober milijonček in županstvo si je pomelo roke češ: »spet bo nekaj kapnilo v občinski mošnjiček«! Kako in kam se bodo te kapljice sreče razlile, bomo videli, ko bo čas za to.
Me je pa spodbudila ta informacija, da sem tudi sama začela kupovati Loto, čeprav je verjetnost dobitka sedaj majhna, kajti sreča po navadi, tako kot bomba, nikoli ne trešči dvakrat v isto luknjo. Vseeno se je prijetno igrati z mislijo, da bi zadela, če že ne glavni pa vsaj stranski dobitek, kakšnih sto ali dvesto tisočakov. O ježešmarija, saj sploh ne bi znala zapraviti toliko denarja! Najprej bi mi pobrali davek, to je normalno in me sploh ne bi jezilo, če dobro pomislim. Če še bolj premislim, pa bi rada vedela, kaj bodo za ta davek kupili, čeprav vem, da mi tega nihče ne bo po pravici povedal! Potem bi si kupila ene lepe čevlje. Ja, pa moj stari tudi potrebuje nove superge, pa kupila bi si nov pralni stroj, ker je stari že čisto v zadnjih zdihljajih. Mogoče bi ostalo še toliko, da bi šla za en teden oba z Mihom v toplice….Pa še otrokom bi morala kaj dati, pravzaprav bi najprej dala njim in če bi kaj ostalo, bi si kupila prej našteto…če še enkrat premislim, pa tudi tistih toplic ne potrebujeva prav nujno.
Sreča je res čudna reč, vsi jo lovimo, vsi jo pričakujemo, velikokrat jo tudi ujamemo, pa sploh ne vemo zato. Tako je recimo ena moja znanka tako trdno verjela v dobitek, da je redno vsak teden , leto in dan, kupovala srečke in čakala srečo. In jo tudi dočakala, pa ne v obliki dobitka, ampak se je poročila s prodajalcem; še danes srečno živita v majhni garsonjeri.
Ko takole hodim po našem lepem mestu ugotavljam, koliko sreče nas čaka za vsakim vogalom. Recimo, hitite po pločniku pri SPB-ju, hitite mimo Ljubljanske banke in mimo Hypo banke, pa se naenkrat spotaknete in padete, ker je pločnik tam čisto zverižen in nagrbančen. Padete in tudi vstanete, sicer z grdo besedo med ustnicami, pa vendar z veliko srečo, da si niste zlomili nogo! Ali pa greste na avtobusno postajo, pa ugotovite, da bo treba počakati kakšnih četrt ure na avtobus in se zleknete na klopco tam na postaji. Uauu! Mrzlo! Vseeno bolje sedeti kot stati, si rečete in se presedate na kovinski ledeno mrzli plošči, ki naj bi bila klopca. Veliko srečo imate, če niste dobili vnetja tam spodaj! Sreča vas obišče, ne da bi se zavedali tudi tedaj, ko greste po razbitih stopnicah pri ploščadi Vele, pa ne padete na kolena. No, na kolenih ste lahko potem, ko greste v trgovine, ampak to je že komercialna plat življenja.
Tudi po tej plati morate imeti v našem mestu srečo. Recimo da greste v zdravstveni dom, kjer morate uslugo (kar se dogaja vse bolj pogosto) doplačati. Sreča, če imate pri sebi gotovino, kajti s kartico tega ne morete izvesti! Srečo ima tudi na primer naš ugledni župan, pa ne samo zato, ker bo občinska stavba dobila dvigalo, ampak tudi zato, ker bodo v bodočnosti vsa občinska vozila posebej označena, da so last občine, razen tistega, ki ga vozi župan. Pa recite, če to ni sreča!
Navadni občani se sploh ne zavedamo, kolikšne sreče smo deležni vsak dan! Ni vse samo v denarju!
Tilka
