Pogovor z direktorico Zdravstvenega doma Domžale mag. Renato Rajapakse, dr.med., spec.: »Gasimo požare, prave rešitve pa se odmikajo!«

Z vprašanjem, kako rešiti prostorski problem Zdravstvenega doma Domžale se že dalj  časa ukvarja županstvo in občinski svet, problematika pa zadeva predvsem občane domžalske in okoliških občin, saj je zdravje in skrb zanj  prva prioriteta nas vseh. Medtem, ko si odgovorni na občini podajajo žogico s preigravanjem vprašanja: novogradnja ali dozidava in tehtajo razloge za in proti, smo za pogovor zaprosili  direktorico zdravstvenega doma,  dr.med.spec., Renato Rajapakse, ki je najbolj vpeta v problematiko pretesnega zdravstvenega doma in najbolje pozna utrip in dejansko stanje v tej ustanovi.
.
Kako dobro ste že pred nastopom mesta direktorice ZD poznali Domžale z okolico? Ste domačinka ali prihajate od drugod?
V Domžalah živim od leta 1995, v Zdravstvenem domu Domžale pa sem zaposlena od leta 2013. Takrat sem na vabilo takratnega direktorja Janeza Svoljška, dr. med. prevzela vodenje Službe nujne medicinske pomoči Zdravstvenega doma Domžale. Kot urgentna zdravnica in vodja službe sem v naslednjih letih dobro spoznala področje vseh občin ustanoviteljic Zdravstvenega doma Domžale, potrebe prebivalcev in naše zmožnosti zdravstvene oskrbe.
.
Dolžnost direktorice ZD Domžale ste nastopili v letu 2020 za dobo 4 let, to je bilo prav v času Kovid krize. Kako ste se spopadli s problemom epidemije?
V bistvu sem Zdravstveni dom Domžale začela voditi že oktobra 2019, kot vršilka dolžnosti direktorice. Zaradi epidemije smo takrat morali številne razvojne projekte in ideje postaviti na drugi tir. Od začetka leta 2020 smo nato skoraj za dve leti vso energijo in čas morali nameniti obvladovanju epidemije. Šlo je za zelo turbulentno obdobje s številnimi izzivi in vsakodnevnimi spremembami, ki so zahtevali stalno prilagajanje organizacije dela. Vodenje in reorganizacija celotnega zdravstvenega doma, s takrat preko 260 zaposlenimi, je bila možna le zaradi izjemne pripravljenosti, angažiranja in sodelovanja vseh zaposlenih. Že pred razglasitvijo epidemije, po novicah iz Italije o pojavu novega in nevarnega virusa, smo se pričeli pripravljati na novo situacijo. Prva skrb je bila nabava zaščitne opreme za naše zaposlene in organizacija ločenih prostorov za obravnavo okuženih pacientov. V pogojih izjemno omejenih možnosti na tržišču smo poskušali zagotoviti čim večjo zalogo zaščitne opreme, poiskali smo tudi alternativne možnosti zaščitne opreme, povezali smo se z občino Domžale in Domžalsko civilno zaščito in smo bili tako ob razglasitvi epidemije že kar dobro pripravljeni. Za obvladovanje epidemije smo imenovali posebno koordinacijsko skupino, ki se je prvič sestala takoj prvi dan epidemije, v petek, 13. marca. Vse težave, pravzaprav izzive, smo reševali sproti, redno smo se sestajali in sproti poiskali rešitve ob novih izzivih, pripravljali smo operativna navodila za delo in strateške usmeritve za naprej. Ob tej situaciji se je še bolj izkazalo, da je naš zdravstveni dom iz šestdesetih let prejšnjega stoletja resnično premajhen in arhitekturno neugoden za preoblikovanje načina dela, ki je bilo nujno. Obstoječi prostori ne omogočajo ustrezne razporeditve ambulant in ostalih dejavnosti. Manjka nam ločen prostor za obravnavo kužnih pacientov z ločenim vhodom. Tega smo na začetku zagotovili v prostorih otroške preventive in smo morali otroško preventivo zato izvajati v zunanjih enotah zdravstvenega doma. Kasneje smo kupili poseben kontejnerski kompleks, ki smo ga namestili izven ZD in smo v njem organizirali delovanje ambulant za kužne paciente, ločeno za otroke in odrasle. Ko so bila v Sloveniji nato dostopna cepiva in testi, smo takoj in zelo uspešno organizirali tako cepljenje, kot tudi testiranje pacientov. Zaradi velikega obsega testiranj in cepljenj smo s pomočjo občine Domžale in Lukovice postavili cepilni center v Športnem parku Domžale. Ob umirjanju epidemije smo ob upoštevanju protokolov zaščitnega vedenja postopoma začeli izvajati vse več dejavnosti, s ciljem, da čim prej zagotovimo varno obravnavo vsem pacientom, ki potrebujejo naše storitve.
.
Ste članica združenja za urgentno medicino, sekcije za urgentno medicino in sekcije za ukrepanje ob velikih nesrečah. So bile sedanje poplave za vas preizkus vaše strokovne usposobljenosti?
Na veliko srečo ob katastrofalnih poplavah ni bilo večjega števila huje poškodovanih in ni bilo treba uporabiti omenjenih znanj. Tokrat so bile na veliko večji preizkušnji druge intervencijske službe kot pa služba NMP. Obravnavali smo sicer nekaj več lažjih poškodb in izčrpanosti, kar pa smo lahko obvladali v okviru rednih kapacitet.
.
Letos ste uvedli dobrodošlo novost, da je pričel delovati dežurni zobozdravnik za mlade in starejše. Že lahko ocenite njegovo delovanje?
Dežurni zobozdravnik v Domžalah je v preteklosti že deloval, potem pa je, zaradi neurejenega financiranja in odstopa zobozdravnikov koncesionarjev iz sistema dežurstev, razpadel. Letos pa se je občina Domžale odločila, da bo to storitev zagotovila za svoje občane, pridružile so se tudi ostale občine ustanoviteljice, razen Moravč. Tako od maja letos pacienti z nujnimi zobozdravstvenimi težavami lahko dobijo pomoč v ZD Domžale in jim ni treba hoditi v Ljubljano, kjer je sicer organizirana zobozdravstvena nujna pomoč za celotno ljubljansko regijo.
.
V preteklem letu je bil formiran tudi center za duševno zdravje odraslih. Kako deluje in kakšne rezultate dosega?
Zelo sem vesela, da smo v ZD Domžale pridobili tako Center za duševno zdravje odraslih, kot tudi Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Gre za pomembno področje, ki je bilo v preteklosti podcenjeno, stigmatizirano in dosegljivo samo na sekundarnem nivoju, običajno v okviru bolnišnic. S prihodom v lokalno okolje smo te storitve približali ljudem, dostop je enostaven in omogočen tudi brez napotnice. V Centru ni čakalnih dob, odzovejo se na vsak klic ali e pošto. Še isti, najkasneje naslednji dan, osebo pokličejo, da pridobijo dodatne informacije o potrebni pomoči, nato se na timskem sestanku in po opravljeni triaži odločijo glede nadaljnje obravnave. V obeh centrih namreč dela multidisciplinarni tim, ki vključuje zdravnika, diplomirano medicinsko sestro, kliničnega psihologa, psihologa, delovnega terapevta, socialnega delavca, specialnega pedagoga, logopeda. Center za odrasle redno izvaja tudi zdravljenje in oskrbo na domu. Zaposleni se trudijo, da bi zagotovili oskrbo vsem, ki jo potrebujejo, zato oba centra opravita nadpovprečno število obravnav. Hvaležna sem jim, saj so potrebe večje od predvidenega programa.

.

To je nesporno dejstvo. Na prostorsko problematiko ZD Domžale opozarja že več let. Dejstvo je, da je bila zgradba Zdravstvenega doma Domžale, kjer poteka večina programov zdravstvenega doma in je organizirana glavnina ambulant, grajena od leta 1965 do 1980, v skladu s takrat veljavnim standardom za izvajanje primarnega zdravstvenega varstva in prilagojena obstoječim programom in takratnemu številu prebivalcev na območju. Od zadnje širitve prostorov Zdravstvenega doma Domžale je tako minilo preko 40 let. V tem času se je število prebivalcev na območju občin ustanoviteljic povečalo za več kot dvakrat, število različnih dejavnosti oziroma programov pa za več kot trikrat. S širitvijo dejavnosti in števila ambulant znotraj posameznih dejavnosti se je povečevalo tudi število zaposlenih, ki vse te dejavnosti izvajajo. Tako je bilo leta 1966 v Zdravstvenem domu Domžale 82 zaposlenih, v letu 2017 225, v letu 2022 pa kar 357 zaposlenih. Predvidoma bo konec leta 2023 v Zdravstvenem domu Domžale zaposlenih 417 zdravnikov, medicinskih sester, drugega zdravstvenega osebja in ostalih sodelavcev, ki omogočajo nemoteno izvajanje primarnega zdravstvenega varstva za prebivalce na območju občin ustanoviteljic. Zdravstveni dom Domžale je po obsegu programov in številu zaposlenih postal sedmi največji zdravstveni dom v Sloveniji.
.
V javnosti je zelo odmevalo stališče občine, da bi bila najboljša rešitev gradnja novega ZD, namesto do sedaj predvidene povečave obstoječe stavbe. Kakšno je vaše stališče?
Tudi stališče ZD Domžale je takšno. Menimo, da bi bil nov zdravstveni dom, v katerem bi pacienti dobili vse storitve na enem mestu, ker bi na enem mestu lahko delovale vse dejavnosti, najboljša rešitev. Delovanje na eni lokaciji je najbolj optimalno zaradi povezovanja strokovnjakov in dejavnosti, pa tudi s stališča upravljanja, organizacije in stroškov.

Zdravstveni dom Domžale, ki je bil zgrajen v 60-ih in dograjen v 80 letih prejšnjega stoletja, se že več let sooča z vse večjo prostorsko problematiko. Zato so v letu 2017 občine ustanoviteljice pristopile k iskanju rešitve in v novembru 2021 potrdile projekt izgradnje prizidka k obstoječemu zdravstvenemu domu. Takoj nato so se pričele aktivnosti za pripravo ustrezne dokumentacije za pričetek gradnje. Podrobne analize med pripravo vse potrebne dokumentacije pa so žal šele v tako pozni fazi pokazale na pomembne nevarnosti (najbolj je izstopal podatek o visokem nivoju podtalnice na predvidenem območju prizidka), zaradi novih dejstev od začetka priprave projekta pa so se pokazale še druge slabosti predvidene rešitve (glede na pospešene širitve programov in krepitev primarne ravni zdravstvene dejavnosti, predvsem nezmožnost umestitve vseh dejavnosti v stavbo zdravstvenega doma, ohranjanje dislociranih lokacij in nadaljnje najemanje prostorov za izvajanje dejavnosti in s tem oteženo delovanje zdravstvenega doma tako s strokovnega, organizacijskega kot tudi s finančnega vidika, nujna prenova obstoječe stavbe). S tem so bila ugotovljena nova dejstva, ki so vzbudila upravičen dvom in nujno potrebo po odgovornem premisleku o smiselnosti nadaljevanja projekta. Vsa dejstva so kazala na to, da izgradnja prizidka ne bi prinesla dokončne rešitve za delovanje Zdravstvenega doma Domžale v bodoče. Ob prepoznavi opisanih tveganj smo se o tem pogovorili z županjo Občine Domžale, go. Renato Kosec, ki se je strinjala, da poskusimo najti novo rešitev, ki teh tveganj ne bi imela in bi bolje naslovila potrebe zdravstvenega doma za zagotavljanje zdravstvenega varstva občanov. Za preveritev možnosti rešitve prostorske problematike Zdravstvenega doma Domžale je bil zato izdelan Dokument identifikacije investicijskega projekta, ki je pokazal, da je nova rešitev ne samo strokovno, temveč tudi finančno sprejemljivejša kot dokončna in dolgoročna rešitev.

.

Glede na Dokument identifikacije investicijskega projekta je razlika med obema variantama 3 leta. Prizidek (ne pa tudi adaptacija obstoječe zgradbe) bi bil dokončan v začetku leta 2027, nov zdravstveni dom pa v začetku leta 2030. Ob tem je treba upoštevati, da bi bilo potrebno po izgradnji prizidka v celoti adaptirati tudi obstoječo stavbo ZD. V resnici torej po treh letih več dobimo dokončno rešitev za naslednje rodove in menim, da je to vredno čakanja.

.

Dokument identifikacije investicijskega projekta je pokazal, da je kljub navedenemu nova rešitev ne samo strokovno, temveč tudi finančno sprejemljivejša kot dokončna in dolgoročna rešitev.

.

Kot že opisano, so se v končnih fazah projekta za izgradnjo prizidka pokazale pomembne nevarnosti in slabosti izbrane rešitve. Ni šlo za opuščanje načrtov, pač pa za ponoven premislek, kot posledico seznanitve z novimi, negativnimi dejstvi glede prvotnega načrta. Menim, da je to pot, ki jo mora ubrati vsak dober gospodar. Saj vendar ni racionalno vztrajati na poti, če se pokaže, da ne pelje v pravo smer?

.

Nova stavba Zdravstvenega doma Domžale bi morala biti na lokaciji, ki bi omogočala združitev in delovanje vseh dejavnosti na enem mestu ter bi morala omogočati tudi morebitne potrebne širitve v bodoče. Ta lokacija bi morala biti čim lažje dostopna vsem prebivalcem vseh občin, ki jih Zdravstveni dom Domžale oskrbuje. Tej zahtevi je ustrezalo zemljišče na območju Zaboršta, v bližini avtoceste. Zemljišče je bilo dovolj veliko in tudi na razpolago za prodajo. Okvirna idejna zasnova umestitve objekta na predvideno območje je pokazala, da bi lahko dosegli omenjene cilje. Dostopnost za občane iz centra mesta bi zagotovila Občina z organiziranim prevozom.

.

Obstoječ zdravstveni dom nikdar ni bil v celoti prenovljen. Sedaj ves čas potekajo sprotne nujne adaptacije, da bi sploh omogočili izvajanje vseh dejavnosti, ki jih imamo. Vendar s tem ustvarjamo rešitve, ki niso dolgoročne in si ne želimo, da bi tako ostalo. Prostorske kapacitete pa že sedaj ne zadoščajo, saj smo že sedaj prisiljeni v delovanje na drugih lokacijah izven centralne stavbe zdravstvenega doma  in v najemanje prostorov za svoje delovanje.

.

Moja iskrena želja je, da bi ustanova, ki jo vodim, lahko nudila prebivalcem v lokalnem okolju vse, kar potrebujejo, hitro dostopno in na enem mestu. Sposobni smo uresničevati svoje poslanstvo zagotavljanja kvalitetnega in dostopnega primarnega zdravstvenega varstva za vse generacije, za kar pa potrebujemo prostore. V okviru delovanja ZD Domžale bi si želela omogočiti lokalno tudi čim več specialističnih in diagnostičnih storitev, ki se sicer običajno izvajajo na sekundarnem nivoju. Tako trenutno že zagotavljamo diabetološko, antikoagulantno, pnevmološko, kardiološko in fiziatrično ambulanto, laboratorijsko, rentgensko in ultrazvočno diagnostiko ipd. Želela bi si, da bi povečali obseg nekaterih dejavnosti in pridobili še nekatere druge specialistične ambulante, pa dodatno diagnostiko, in možnost prioritetnega dostopa za prebivalce iz našega območja, da se na ta način olajša in poveča dostopnost do specialistov v  lokalnem okolju. Primarno zdravstveno varstvo je za paciente vstopna točka v zdravstveni sistem. Dobra organizacija in kvalitetno izvajanje primarnega zdravstvenega varstva je vse bolj pomembno za ohranjanje zdravja oziroma preprečevanje razvoja bolezni ter za vodenje kroničnih bolezni. Pomembno je, da je dostopno in da lahko pacient na enem mestu dobi potrebno obravnavo.

.

Javni zdravstveni zavod je vedno podvržen odločitvam državne zdravstvene politike, omejitvam in zahtevam zakonodaje. V zadnjem času je bilo veliko interventne zakonodaje, ki je terjala veliko dodanega dela in prilagajanj.

.

Osnovni predpostavki, ki določata potrebo po prostorih, sta obseg in vrsta zdravstvenih dejavnosti, ki jih izvajamo v ZD Domžale ter tehnične smernice glede prostorov za posamezne dejavnosti. Poleg tega je treba upoštevati še organizacijo dela v posameznih dejavnostih. Ta narekuje razporeditev prostorov. Pri načrtovanju prostorov imajo zato  pomembno vlogo zaposleni, ki vedno sodelujejo pri oblikovanju strukture in opreme prostorov, ki je za vsako dejavnost različna.

.

Čakalnice pred ambulantami seveda niso prazne, ampak so normalno zasedene. Ravno dobro in učinkovito naročanje na preglede omogoča, da v čakalnicah ni gneče. Morda se spomnite, kako so v starih časih vsi dobili uro ob 7-ih in je potem posameznik lahko cel dan čakal na pregled? Verjamem, da si ne želimo več takega načina. Res pa je, da pri posamezni ambulanti določen interval v dnevu ni nobenega pacienta. To je posledica dejstva, nad katerim zdravniki nikakor niso navdušeni. Namreč med epidemijo Covid-19 se je zaradi omejevanja prenosa virusa za zagotavljanje storitev vzpostavila obravnava na daljavo. Tak način obravnave se je nato tudi po koncu epidemije prav razmahnil.  Vse več je zahtev pacientov po oddaljeni obravnavi – preko telefona,  elektronske pošte ali aplikacije doZdravnika. Te zahteve seveda prav tako zahtevajo čas za obravnavo. In v času, ko zdravniki rešujejo te zahteve, seveda ne morejo hkrati obravnavati pacientov v ambulanti. Izkušena zdravnica je navedla, da je pred korono obravnavala dnevno 50 do 60 pacientov, sedaj pa jih 80 do 90, več kot polovico od tega oddaljeno. V ZD Domžale si prizadevamo, da smo za svoje paciente čim bolj dostopni, vzpostavili smo klicni center za družinske ambulante, centralno naročanje za zobozdravstvo, vračamo zgrešene klice iz vseh ambulant. Zato nas žalosti, ker se v medijih stalno objavljajo samo negativne novice in problemi. S tem se ustvarja negativna klima, ki ne doprinese k izboljšanju stanja, ampak ga samo še poslabšuje. Ustvarja se nestrpnost in napadalnost do zdravstvenih delavcev, to pa še povečuje odliv kadra iz zdravstva. Tako nastaja začaran krog vedno večjega nezadovoljstva. Pa bi bil potreben samo premislek, kaj vse nam nudi naše zdravstvo – ogromno storitev na primarnem nivoju, sodobne preventivne programe, skrbno spremljanje nosečnic ves čas nosečnosti, najmodernejše diagnostične in terapevtske možnosti za vse prebivalce enako, vsa, še tako draga zdravila, rehabilitacijo v toplicah, povračilo potnih stroškov… In malo potrpežljivosti in premišljenosti pri zahtevah. V zdravstvu (razen v NMP) res ni na mestu pričakovanje po takojšnjih in 24/7 odzivih za vsako zahtevo – tak način razmišljanja se je prenesel v zdravstvo iz brskanja in nakupovanja po spletu, ko vsi hočemo odgovore takoj in nakup, kadarkoli nam to pride na misel. Moramo se namreč zavedati, da so v zdravstvu omejene kapacitete in na drugi strani smo tudi ljudje. In ljudje nismo računalniški algoritem s takojšnjim odzivom, vsako sporočilo moramo prebrati, premisliti in napisati odgovor. In če zdravnik prejme v ponedeljek zjutraj 50 – 100 zahtev, ki so jih njegovi pacienti napisali preko vikenda? Koliko časa mu v delovnem času ostane za fizične paciente v ambulanti?

.

Točno vemo, katere dejavnosti bi se preselile v prizidek, če bo sprejeta ta rešitev. Ves čas smo namreč sodelovali pri pripravi načrtov tlorisov in opreme. V prizidek bi se umestile Služba NMP in Reševalna postaja, Laboratorij, RTG, UZ, specialistične ambulante ter 20 družinskih ambulant.

.

Včasih imam občutek, da prostorska problematika ni dovolj znana občinskim svetnikom in tudi širši javnosti, saj z različnimi ukrepi uspemo zagotavljati vse storitve, ki jih izvajamo. Naši pacienti verjetno opažajo, da neprestano nekaj prenavljamo, tudi selimo dejavnosti na drugo lokacijo. To morda daje občutek, da se zadeve urejajo. A v resnici ni tako. S tem ustvarjamo neoptimalne pogoje za delo in s tem za izvajanje storitev. V bistvu ves čas gasimo požare, dolgoročne rešitve pa se odmikajo. Smo pa sedaj res že na skrajni točki za zagotavljanje trenutnega obsega storitev. Razvojne možnosti pa so nam v tej situaciji v celoti onemogočene. Imamo kar nekaj mladih zdravnikov, specializantov družinske medicine, pa tudi drugih strok, ki bi lahko oblikovali nove ambulante, a za enkrat za njih nimamo prostora. To pomeni, da bodo ob zaključku specializacije morali poiskati službo drugje. Tega si nikakor ne želimo, saj smo aktivno načrtovali in pridobili mlad kader za bodoče delovanje zdravstvenega doma. V 27. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/1992) je zapisano: »Ustanovitelj zdravstvenega zavoda mora zagotoviti ustrezne materialne pogoje za delo zavoda in za razširitev zmogljivosti«. Zakon torej določa, da so Občine ustanoviteljice in s tem občinski svetniki tisti, ki so dolžni in odgovorni za zagotavljanje pogojev za izvajanje zdravstvene dejavnosti na primarni ravni. Zavedam se, da je odločitev o novogradnji Zdravstvenega doma zaradi velikih finančnih sredstev težka in odgovorna naloga, a gre za odločitev, kakšna naj bo ureditev celovitega zdravstvenega varstva občank in občanov na našem območju za naslednje generacije. Kot smo razumeli stališča svetnikov Občine Domžale, podpirajo dokončno rešitev prostorske stiske Zdravstvenega doma Domžale, zato upam, da bomo skupaj čim prej dejansko prišli do dolgoročne rešitve za nas in za naše zanamce.

.