Lep sončen majski dan, smo se otroci iz vrtca Urša odpeljali z avtobusom na kmetijo pri Vrhačevih, ki je oddaljena približno 12 kilometrov iz Domžal. Pot nas je peljala skozi bližnje vasi, mimo trgovskih centrov; hitro smo se povzpeli v hrib, od koder nas niso več spremljale stolpnice, trgovine, avtomobili, tovornjaki; okrog in okrog nas je bila narava, toplo pomladno sonce. Slišali smo prijetno žvrgolenje ptičkov, brenčanje čebelic, pogled pa se je hitro ustavil in usmeril v dolino. Čudovit razgled, ki je segal vse do Kamniških planin, Domžal in Ljubljane s širno okolico, do najvišje gore v Sloveniji, do Triglava.
Na kmetiji nas je pričakal gospodar odprtih rok in z nasmehom kljub obilici dela, ki ga na kmetiji nikoli ne zmanjka; pozdravili so nas razposajeni konjički, majhen žrebiček, krave, kuža, mucki… in mlad traktorist, ki je obračal seno. Da mu delo ni bilo preveč naporno, so mu na pomoč priskočili tudi otroci, ki so seno obračali kar z rokami; kot nekoč, v starih časih.
Čas na kmetiji teče drugače. Življenje na vasi ima drugačen ritem. Prijazni mimoidoči so nas pozdravljali in občudovali otroško razposajenost.
Obiskali smo tudi gospoda Marjana Dolinška, ki izdeluje kuhalnice. Otroke je pogostil s sladkimi dobrotami in vsakemu podaril kuhalnico. Pri njem smo tudi zaključili naš pomladni izlet.
Vedno se nam mudi; nikoli si ne vzamemo časa drug za drugega. Ta dan pa smo občutili prav to – kljub obilici dela na kmetiji, smo bili sprejeti in dobrodošli. In to je utrip življenja »na kmetih«.
Andreja Ropotar Jagodic, mag. prof. po., vzg.