Se še spomnite nerodne izjave našega predsednika, kako s plačo tri tisoč evrov težko preživi skozi mesec…? Ja, to je rekel in ostal živ, saj je pač tak, naš predsednik, da mu spodrsljajev in nerodnosti niti ne štejemo več. Samo, da je faca, bi rekli tisti, ki ga imajo radi. In tudi pod njegovim predsedniškim oknom, še bolj pa seveda pod Cerarjevim, se je zadnjič zbralo dva tisoč nezadovoljnih pomočnic vzgojiteljic in protestiralo zaradi nizkih plač. Seveda lahko protestnice samo sanjajo o treh jurjih, s katerimi se na mesec muči predsednik, plačne liste, ki so jih kazale novinarjem, namreč še številke 700 ne dosežejo. In to je res malo, preživeti mesec z dobrimi 600 evri plače in ob tem poskrbeti še za družino, je umetnost in prav imajo vsi, ki se s takšnim načinom plač ne strinjajo. Tudi vojaki hodijo po pakete prve pomoči, smo izvedeli minuli teden. In ne, ne delijo teh paketov drugim ampak jih potrebujejo sami. Tudi vojaki namreč ne dobijo plač, ki bi presegale 800 evrov. To je res dobrih sto več kakor pomočnice, ampak vseeno… In kje se ta zgodba konča? Kaj pa gradbinci, ki za enak ali celo manjši denar vsak dan po 10 ur delajo na gradbiščih in še in še bi lahko naštevali. Mnogo, mnogo preveč je ljudi, ki dejansko s poštenim delom zaslužijo komaj za preživetje, zato ni čudno, da so na ulici, ni čudno, da so poteptali svoj ponos in sprejeli paket pomoči, ni čudno, da zahtevajo plačo, ki bi jim omogočila dostojno življenje in ne životarjenja. A kaj, ko čarobne palice že dolgo ne delujejo več in ne en ne drug predsednik najbrž kaj več od tega, da sta zaprla okna, ki gledajo na ulico, nista naredila. Ni namreč videti kake resne volje, da bi se nekdo lotil celovite prenove sistema, ki ne deluje. Sistema, ki gnije od znotraj in je navzven videti lep samo, ko prikazujemo statistiko o napredku in gospodarski rasti. Takrat ne govorimo o tistih, ki dobivajo plačo, ki jo nekateri zapravijo v pol ure. In ob tem še razglabljajo, da je kriza…
Jakob
