V mnogih slovenskih krajih se v teh dneh odvijajo prireditve, ki svečano obeležujejo slovenski kulturni praznik in počastijo spomin na dan, ko je umrl slovenski pesnik dr. France Prešeren. Posebno pozornost osrednjemu slovenskemu kulturnemu dogajanju smo danes namenili tudi v občini Kamnik in ga med drugim slavili s pesmijo 38. Območne revije pevskih zborov iz občine Kamnik in Komenda. Zbrane v Domu kulture Kamnik je ob tej priložnosti v imenu Občine Kamnik nagovoril podžupan Matej Slapar, reviji pa je prisluhnil tudi župan Občine Komenda Stanislav Poglajen.
Na prireditvi v organizaciji Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Območne enote Kamnik je prisostvovalo devet zborovskih zasedb iz občin Kamnik in Komenda in ji je prisluhnilo lepo število obiskovalcev. Poleg prazničnega pevskega srečanja pa je imela tudi značaj izbirne prireditve za uvrstitve pevskih zborov na regijsko in državno kakovostno raven, strokovni ocenjevalec in selektor za medobmočno/regijsko revijo odraslih pevskih zborov Gorenjske je bil Primož Malavašič.
Javnosti so se s petjem predstavili Moški pevski zbor PSPD Lira Kamnik, Komorni pevski zbor Šutna Kamnik, Mešani pevski zbor Društva upokojencev Komenda, Ženski komorni zbor Vox Annae, Mešani pevski zbor Društva upokojencev Kamnik, Moški pevski zbor DKD Solidarnost Kamnik, Mešani pevski zbor Cantemus Kamnik, Ženski pevski zbor DKD Solidarnost Kamnik in Mešani pevski zbor Odmev Kamnik.
Podžupan Matej Slapar je zbrane nagovoril v imenu Občine Kamnik in pred pričetkom revije zborov poudaril pomen današnjega dne: »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo, de oblast in z njo čast, ko préd, spet naša boste last! Te besede največjega slovenskega pesnika dr. France Prešeren si je organizator letos izbral kot vodilno geslo in voščilo vsem prebivalcem naše občine, pa tudi vsem vam, ki ste se zbrali v tej dvorani, ter nastopajočim na že 38. Območni reviji pevskih zborov občin Kamnik in Komenda. In, ker je Zdravljica, katere 7. kitica je državna himna, pesem in to še uglasbena – tudi za zborovsko petje – je prav, da Prešernov dan, osrednji slovenski kulturni praznik, praznujemo s pesmijo. Zborovsko petje je namreč eden od vrhuncev kulturne ustvarjalnosti v naših krajih, pevski zbori iz naših dveh občin pa vsako leto svojo odličnost dokazujejo na mednarodnih tekmovanjih – in tako krepijo naš ugled in prepoznavnost po vsem svetu. Seveda pa to ni edini izraz naše kulture. Ta je izjemno pestra in vsestranska, kar lahko vidimo tudi po tem, da danes v naši občini potekajo še številne druge kulturne prireditve in imamo zato več priložnosti za počastitev današnjega dne, posvečenega kulturi.«
»8. februar je dan, ko je leta 1849 – torej pred 168. leti – v Kranju umrl dr. France Prešeren. Njegova pesniška zapuščina pa živi naprej. Globoko je zaznamovala kulturno razsežnost slovenske samobitnosti v času, ko je slovenski narod zorel za trnovo pot v politično samostojnost. Budila je upanje skozi preostanek 19. stoletja, nato pa je bila skozi težko 20. stoletje tolažilna popotnica in neodtujljiva dota našemu narodu, ko je ta moral skozi ogenj strašnih preizkušenj, ki so se vrstile ena za drugo. Bila je nekakšen skupni imenovalec celotne slovenske kulture, skupni jezik, ki se je obdržal celo v najtemnejših časih narodove razklanosti in so si ga delili oziroma ga spoštovali Slovenci, ki so si bili na drugih področjih nepomirljivi nasprotniki ali celo smrtni sovražniki. Prešernova ustvarjalna zapuščina je ostala nepogrešljivo vezivo slovenske kulture in identitete v odnosu do drugih narodov in kultur, služila je kot dokazilo o trdoživosti, omikanosti in državotvornosti slovenščine. Kot dobro zrnje narodne zavesti je ostala na situ zgodovine, ko je čas odnesel pleve družbenih eksperimentov. Naposled pa je navdihovala slovensko pomlad v odločilnih trenutkih 80. let prejšnjega stoletja, ko so si pravi ljudje ob pravem času in na pravih mestih, spodbujeni tudi od Prešernove poezije, drznili izkoristiti edinstveno, neponovljivo priložnost za dosego tako dolgo iskane in težko priborjene politične samostojnosti in neodvisnosti. Podlago za to pa so imeli prav v politični volji Slovencev, ki so svojo samobitnost in narodno zavest že več rodov gradili prav na kulturi, zedinjeni okoli Prešerna. Narod, ki je imel že stoletja močno kulturo v lastnem jeziku in si je v teku dveh stoletij prizadeval priboriti samostojnost, je na prelomu iz 80. v 90. leta prejšnjega stoletja naposled le dobil tudi samostojni, neodvisni in demokratični politični okvir – lastno državo – in s tem postal nacija. In za državno himno je bila izbrana ena izmed kitic Prešernove Zdravljice. Če ne bi Prešeren nekoč napisal pesmi, vseh pesmi – Zdravljice, Slovenci nikoli ne bi imeli samostojne države, je včeraj na državni proslavi izrekel predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer. Pa to narodno zavest in narodovo zapuščino, jezik, pisano in brano besedo znamo pravilno spoštovati? Jo v zadostni meri podpiramo? O tem ima vsak svoje mnenje, dejstvo pa je, da je eden izmed pomembnih gradnikov naroda vsekakor tudi njegov jezik in njegova identiteta, ki se krepi in nadgrajuje prav preko kulture in umetnosti. In slovenski narod to narodno identiteto za enkrat še ima, zato jo negujmo in nadgrajujmo v vseh okvirih in možnih načinih, še posebej preko kulturnega in umetniškega udejstvovanja, saj je namreč le ta v tem času na veliki preizkušnji. Prijeten preostanek večera in s tem slovenskega kulturnega praznika želim!«
Vezna beseda je pripadala Aji Uršič, z recitacijo pa je dogajanje popestril Tone Ftičar.