Vsi poznate prigodo o Davidu in Golijatu in neenakem boju malčka s surovim velikanom. Žal smo takšnim neenakim spopadom priča skoraj vsak dan. Pogosto slišimo o kakšnem zapuščenem in oropanem delavcu, ki se spravi v neenak boj s svojim delodajalcem in potem vsi skupaj jadikujemo z njim in navijamo, ko končno nekomu uspe. Ja, radi imamo junake, radi se poistovetimo z malimi ljudmi, ki s srcem branijo tisto edino, kar jim je še ostalo in se ne more kupiti. To sta čast in ponos. In ob podobah, ki so v minulih dneh prihajale iz Katalonije, si nisem mogel kaj, da nisem zaplaval v tiste čase ob koncu osemdesetih in začetku devetdesetih let, ko smo ponosno nosili značke “Moja Slovenija” in poskakovali ob Agropopovih napevih. Smo bili naivni, smo danes razočarani? Morda, nekateri bolj drugi manj, a najbrž smo vsi enotnega mnenja, da je bil odhod iz komunističnega raja pametna odločitev.
Zato, ker ima vsak pravico, da si izbere svojo pot, tudi če se na koncu izkaže da je napačna, sem danes absolutno na strani Kataloncev in njihovemu stremljenju o neodvisnosti. Saj nihče najbrž ne verjame, da lahko Katalonija kar tako odide iz Španije in se z njo ne ukvarja več. To bi bilo naivno. Seveda bodo Španci in Katalonci ohranili odnose, ekonomijo, prijateljstva in povezave, samo čas bo potreben. Tako, kot je dozorel čas, da se Katalonci sami spoprimejo s svojo usodo. Pendreki in represija problem samo odlašajo, še nikoli pa ga niso zares rešili. Ne gre v Venezueli, ne bo šlo v nedogled v Severni Koreji, ne bo šlo v Burmi, ne bo šlo na Kubi…. In še in še bi lahko naštevali. Povsod, kjer se država z represijo in policijskim pendrekom loti svojih državljanov, je to samo napoved konca. Le da znajo pendreki in vojaške uniforme konec preložiti in še prej zanetiti neverjetno sovraštvo in še večji upor.
Zato le pogum Katalonci! Vsa srca Slovencev. ki smo, tako kot vi, dolgo sanjali o svoji državi, bi morala ta trenutek biti z vami.
Jakob
Iz tiskane izdaje časopisa!
