Odprtje razstav »Na sodu smodnika« in »Arhitekturna podoba smodnišnice«

1369

Razstavi »Na sodu smodnika« in »Arhitekturna podoba smodnišnice« prikazujeta nastanek in razvoj ene najstarejših tovarn na Kamniškem, smodnišnice, ki ima svoje začetke že v sredini 19. stoletja. Z debelim zidom zavarovano območje je skozi desetletja razvilo samosvojo logiko delovanja, utemeljeno na samooskrbi in zaradi nevarnosti proizvodnje tudi na tesni povezanosti vseh zaposlenih. Nevarno območje smodnišnice je predstavljalo nekakšno »mesto v mestu«.

.

“>Njihovo osnovno dejavnost je predstavljalo izdelovanje črnega smodnika za lovce in rudarje. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so začeli izdelovati tudi vžigalno vrvico ter različne vrste razstreliv za rudnike in kamnolome, v sredini 20. stoletja pa na oddelku za pirotehniko tudi vse potrebno za ognjemete, ki so jih tudi organizirali in pripravili na vse večje praznike v nekdanji skupni državi – od dneva republike, novega leta do ljubljanske Kmečke ohceti. Med njihove najbolj miroljubne izdelke spada legendarna iskreča čudežna svečka za božično drevo.

.

“>Omenimo še metke za otroške pištole, vžigalice s pokom, pasje bombice in drobcene vložke za cigarete, ki so kadilcu pokvarile miren užitek. Pozneje so za potrebe vojske izdelovali različna vadbena sredstva  – od protipehotnih in protitankovskih min do imitacije jedrske eksplozije. Tudi sredstva, ki ubijajo, so izdelovali – ročne bombe in zažigalne mine na primer. Celo danes tako osovražena PVC vrečka je bila njihov množičen proizvod, izdelovali so jih za večino glavnih slovenskih tovarn – od Mure do Rašice.

V pozneje osamosvojenem obratu so ob t. i. rokavih za razstreliva natisnili tudi ogromne količine plastičnih ovitkov za salame, pakirane piščance in sire ter higienske pripomočke za dojenčke med drugim. Po uvedbi stečaja v letu 2008, kar 70 hektarjev veliko izpraznjeno območje tovarne ponuja ogromen urbanistični in socialni izziv za mesto Kamnik.

Ob razstavi je izšla obsežna monografija, ki je nastala predvsem zaradi dolgoletnega skrbnega zbiranja in beleženja pričevanj kronista in nekoč zaposlenega na »barutani« Vilka Rifla. Njegov prispevek predstavlja glavnino knjige, magistra arhitekture Anja Urankar je prispevala daljše poglavje o arhitekturni podobi smodnišnice, muzealec in kronist nekdanje kamniške industrije Marko Kumer pa je prispeval zaključni del o družabnem življenju v nekdanji tovarni. Knjiga predstavlja ne le delo in proizvodnjo, ampak tudi način življenja v specifični skupnosti oziroma celostno povezano zgodbo o prostoru in ljudeh nekdanje smodnišnice v Kamniku, tovarne, ki je imela že od vsega začetka status varovanega območja in je bila v pristojnosti vsakokratne aktualne državne vojske.

.

“>Ob odprtju je zbrane sprva pozdravila direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik mag. Zora Torkar in dejala: »Z razstavnim projektom in knjigo želi Medobčinski muzej Kamnik javnosti predstaviti in ohraniti zavedanje o eni najpomembnejših in najbolj unikatnih tovarn v vsej Evropi.«

.

“>Župan Marjan Šarec pa je razstavi pospremil z naslednjo mislijo: »Odpirati takšne razstave, kakršni so pripravili tokrat v Medobčinskem muzeju Kamnik, je po eni strani lepo, ko vidiš, kako so se avtorji potrudili prikazati takratno življenje in delo, po drugi strani pa tudi žalostno, kajti ta tovarna je zgodba o pohlepu, ki je leta 2008 pripeljala do zaprtja. Morda ni šlo za zavestno dejanje, a dejstvo je, da so Kemijsko industrijo Kamnik uničili. Od takrat naprej je to žalostna zgodba in ko smo pred časom odpirali razstavo Kam so šle vse fabrike? smo videli, da je bilo v Kamniku tudi drugih tovarn veliko, a jih danes ni več. Muzej se ob tem počuti kot neko grobarsko podjetje, ki lahko samo obuja spomine na tisto, kar je nekoč bilo, pa bi morda lahko še danes bilo, sicer verjetno v manjšem obsegu, pa vendarle, tako pa nam ostanejo le vprašanja, kam so šle vse tovarne in predvsem, zakaj. Hvala vsem, ki se trudite ohranjati kamniško industrijsko dediščino.«

Za kulturni program so poskrbeli člani KD Priden možic.

Oglasno sporočilo