INTERVJU: Dušan Jambrošič: »Vsi imamo popolna življenja, a nihče ga v resnici nima«

0
5333

Tako Dušan, ki je po nekaj letnem življenju v Ljubljani, po srcu še vedno Domžalčan, strne bistvo družabnih omrežij v en stavek. In družabna omrežja dobro pozna, saj so prav tam začeli nastajati njegovi prvi zapisi, ki so kasneje prerasli v blog.

Srečava se v prijetnem lokalu v Črnučah. Zgrozi se, ko omenim, da bi ga za intervju rada tudi slikala. V virtualnem svetu sicer brez zadržkov deli tudi zelo osebne plati svojega življenja, slikati pa se ne mara, mi pove. Na moja vprašanja odgovarja zelo odprto in brez dlake na jeziku. Stoji za tem, kar reče. In stoji za tem, kar napiše. Četudi ga to stane službe. Konec koncev ga ravno zato radi beremo, kajne?

Kdaj si se začel ukvarjati s pisanjem bloga? Kako je nastala Črno bela slika v barvah?
Temelj so bile pravzaprav objave na Facebook strani, ki so bile takrat bolj kot ne kratke in brez posebne globine. Potem pa sem pomislil, da mogoče Facebook ni najbolj primerna platforma za daljše, poglobljene zapise. Poleg tega je to omrežje, ki je morda bolj namenjeno zabavnim vsebinam in kratkočasenju, vsebine, ki jih ustvarjam jaz, pa niso ravno namenjene zabavi. In tako sem se odločil za blog. S tem sem poskrbel tudi za neko ločnico med vsebinami na Facebooku in zapisi, ki sodijo drugam. Večina mojih blogov je vezanih na moje težave z depresijo, s tesnobo, z iskanjem službe oziroma iskanjem smisla, konec koncev. Že način, na katerega sem jih ustvaril in čas, ki sem ga porabil za blogerske zapise, ni primerljiv z objavami na Facebooku. Blog je nekaj globjega, je tako rekoč tvoj otrok. Vsaj jaz ga tako dojemam, tako kot pisatelj dojema svojo knjigo.

Si bil zadovoljen z odzivom bralcev?
Na začetku ne. Iskreno povedano sem bil na začetku celo razočaran! Klikov je bilo manj, kot bi si želel. “Zakaj ne berete?!” sem si mislil. (smeh) Toda blog zahteva drugačno, bolj angažirano občinstvo. Sicer ga lahko deliš na Facebooku, a še vedno ga morajo ljudje odpreti, torej klikniti, da bi ga prebrali. Danes pa smo ljudje “narejeni na prvo žogo”, vidimo pač tisto, kar se nam pokaže. Pa še nekaj opažam zadnja leta. Ljudem v tem hitrem svetu zmanjkuje koncentracije. Nimajo ne želje, ne interesa brati zapisov, ki so daljši od desetih vrstic. Kar je škoda. Sam nikoli nisem znal v nekaj vrsticah napisati besedila z repom in glavo. Občudujem pa tiste, ki to znajo.

Teme verjetno črpaš iz vsakdanjega življenja.
Sprva sem se osredotočal na različne teme, v osnovi na življenjske težave, za pogled na svet, odnose med moškimi in ženskami … Kasneje sem zadevo razširil in začel pisati tudi o politiki, športu … Pri nas pa je veliko blogerjev osredotočenih le na eno področje. Na nek način je to dobro, saj avtorju dvigne kredibilnost.

Po drugi pa mu zoži ciljno publiko.
To je res. Če pokrivaš širši spekter, si na račun tega morda manj strokoven, po drugi strani pa … zakaj bi pa moral biti strokoven? Pisanje je lahko tudi poljudno, tekoče, berljivo. Kvalitetno napisano, čeprav ne na akademskem nivoju. Tukaj ne gre za pulitzerjevo nagrado.

Blog si menda letos “obudil od mrtvih“. Kar nekaj časa nisi pisal …
Pri pisanju imam svoja obdobja. Če me nekaj “zvije” v zasebnem življenju ali pa poslovno, se to odraža tudi pri mojem pisanju. Ni energije, ni inspiracije, ni idej. Letos pa sem zadevo obudil. Veliko razmišljam. Tudi o tem, da bi sčasoma dodal še vloge. Čeprav to ni v skladu z mojo filozofijo, da se res ne maram slikati. (smeh)

Trenutno je v trendu, da se blogi spreminjajo v vloge, vlogerji pa v “influencerje”. Kako gledaš na ta fenomen?
Naš trg je z vlogi še relativno zaprt, te zadeve k nam prihajajo počasi. Želim si le, da se ne bi posluževali kakega ameriškega stila in senzacionalizma. Raje ohranimo svojo miselnost, saj imamo tudi mi vlogerje, ki so uspešni v tem, kar počnejo. Denimo Ciril Komotar na področju avtomobilizma. Torej se da. Če pa si le “fotr”, ki med odraščanjem snema svojega sina, moraš vzeti v  zakup, da boš moral temu sinu čez 15 let polagati račune, kaj vsi njegovi posnetki delajo na you tubu s 15 tisočimi všečki in komentarji. Sicer nič nimam proti vlogom, sem pa mnenja, da kar delaš, delaj dobro.

Je lahko danes vsak vloger?
Na žalost nam tehnologija to omogoča. Vsak je že lahko pisatelj, bloger in vloger … Upam le, da je občinstvo še vedno dovolj kritično, da prepozna kakovost. Dobri ostanejo. Tisti, ki to niso, pa posnamejo en vlog in izginejo neznano kam.

Tudi na družabnih omrežjih se rad razpišeš. Pogosto o zelo osebnih temah. Kako tvoji virtualni prijatelji sprejemajo tako iskrene, globoke zapise?
Presenečen sem nad odzivom. V pozitivnem smislu. To, kar počnem, je na nek način naivno, oziroma pogumno, ali pa kar oboje. Namreč, ko se odpreš, postaneš ranljiv. Pišeš o stvareh, o katerih večina ljudi pove prijatelju šele po drugem pivu. Ampak očitno je bralcem to všeč. Čeprav ne pišem zato. Tu ni tržne niše. Je iskreno, ni igre. In ljudje to začutijo. Sem se pa kljub temu večkrat znašel pred dilemo, kaj še objaviti in kaj raje ne. Moje objave na Facebooku so bile v nekem trenutku tako odmevne, da sem zaradi njih ostal brez službe.

Kaj se je zgodilo?
Delal sem kot varnostnik v eni od trgovskih verig za dom in vrt, kjer je prišlo do delovne nesreče, ki sem ji bil priča. Nek študent se je hudo poškodoval, sam pa sem pisal o tem, da so pogoji v podjetju neustrezni, da viličar ni imel zaščite, da so bili delavci preobremenjeni … Dan kasneje so me poslovodje v belih srajčkah poklicali v pisarno. Že takoj sem vedel, kaj sledi. Od mene so zahtevali, da umaknem objavo, čeprav nisem navajal nobenih imen. Kasneje so pritisnili name, češ da bo naša varnostna služba zaradi mene izgubila delo v vseh njihovih trgovinah. Bilo je res grdo in moje sodelovanje s tem podjetjem se je tako končalo že po mesecu in pol.

Si eden redki ljudi, ki na družabnih omrežjih odprto govori tudi o težavah z depresijo, tesnobo, napadi panike … Lahko o teh tegobah že govoriva v pretekliku?
Ne povsem. Seveda je veliko bolje, kot je bilo. Je pa zame to še vedno borba na dnevni bazi. So dnevi, ko funkcioniram odlično in so dnevi, ko funkcioniram zelo slabo in ogromno energije porabim za osnovne stvari; da opravim svoje delo, da normalno “zvozim” odnose. Načeloma sem optimist, ampak mislim, da gre pri meni pri tem za nekaj doživljenjskega. Morda je to zato, ker sem vedno odklanjal tablete, toda res dvomim, da lahko pomagajo, če imaš finančne, ali kake druge osebne težave. Pomagalo bi, če bi si življenje lahko uredil tako, da bi se počutil bolj mirno, varno.

Koliko ima pri tem opraviti družba, sistem … ?
Morda se nam res zdi, da dandanes živimo bolje kot nekoč. Lahko kupujemo, lahko zapravljamo, lahko imamo dobre avtomobile. Nam je res tako lepo? Ali so to le neki nadomestki za tisto, kar v resnici pogrešamo? Konec koncev vsi nekaj potrebujemo.

Zakaj so tovrstne teme v Sloveniji tabu?
Prvič zato, ker smo relativno majhna družba. Praktično vsi se med seboj poznamo in bognedaj, da bi kdo povedal preveč o sebi, saj bi to lahko prebrala kaka “žlahta” v Prekmurju. Drugič pa gre tudi za našo mentaliteto. Smo precej zaprti in morda smo tudi zato preživeli kot narod. Seveda pa to v tem oziru ni najbolje, kar se odraža tudi v alkoholizmu, v številu samomorov … Sam denimo nisem ravno navdušenec nad Američani. Mi je pa izredno všeč njihova odprtost, komunikativnost. Tam te človek brez težav in posebnega razloga ogovori na prehodu za pešče, pri nas pa traja dalj časa, da vzpostavimo stik. Tako tudi skrivamo svoje težave, o njih neradi govorimo. S tem pa jih nevede pogosto še povečamo. Tretjič, gre zato, da je vsaj na družabnih omrežjih treba “ustvarjati vtis”. Pred babico, pred teto, pred sošolci in sodelavci, pred starši in celo pred samim sabo. Vsi imamo popolna življenja, a nihče ga v resnici nima.

Ni skrivnost, da si odraščal brez mame, pred kratkim si se razpisal tudi o tej temi.
Moja mama je imela hude psihične težave in v koži, v kakršni je bila, mi tako ali tako ne bi bila sposobna dati tega, kar naj bi otrok od mame dobil. Saj še zase ni mogla skrbeti, kaj šele da bi poskrbela zame. Če bi odraščal z njo, bi imel zelo verjetno še več težav, dvomim, da bi bilo bolje, čeprav mi je manjkala ženska energija. Mislim, da ni hujšega za otroka, kot odraščanje ob hladni mami, ki ga ignorira. Zdi se mi, da tega sploh ni tako malo … Zaradi odraščanja brez mame pa imam po drugi strani hude težave v odnosu z ženskami. Če nimaš slike o tem, kakšna naj bi mama oziroma ženska sploh bila, si že kot najstnik zmeden, ker sploh ne veš, kaj iščeš. Tu se povsem strinjam s psihologi … Ker je moja mama naredila, kar je naredila, se tudi težje odprem ženskam, težje jim zaupam. Dalj časa traja, da jih spustim blizu, gre za mehanski obrambni mehanizem. Edina dobra stvar je verjetno ta, da me je vse skupaj okrepilo, naredilo močnejšega. Kljub temu, da se včasih sam sebi zdim kot razsut tovor, se vedno nekako prebijem naprej. Veliko možnost tako ali tako nimaš. Ali se zapiješ, pristaneš v zaporu, narediš samomor, ali pa se boriš.

Tvoji bralci prav tako vejo, da se po tebi pretaka mešana, kot praviš, slovenska, hrvaška in srbska kri. Ali gre v praksi za “dobro” kombinacijo?
Dobro vprašanje. Čakal sem ga. (smeh) Marjan Šarec, ki je posvojen, je nekoč, ko so ga spraševali o svojem poreklu, rekel, da so najbolj zdravi in najbolj žilavi psi mešanci. Ta izjava mi je bila zelo všeč, mogoče je tudi pri ljudeh podobno, če se pomešata dve krvi, ki sta sicer različni, a ne tako zelo. Sam svojega južnaškega porekla nisem nikoli skrival, nikoli pa nisem čutil potrebe, da bi ga pretirano razkazoval v trenirki s tremi črtami in neslovenskem jeziku. Včasih pa mi ta kombinacija krvi tudi škodi. Ko izbruhne iz mene južni del … bežite od mene! Če me kdo razjezi, se znam verbalno dotakniti njegovega širšega sorodstva … vse do 16. stoletja! (smeh)

V čem so nam naši južnejši sosedje po tvojem mnenju podobni in kje so naše bistvene razlike?
Posploševanja sicer ne maram, pa vendar obstajajo tipične lastnosti značilne tako za en kot za drug narod. Slovenci smo bolj varčni, racionalni, bolj podjetniško usmerjeni. V tem pogledu smo, čeprav smo Slovani, bolj podobni Nemcem, kot Balkancem. Smo bolj hladni in bolj zadržani, me pa marsikdaj pozitivno preseneti, ko vidim, kako znajo ljudje pomagati drug drugemu. Sicer traja, da se ti človek odpre, te povabi k sebi, ko pa te, to pomeni, da te je sprejel za svojega. Srbi na drugi strani so bolj temperamentni in vročekrvni, so pa tudi nacionalistični, kar jim osebno zelo zamerim. Zakuhali so vse vojne na Balkanu, a ne znajo prevzeti krivde, vedno se počutijo kot žrtve. Podobno, kot če bi Domžale, krivile Ljubljano, da niso več najbogatejša občina!

Kdo pa je po tvojem odgovoren za to?
Mislim, da je do padca prišlo že takoj po osamosvojitvi. Res je tudi to, da so bile Domžale nekoč velika občina, kasneje so iz nje nastale še Mengeš, Moravče, Komenda, Trzin … In s Trzinom smo izgubili veliko, saj je Trzin podjetniško pomemben kraj. A ni težava samo v tem. Občinske politike sicer ne spremljam podrobno, pa vendar mislim, da se je v zadnjih letih veliko več naredilo v Kamniku kot v Domžalah. Edini uspehi, ki jih v zadnjem času beležijo Domžale, so športni. In hvala bogu za njih, vesel sem vsake zmage! Sicer pa smo se ustavili, kot bi zaspali na lovorikah. Manjka ambicioznosti in načrtov, kaj sploh hočemo. Denimo o industrijsko-poslovni coni na Želodniku se govori že odkar sem bil jaz v srednji šoli. Enako o SPB-ju. Imamo pa garažno hišo, ki je hiša strahov! Vesel sem, da smo dobili evropska sredstva, ampak verjamem, da bi jih lahko pametneje unovčili. Bojim se, da so Domžale postale spalno naselje.

Otroštvo in mladost si preživel v Domžalah, zdaj pa že nekaj let živiš v Ljubljani. Ti je življenje v večjem mestu bolj všeč? Ali kaj pogrešaš?
Včasih pogrešam mir in tišino. V Domžalah smo imeli hišo ob gozdu, veš. In če sem prišel domov iz nočne, sem spal brez težav. Ko dandanes pridem iz nočne, lahko samo molim, da mi uspe zaspati. (smeh) Pogrešam tišino. Tudi poka pri nas v Šiški pogosto, saj tam živeči Srbi pogosto praznujejo. Imajo veliko razlogov za praznovanje in ko se praznuje, se poka. (smeh) V Ljubljani pa mi je všeč ta brezimnost. V Domžalah se recimo vsi poznamo, v Ljubljani pa niti najbližjih sosedov ne poznaš. To je zame nekaj novega in to mi je všeč. Kot tudi to, da imaš vse na dosegu roke. Peš lahko skorajda v dveh minutah prideš do vsega, kar potrebuješ, če ne, pa se zapelješ s kolesom. Trenutno mi življenje v Ljubljani ustreza.

Nisva se še dotaknila politike, o kateri kar pogosto pišeš. Bližajo se volitve. Kakšni volivci smo Slovenci?
Mislim, da sam Slovence podcenjujem neprimerno manj kot večina spletnih komentatorjev, ki radi pluvajo po vseh in vsem in za katere je vse zanič. Treba si je priznati, da ne glede na vse, živimo relativno dobro. V  osamosvojitev smo se podali brez kake krvave vojne, očitno smo že nekaj delali prav. Zdi se mi, da smo Slovenci kar razgledan, inteligenten narod, se pa ob vsakih volitvah pojavijo novi obrazi, ki nas vsaka štiri leta po domače povedano “nategnejo”. Naivni smo, zelo hitro nas prepriča kak nov “odrešenik”, a se vedno kmalu izkaže, da to ni. Kot volivci smo precej tradicionalni, še posebej SDS ima stalno in zvesto bazo. Res pa je, da tudi volilna izbira ni ne vem kako pestra. Imamo kvazi levico, kvazi desnico, strice iz ozadja ter tiste, ki so jim ozadje ukradli, a so še vedno nekje tam.

Zakaj se nadarjeni pisec, intelektualec, človek tolikih interesov preživlja z gradbenimi deli?
Hm … (dolg premolk) Več razlogov je za to … Trenutno mi ustreza delati v poslu, kjer ni kolektiva. Za moje živce je v tem obdobju življenja zelo zaželeno, da imam okrog sebe čim manj ljudi in čim manj psihičnega pritiska. Ugotavljam, da kar se fizičnega, telesnega napora tiče, zdržim ogromno. Psihičnega pa žal ne. Dokler se ne stabiliziram do mere, ki mi bo všeč, je tako bolje. Res je, da bi lahko zaslužil več, lahko bi bil na boljšem delovnem mestu, pa vendar se mi zdi, da sem zdaj res prvič v življenju v situaciji, ko točno vem, kaj delam in zakaj. Sem pa prepričan, da gre za prehodno obdobje, ki ne bo trajalo dlje kot leto dni.

Kaj bi počel, če bi lahko delal karkoli?
Saj veš … Samo pisal bi! S kolegi smo že razmišljali tudi o avdio knjigi. Vse lepo in prav, mogoče nam celo uspe, ampak med tem pa moraš nekako plačati položnice in najemnino. Udari te kruta realnost, v tem je težava.

Tjaša Banko