Delo je vrednota.
Delu čast in oblast.
Delo krepi duha in telo.
Vse to so parole, ki jih bomo kmalu spet na veliko navijali ob prazniku dela, navdušeni nosilci rdečih nageljčkov bodo s pleskavico in tradicionalnim pivom nazdravljali in se vsaj en dan počutili vredne in spoštovane.
Nato bo spet prišel delovni dan in znova bodo bentili ob napornem delovniku in borni plači.
Ampak ne vsi. Nekateri bodo mirno “oddelali” svoj šiht doma brezposelni, a zato precej manj utrujeni. In ker so volitve pred vrati, so poslanci v zadnjih izdihljajih sprejeli še povišanje pomoči za tiste, ki so brez dela. In ti bodo poslej vsak mesec prejeli 385 evrov pomoči. Seveda lahko razpravljamo o tem, da to še vedno ni dovolj za človeka vredno življenje, a enostaven izračun pokaže, da bi dva brezposelna starša, ki bi prejela takšno pomoč ob vseh dodatkih, ki jima pripadajo, in znižanih plačilih za vrtec ali šolo, na koncu meseca dobila le 200 evrov manj kot dobita dva, ki delata poln delovni čas za minimalno plačo.
No, to pa je podatek, nad katerim bi se moral zamisliti kak minister ali predsednik vlade… Država, v kateri se skoraj bolj splača sedeti doma in čakati na državno pomoč kot hoditi v službo, kakšne prave perspektive nima. In ne bi se čudil, če jih bo doma sedelo vse več. Za tisto pleskavico in pivo ob prazniku dela bodo že napraskali…
Naj živi delavski razred!
Jakob
