Nataša Gorenc je tista strah in trepet vzbujajoča trenerka, pred katero so se javno potili varovanci šova The biggest looser Slovenija. A je tudi tista srčna ženska, ki je s tekmovalci šova, v katerem smo jo bolje spoznali, delila smeh in solze. Vzpone in padce.
Z enako vnemo spodbuja vse spremembe željne posameznike, ki poiščejo njeno pomoč. A Natašini najljubši varovanci so njeni otroci, ki že delijo njeno ljubezen do športa. Zaupala nam je, katera je njihova glavna tema, brez česa pri njih doma ne gre in kako bodo preživeli vroče poletje …
Ko človek sliši vaše ime, pomisli na fitnes, treninge, disciplino. Morda ga pri tem za trenutek prešine slaba vest, ker se je ta konec tedna spet prenajedal in pozabil na gibanje. Kdaj pa ste se sami prvič zares srečali s športom? Vas ljubezen do športa spremlja vse življenje?
S športom sem se seznanila že v ranem otroštvu. Srečo imam, da sem rasla v družini, kjer sta starša nas otroke spodbujala k športnim aktivnostim. Oče, učitelj smučanja, me je že pri štirih letih posadil na smuči. Pozimi smo bili vsak konec tedna na Veliki planini. S sestro sva trenirali atletiko. Je pa tudi res, da smo kot otroci (dva brata in dve sestri) ogromno časa preživeli zunaj, tekali okoli hiše, se igrali skrivalnice, plezali na drevesa, stalno smo bili v gibanju. S športom smo rasli. In tako je ljubezen do gibanja prerasla v moj poklic.
Kako pogosto ste športno aktivni? Katera je vaša najljubša oblika rekreacije?
Lažje rečem, da redko pride dan, ko nisem športno aktivna. Glede na to, da v svoji telovadnici Gym By Natasa vsakodnevno izvajam vadbe, lahko rečem, da je NIT (Natašin intenzivni trening) moja najljubša oblika vadbe. Uživam namreč v pripravi na vadbe, sestavljanju kombinacij, ki morajo zajemati vaje za gibljivost, moč, kondicijo, hitrost, ravnotežje, eksplozivnost in različne spretnosti. Rada delam z ljudmi, gledam, kako se odzivajo na vaje, kako napredujejo. Vse to me res veseli in mi daje zanos. Rada hodim v hribe, kolesarim, tečem … Skratka, rada menjam oblike gibanja, nikoli ne sme postati dolgočasno.
Kako disciplinirani pa ste pri prehrani? Imate posebno dieto, se držite »fitnes prehrane« … ?
Disciplina pri prehrani je ključnega pomena. Brez ustrezne prehrane ne bomo dosegli želene postave. Ker ne bo pravega goriva in oskrbe telesa, ne bo niti pravega počutja in razpoloženja. Na dolgi rok nas pomanjkanje hranil lahko privede do različnih bolezenskih stanj. Sama se držim pravila 80:20, kar pomeni, da se približno 80 odstotkov držim pravilne prehrane, 20 odstotkov pa pustim za razna odstopanja, manjše prehrane itd. Je pa res, da v fazi, ko smo na poti izgube velikega števila kilogramov, takšen koncept ne deluje. V tem primeru se moramo strogo držati jedilnika, da se naučimo, kaj je prav in kaj ne. Govorimo o številu obrokov, količini porcij in pravilnih kombinacijah.
Kaj je za vas največja skušnjava ? Kako pogosto ji podležete?
Glede hitre hrane je tako, da si jo mogoče privoščim tri, ali štirikrat na leto. Če ješ zdravo, nepredelano hrano večino časa, potem si to lahko privoščiš brez slabe vesti. Res pa je, da ti takšna hrana ponavadi niti ne paše več, ker je nisi navajen in se ti še zelo dolgo “valja po želodcu”. Ponavadi potem vedno rečeš, da si to jedel zadnjič! (smeh). Zelo rada imam pico z “mozzarello di bufalo”, ta ljubezen je ostala še iz časov, ko sem živela v Italiji.
Slovenci in Slovenke, ki vas prej niso poznali, so si vas vsekakor zapomnili kot zahtevno trenerko udeležencev šova The biggest looser Slovenija. Kako je sodelovanje v šovu spremenilo vaše življenje?
Sodelovanje v šovu mi je gotovo omogočilo širšo prepoznavnost. Kot osebna trenerka sem bila pred šovom že uveljavljena, tudi pod blagovno znamko Gym by Natasa. A sedaj so zadeve res šle iz določenih okvirjev. Na kateri koli konec Slovenije se odpravim, ljudje pristopajo, tako da sem še sama presenečena. Očitno je šov dosegel veliko število ljudi. Prinesel je veliko plusov, pa seveda tudi kakšen minus. Ljudje pač pozabijo, da gre pri The biggest looser za šov in da sam princip dela odstopa od pristopa dela v realnosti, torej zunaj šova. Prav tako je naraslo zanimanje novinarjev, predlagana sem za Femme Fatale 2018. To pomeni, da so ljudje začutili mojo ljubezen do gibanja in tega, da jim na svoj način skušam pomagati k boljšemu življenju.
Omenili ste, da ljudje pristopajo k vam. Se vam dogaja, da vas neznanci ogovorijo na ulici?
Veliko je ljudi, ki pristopajo k meni, mi pišejo, itd. Nekatere je včasih kar malo strah, kar se mi zdi smešno, saj sem po naravi dostopna in družabna oseba, z veseljem kdaj poklepetam, če mi le čas to dopušča. Zadnjič sem dobila prošnjo prijateljev poročnega para, ki so jima pripravljali presenečenje, in sicer, da za njiju posnamem motivacijski nagovor. Eden od njiju je bil namreč moj velik oboževalec … Najbolj mu je bilo všeč, kako spodbujam ljudi, kričim, krilim z rokami … (smeh) In pa moj znani stavek: »Maš to«! Z veseljem sem se odzvala in lepo je bilo videti njune reakcije, čustva. To tudi meni kot trenerki, motivatorki daje moč za nadaljnje delo.
Za vami sta dve sezoni. Vam je bila ena ljubša od druge, ali je bila izkušnja v obeh enaka?
Prav gotovo mi je bila ljubša druga sezona. V prvo sezono sva bila oba z Janom “vržena”, brez da bi vedela v kaj se spuščava. Šov The biggest looser je zelo kompleksen, večdimenzionalen projekt. Na eni strani gre za zahteve produkcije, na drugi za velika pričakovanja udeležencev in potem še naju, trenerjev, ki pri svojem poklicu upoštevava vsa etična načela. Prav tako je treba vedeti, da gre za licenčno oddajo z določenimi okvirji in zahtevami. V drugo sem že poznala pravila igre, psihično sem se bolje pripravila, tako da me nekatere stvari niso več presenetile.
Ste imeli med udeleženci svojega favorita, favoritko?
Svojega favorita nisem imela, navijala sem seveda za svojo (rdečo) ekipo, a vedno privoščim tistim, ki se res trudijo in garajo, da bi dosegli cilj. Tudi če so v nasprotni ekipi. Ne maram blefiranja, sprenevedanja, umazanih iger in praznih izgovorov.
Zdi se, da ste bili v šov vpeti z vsem srcem. Ga kaj pogrešate, ali ste veseli, da je za vami?
Sem srčna oseba. Ko vidim, da si ljudje želijo narediti nekaj zase, da imajo željo po spremembi, jim želim pomagati. Ko so enkrat pod mojim okriljem, bom naredila vse, da iz njih iztisnem najboljše. Mogoče je bilo to kdaj narobe razumljeno, a vse naredim, ker hočem, da uspejo! Pogrešam udeležence šova, na katere sem se navezala. Po drugi strani pa mi je v času trajanja šova kar nekaj projektov stalo na stranskem tiru, prav tako sem bila na koncu psihično že zelo izčrpana, zato mi ustreza, da smo z otroki trenutno v bolj umirjenem ritmu.
Se vam zdi, da so pri izgubljanju odvečnih kilogramov bolj motivirani moški ali ženske?
Težko bi govorila o motivaciji glede na spol. Imela sem že opravka z bolj ali manj motiviranimi posamezniki obeh spolov. Motivacija je bolj stvar posameznika in njegovega karakterja. Dejstvo pa je, da je ženskam v borbi s kilogrami malce težje, ker imajo manj mišične mase, zato se zavedajo, da se morajo boriti in vlagati več, če želijo konkurirati moškim. Edino na tak način jih lahko celo premagajo, kot se je zgodilo letos, ko sta prvi dve mesti zasedli dekleti. Moški (Edo), vodilni v hiši, ki bi z enakim tempom in brez pretiranega napora zlahka zmagal, je klonil v odločilnih trenutkih. Punce so “grizle” do konca tudi doma.
Smo Slovenci po vašem mnenju dovolj športno aktivni? Imamo zdrave prehranjevalne navade?
Menim, da je še vedno preveč kampanjskega gibanja, ki se ga lotevamo pred poletjem, ali pred pomembnimi dogodki … Prepogosto športamo zaradi drugih. V nedeljo opoldne se odpravimo na Šmarno goro z make upom in najnovejšimi supergami, da se lahko na vrhu poslikamo, ali pa se neprimerno pripravljeni udeležimo Ljubljanskega maratona, ker to šteje. Gibamo se zaradi sebe, zdravja in počutja. Bolje se je vsak dan gibati pol ure kot pa dva meseca “na polno”, potem pa spet celo leto nič. Me pa veseli, da so ljudje vedno bolj osveščeni. Menim, da je tudi šov naredil veliko dobrega na tem področju. Številni ljudje so mi povedali, da jih je spodbudil k gibanju. Prav tako so videli, do kakšnih ekstremov lahko pride, če zapustimo svoje telo in kako močno je treba garati, da spet pridemo nazaj v formo. Glede prehranjevanja je veliko informacij in različnih načinov, tako da je včasih res težko izluščiti, kaj je pravilno. Problematični so posamezniki, ki zagovarjajo svoj način prehranjevanja (veganstvo, LCHF … ), vse drugo pa razglašajo za napačno in na vsak način skušajo vsiliti svoj način oziroma prodati svoje produkte. A vseeno se mi zdi, da se na tem področju stvari premikajo na bolje. Ljudje so se začeli zavedati, kako pomembna je ustrezna prehrana in ustrezni dnevni vnos makro in mikro hranil. Vedno več je tudi restavracij, kjer denimo ponujajo hranljive zajtrke, ne samo toasta in rogljička.
Omenjate, da je še vedno precej takšnih, ki začnejo migati šele mesec ali dva pred poletjem. A izklesanega telesa v tako kratkem času verjetno ne moremo doseči?
Tako je. Žal nekateri še vedno menijo, da se daljše obdobje neaktivnosti in ležernega življenja lahko nadomesti z enim mesecem vadbe. Tako to ne gre! Zavedati se je treba, da neaktivnost pusti posledice na telesu, koži, samozavesti in da bo treba vložiti ogromno energije v to, da se spravimo nazaj na pravo pot. Enostavnih rešitev ni, to povem vsakomur. Tudi nekateri udeleženci šova so si predstavljali, da bodo kile ob strokovni pomoči kar letele dol, a ne gre tako zlahka, kot ste lahko sami videli. Do izklesanega telesa lahko pridemo s kombinacijo pravilne vadbe, pri čemer je nujno treba vključiti uteži (torej vadbo za moč, ne samo kardio vadbe) in individualno prilagojene prehrane.
Ste tudi v svoji telovadnici strogi in zahtevni, kakršno smo vas spoznali v šovu?
Program vadbe vedno prilagodim posameznikovemu psiho-fizičnemu stanju. Ko vidim, kje so njegove zmožnosti, mu skušam pomagati, da izkoristi svoje potenciale. To včasih pomeni, da vztrajam, ko ljudje hočejo odnehati ali obupati kljub temu, da so zmožni narediti več, a imajo v glavi psihično blokado, ki jih ustavlja. Tu se trener lahko izkaže kot motivator ali pa pusti, da varovanci odnehajo. Sama pač ne popustim! In najlepši občutek je videti majhne zmage, ko ljudje premagajo svoj strah in omejitve ter opazovati, kako jim ob tem narašča samozavest.
Se je obisk vaše telovadnice po šovu kaj povečal?
Obisk telovadnice se je povečal, kar se pozna predvsem pri individualnih treningih, na katere se ljudje pripeljejo tudi od daleč. Je pa res, da mi ogromno pomeni, da nekatere stranke vztrajajo z mano že leta. Ljudje mi včasih napišejo, da rabijo točno takšen pristop in trdo roko, kot sem jo imela v šovu. (smeh)
Kako vam ustreza življenje v Domžalah? Se vam zdi, da je za šport in rekreacijo dobro poskrbljeno?
Sicer sem iz Kamnika, precej dolgo pa že živim v Domžalah. Pomembno mi je samo, da imam razgled na Kamniške planine, saj mi vsa ta okolica predstavlja dom. Življenje nam z otroki tu zelo ustreza, ker je na voljo ogromno možnosti za šport, brez katerega mi ne znamo živeti. (smeh) Brez, da bi se usedli v avto, smo že v naravi. Ob Kamniški Bistrici je od Domžal do Kamnika prelepa kolesarska in peš pot, ob njej lepo urejeni fitnesi na prostem in otroška, košarkarska igrišča. Tudi kar nekaj fitnes centrov je v Domžalah in okolici, tako da izgovorov ne bi smelo biti. Sama razmišljam, da bi v prihodnje v Domžalah začela z izvajanjem vadbe na prostem, ker dobivam veliko prošenj.
Imate tri simpatične otroke … So podedovali vašo ljubezen do športa?
Hvala! Otroci so vsi podedovali ljubezen do športa, ne samo po meni, ampak tudi po očetu (nekdanji košarkar Boris Gorenc, op. a.). Najstarejši Domen igra košarko, hči Tjaša je plesalka, najmlajši Jakob pa je tenisač. Največji izziv zame je tako usklajevanje urnikov, prevažanje z enega konca na drugega in pa seveda najpomembnejše, kaj in kdaj bomo jedli. To je sedaj glavna tema. (smeh)
Marsikdo pa ne ve, da ima vsak od njih tudi svojo čivavo. Domnevam, da vam ni dolgčas?
Res je, ko smo šli čez proces ločitve, so bile naše čivave pravi balzam za otroške duše. So nekomplicirana, prilagodljiva bitja, ki nam lepšajo vsakdan. So člani družine. Zanimivo je videti, kako imajo tudi psi različne karakterje. Povsem nori smo nanje, življenja brez živali si ne predstavljamo. Dolgčas nam pa res ni nikoli!
Kako boste preživeli poletje? Si boste privoščili zaslužene počitnice?
Med počitnicami bomo ob vikendih hodili na krajše izlete po Sloveniji. Letos si želim z otroki obiskati naše kraje, kjer še nismo bili, malce raziskovati. Drugače pa proste trenutke za izlet v naravo ali hojo v hrib izkoristimo tudi med delovnim tednom. Telovadnice med poletjem ne bom zapirala, ure bodo potekale po ustaljenem urniku. Tudi poletje bo torej delovno, a vseeno malce bolj sproščeno kot med letom.
Tjaša Banko
Naslovna fotografija: Robert Ribič
