Kolumna: Gledališče zadovoljnih ljudi

1805

Nov piš je zavel. Iz nadvse vročega se je vreme prevesilo v rahlo toplega ob popoldnevih in precej svežega ob jutrih, kar pa naznanja konec poletja in pričetek jeseni. In to ne kar vsake jeseni, temveč jeseni, ki utegne dobro prevetriti gledališko sceno, ki jo sestavlja gledališki upravitelj, kakih 30 gledališčnikov in približno 35 tisoč obiskovalcev. Jeseni, ki lahko z odrskih desk tega teatra odnese marsikateri stol ali pa vsaj osebo, ki ga trenutno zaseda, saj ji vloga, za katero je bila izbrana, ne ustreza, še bolj verjetno pa takega stola sploh ne potrebujemo. Jeseni, ki bo postregla z vsemi računi za povsem nepotrebne in nadvse drage pritikline, ki jih je upravitelj gledališča pridno nabiral in kopičil, ne da bi za to imel upravičene potrebe, temveč je zgolj trošil denar, ki mu ga gledalci redno prispevajo. Jeseni, ko se bo razkrilo, kako je upravitelj sklepal račune brez krčmarja. Jeseni, ko se bodo odvile nove volitve, na katerih bomo morda sprejeli novega upravitelja in nove gledališčnike. Še bolj verjetno pa jeseni, ko se bodo zgolj znova potrdili stari obrazi, ki gledalcem že močno presedajo – toda kaj, ko ti ne gredo volit? V tem primeru se upravitelju gledališča in vsem po njegovi selekciji izbranim gledališčnikom nasmiha nov 4-letni mandat.

Bomo, dragi gledalci in gledalke, dovolili, da drugi odločajo namesto nas? Bomo dali temu upravitelju teatra končno vedeti, da se na njegovo veliko žalost ne nahaja v lutkovnem gledališču, koder bi lahko z marionetami hkrati upravljal vseh 31 gledališčnikov in še preostalih 12 tisoč gledalcev, ki se redno udeležujejo gledaliških volitev? Se bomo prepustili toku abonmaja, ki ga je naš upravitelj gledališča spisal tako brezglavo, da bi počasi, toda gotovo ugonobil vso gledališko sceno z gledalci vred? Bomo res lahko stali križem rok, med tem ko nam upravitelj svetohlinsko pripoveduje, da živimo v »Gledališču zadovoljnih ljudi«, ob enem pa se, predvidevam, vsem po vrsti licemersko roga za hrbtom? Mar ne bomo storili ničesar, čeprav nam upravitelj nenehno meče polena pod noge, nas ne posluša, še manj pa upošteva? Mu bomo dovoljevali, da, ko porabi kak evro ali dva namensko, naredi iz miši slona? Da redno stopa na svoj govorniški oder, pripravlja ode sebi in izbranim gledališčnikom, za tem pa enormne zasebne zakuske, na katerih se cedita med in mleko, in vse to na račun občinstva?

Upravitelj se je tokrat na lastno pest – ne da bi o tem povprašal ljudstvo – odločil, da zgradi posebno postajo pred gledališčem. Postajo, ki je svet še ni uvidel. Veste, publika, če že v gospodarskih podvigih, vsesplošnem zadovoljstvu in kakih investicijah, vrednih omembe, naše gledališče ne orje ledine, smo se pri postaji odločili, da zgradimo najboljšo. Najlepšo. Najnaprednejšo. Najbolj »oh« in »sploh« daleč naokoli. Ker to je pa res nekaj, kar naš teater potrebuje nujno in takoj! Aja? Prej bi rekel, da zato, ker je lažje zgraditi neko postajo, kot urediti edino pravo gledališko parkirišče pred Tušem. Ali razrešiti problem SPB-ja. Da o kakem uglednem parku, ki bi ozelenil gledališče, ne izgubljam besed.

Kje se upraviteljevo samovoljno delovanje konča? Na volitvah? Mu bo »Gledališče zadovoljnih ljudi« končno dalo vedeti, da ne sodi na mesto upravitelja?

Rok Grašič

Oglasno sporočilo