O Francu Berniku in Domžalah v prvi polovici 19. stoletja

0
163

Ob 70. obletnici smrti Franca Bernika (1870 – 1948), kronista in pisatelja, kulturnega zanesenjaka in vsestransko družbeno aktivnega domžalskega župnika, po katerem nosi ime domžalski kulturni dom, tokrat predstavljamo zgodbo njegovega delovanja. Našemu kraju, v katerem je služboval več desetletij, je v besedi, dejanjih in tudi ohranjenih stavbah zapustil bogato kulturno dediščino.
Prav je, da se v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale ob okroglem jubileju poklonimo spominu nanj z razstavo, ki prikazuje njegovo pomembno kulturno-socialno vlogo v času njegovega delovanja. Razstava je vključena tudi v Dneve evropske kulturne dediščine 2018 in hkrati v praznovanje 110-letnice ustanovitve domžalske župnije. Razstavo odpiramo 20. septembra v Menačenkovi domačiji v Domžalah. Na ogled bo 20. oktobra.
Tokrat na kratko predstavljamo zgodbo o nastanku še danes naj-pomembnejše kulturne ustanove v Domžalah. Več kot stoletna zgodo-vina stavbe, ki danes nosi ime po ustanovitelju Francu Berniku, se je pričela z nekdanjim Društvenim domom Domžale, ki je bil zgrajen leta 1910 po načrtih tesarskega mojstra Franca Ravnikarja. Pobudnik in organizator gradnje je bil Bernik, postavilo pa ga je Katoliško izobraževalno in podporno društvo Domžale (KIPD).
Domžale so bile ob začetku 20. stoletja v polnem gospodarskem razmahu. Tudi na področju kulturnega udejstvovanja so se oblikovala ho-tenja, da kraj pridobi ustanovo za javno kulturno in drugo krajevno življenje. V zamisli, da si postavijo kulturni dom, so si bili Domžalci enotni, saj v tem času za svoje delo društvo ni imelo nikakršnih pogojev. Kljub skromnim življenjskim razmeram so Domžalci za novi društveni dom ob pomoči domžalskih izseljencev v Ameriki ves čas zbirali denar in si ga izposodili tudi pri domžalski Hranilnici in posojilnici. Prve priprave na gradnjo so se pričele v letu 1908, ko je tesar Franc Ravnikar pripravil načrt novega Društvenega doma v secesijskem slogu, ki so ga z navdušenjem sprejeli. Zidarsko delo so zaupali mojstru Mateju Hočevarju iz Trzina. Slovesnega odprtja novega doma, ki je bilo 28. avgusta 1910, se je udeležila množica iz Domžal in okolice, v sprevodu pa so sodelovala vsa domžalska društva.
V Društvenem domu se je vse do prve svetovne vojne in po njej pripravljalo mnogo prireditev, saj so, poleg domačega, v njem nastopala tudi druga društva ter organizacije. Med večjimi prireditvami je bilo zborovanje, ki ga je leta 1911 pripravila Slovenska dijaška zveza. Leta 1924 sta v domu nastopila operna pevca Anton Šubelj in Jože Gostič. Leta 1930 je Pevsko društvo Domžale priredilo koncert in dobiček poklonilo Dobrodelnemu domu v Domžalah. Izvedle so se tudi predstave osnovne šole, podmladka Rdečega križa, otroškega vrtca, razne akademije, predstave Orlov in Orlic. Organizirali so tečaje in predavanja, predvajale so se kino predstave.
Med prvo vojno so se v domu zbirali ter ustavljali različni vojaški polki na poti na fronto, ustanavljali so se begunski centri in bolnišnice. Leta 1933 je bilo KIPD razpuščeno, skrb za dom pa je prevzela župnija. Ko se je v letu 1945 iztekla druga svetovna vojna, je zopet postal vojaška postojanka. V povojnih letih je Društveni dom postal državna lastnina.
K. R. K.

Ravnikarjeva risba Društvenega doma v Domžalah. Razglednico hrani Knjižnica Domžale.