INTERVJU: Polona Burja: »Svoj poklic moraš opravljati z ljubeznijo«

0
547

Čeprav je zdravnica Polona Burja, sicer specialistka družinske medicine, postala nova vršilka dolžnosti direktorja Zdravstvenega doma Domžale, ji, kot pravi, niti na misel ne pride, da bi poklic zdravnice nehala opravljati. Dr. Burja je med svojimi pacienti znana kot zdravnica, ki bolnikom vedno prijazno prisluhne, sodelavke in sodelavci pa so v njej očitno prepoznali tudi vodstvene sposobnosti. Na najino srečanje je prišla s širokim nasmehom in modro vizijo, ki ji bo sledila na novi poslovni poti.

Kako se počutite, ko se selite tako rekoč iz ordinacije v pisarno?
Pravzaprav to ne drži povsem, saj poklica zdravnice ne bom nehala opravljati. Sedaj sem zaposlena 60 odstotkov koz zdravnica in 40 odstotkov kot direktorica oziroma v. d. direktorja. Združevala bom obe dejavnosti, saj četudi bi želela opravljati le naloge direktorja, to v praksi ne bi bilo izvedljivo, ker je zdravnikov premalo in nimamo nikogar, ki bi paciente prevzel. Sicer pa to niti ni v mojem interesu.

So se pri prevzemu vaših novih nalog in dolžnosti že pojavili prvi izzivi, težave?
Pravzaprav sem že prej, ko je bil direktor še dr. Svoljšak, malo pomagala pri teh nalogah. Bila sem vodja splošne medicine, ki je pri nas tako rekoč največji oddelek. Zdaj imam seveda več odgovornosti, dejansko sem odgovorna za ves zdravstveni dom, samo delo pa zame ni nekaj povsem novega.

Predvidevam, da bo med vašimi ključnimi nalogami odslej koordinacija dela …
Tako je. Za finančne zadeve imam pomočnico direktorja, ki mi bo svetovala pri poslovanju, za zdravstveno nego imamo glavno sestro, vloga direktorja pa je predvsem koordinacija in določanje glavnih usmeritev, kam naj bi zdravstveni dom šel …

Kam, torej? Kakšna je vaša vizija?
Naša glavna prioriteta v tem trenutku je rešiti prostorsko stisko. V našem zdravstvenem domu je premalo prostora, pravzaprav že v vsaki »luknji« nekdo sedi. Načrtujemo nadgradnjo, saj nujno potrebujemo nove prostore. Na južni strani zdravstvenega doma bomo objektu dodali nov trakt, ki bo potekal vzporedno z glavno stavbo. Tja naj bi se preselila služba nujne medicinske pomoči in splošne ambulante. V starem delu se bo tako sprostil vsaj del prostora, ki ga bomo lahko namenili razširitvi ostalih služb. Dodaten prostor bo namenjen tudi novim ambulantam, saj naj bi se v prihodnje glavarina v družinskih ambulantah in pediatriji zniževala, zato bomo potrebovali kar precej novih zdravnikov. Vse to sicer zveni super, a problem je v tem, da novih zdravnikov ni.
Ravno to je moje naslednje vprašanje. Že nekaj časa se govori, da ni dovolj zdravnikov in očitno ste tudi v vašem zdravstvenem domu kadrovsko precej podhranjeni …
Mislim, da je vpis na medicinsko fakulteto premajhen oziroma je odprtih premalo mest. Marsikdo, ki to fakulteto uspešno zaključi, niti ne ostane v medicini.

Kje vidite vzroke za to?
Dejansko gre za težak poklic. Sama lahko govorim za področje družinske medicine, kjer tako rekoč pokrivaš vsa področja, istočasno pa moraš delati še v urgentni službi. Mislim, da je za mlade zdravnike precej odbijajoča tudi vsa administracija, ki je sicer ni malo tudi na vseh ostalih področjih medicine, vendar prednjači družinska medicina. Tako se nekako sklene začarani krog: imamo premalo zdravnikov in preveč pacientov, preveč je obremenitev, zato je povpraševanja po tem profilu še manj. Zadnjič, ko je zdravniška zbornica razpisala 50 novih mest za specializacijo iz družinske medicine, se je prijavilo le sedem kandidatov. To je resna težava, ki se je ne da rešiti čez noč.

Na bolnišničnem nivoju primanjkuje tudi medicinskih sester.
Tako je, v bolnišnicah je stanje že kar kritično. V zdravstvenih domovih, tudi v domžalskem, imamo z medicinskimi sestrami kar srečo, za razliko od zdravnikov, kjer je velik manko. Lani smo kar osemkrat ponovili razpis za prosto mesto zdravnika družinske medicine, pa žal nismo uspeli dobiti niti enega primernega kandidata. Kadrovska krepitev bo, poleg prostorske nadgradnje, gotovo ena izmed naših prioritet.

Kako bi izpostavili glavne težave slovenskega osnovnega zdravstva?
Omenili sva že preveliko število pacientov. Težimo k temu, da bi se število pacientov na zdravnika zmanjševalo, vendar to ne gre čez noč. Težava je, kot rečeno, tudi v administraciji, ki jo imamo vedno več. Pojavljajo se vedno nove in nove zahteve različnih inštitucij, prilagajati se je treba tudi tehnologiji, vse skupaj ti vzame kar nekaj časa. Tu so še pravila in nadzori zavarovalnic, tako da je birokracije res veliko. Želim si, da bi se tu končalo, a se žal ne bo, saj se pravila nenehno spreminjajo. Tudi pacienti so dokaj zahtevni, kar je razumljivo. Za koga pa boš zahteval kakovostno obravnavo, če ne zase in za svoje?

Pereča tema v zdravstvu so tudi čakalne dobe. Kako je z njimi v Zdravstvenem domu Domžale?
Če govoriva o splošnih ambulantah, čakalnih dob pri nas tako rekoč ni. Paciente sicer naročamo, vendar ko gre za kaj nujnega, je pacient pogledan še isti dan. Vsaj v naši ambulanti je delo organizirano tako, da je ena ura vedno namenjena prav pacientom, ki niso naročeni, a so denimo zboleli, se jim je stanje poslabšalo, ipd. Pri sekundarnih dejavnostih v zdravstvenem domu pa žal so čakalne dobe. Na ultrazvok trebuha pod stopnjo hitro se čaka denimo tri mesece, kar je nekako v slovenskem povprečju. Čakalne dobe v našem zdravstvu seveda so problem, toda v nujnih primerih in s primerno utemeljitvijo pride pacient do obravnave še v varnem času. Seveda bi bili vsi radi na vrsti jutri. (smeh) Popolnoma brez čakalnih vrst v zdravstvu nikoli ne bo šlo, res pa je, da so na določenih področjih predolge.

Torej je v Domžalah za občane zdravstveno kar dobro poskrbljeno?
Res je. Imamo tudi močno ekipo nujne medicinske pomoči s stalnimi ekipami. Tekom dneva imamo tako na razpolago dve ekipi NMP, od katerih je ena stalna, za drugo pa razpisani zdravnik pride iz ambulante. Lahko se pohvalimo tudi s kratkim dostopnim časom, dobro opremljenostjo in stalnim izobraževanjem. Skratka pri nas te zadeve kar funkcionirajo.

Trenutno duhove v zdravstvu buri predlog omejitve receptov za osebno rabo …
Ne predstavljam si, kaj bi lahko s tem predlogom dosegli. Omejeni bi bili zdravniki, ki še nimajo licence, torej specializanti. To so zdravniki, ki sicer že redno delajo in so v veliki meri samostojni, zato res ne vidim razloga, zakaj si za svojo osebno rabo ali družinske člane ne bi smeli napisati recepta. Finančno pri tem ne bodo nič prihranili, če pa bodo ti zdravniki kaj potrebovali, bodo to morali dobiti pri svojih osebnih zdravnikih in bodo tako še bolj obremenjevali sistem. Mladi zdravniki so se glede tega precej odločno odzvali, kar je tudi prav. Kadra primanjkuje, ljudje odhajajo iz zdravstva in s takimi ukrepi lahko odvrnemo še tiste, ki bi jih morda lahko zadržali.

Si od nove vlade obetate kakšne spremembe na bolje? Zdravstvo se namreč rado znajde med prioritetami predvolilnih programov političnih strank.
Dokler ne vidim konkretnih ukrepov, ne pričakujem nič. Najlaže je obljubljati, da bodo skrajšali čakalne vrste, ampak mislim da to ne bo prav kmalu. Tu so še stvari, kot je denimo financiranje obstoječih programov, kar bi se dalo hitreje urediti. Za svoje delo moraš biti seveda plačan, pri zavarovalnicah pa je žal tako, da vedno dajo malo manj, potem se pa znajdi s tem denarjem, da zadostiš vsem zahtevam zaposlenih in pacientov. Problematično je tudi to, da ni prave koordinacije med ministrstvom, zdravniško zbornico in zdravstveno zavarovalnico. Zdi se da vsak vleče v svojo smer, namesto da bi bile zadeve usklajene. Verjetno bi moralo v zdravstveno blagajno tudi priteči več denarja.

Kakšne lastnosti naj bi imel po vašem mnenju dober zdravnik?
Mislim, da moraš svoj poklic opravljati z ljubeznijo. To je tek na dolge proge, saj po navadi nisi zdravnik le nekaj let. Lepo je, če tudi po več letih, desetletjih dela, še vedno vidiš izziv v svojem poklicu. Menim tudi, da mora biti dober zdravnik tudi dober opazovalec, čustveno inteligenten človek, ki zna z ljudmi in se ne spušča v nepotrebne konflikte. Še posebej pomembno pa je, še enkrat poudarjam, da rad opravljaš svoje delo. Sama denimo še vedno rada hodim v službo in mi niti na misel ne pride, da bi opustila svojo osnovno dejavnost.

Kakšen pa naj bi bil dober direktor?
To me pa vprašajte čez kakšno leto. (smeh) Tudi direktor mora biti čustveno inteligenten, pa tudi pravičen, da vse službe enakovredno obravnava. Seveda bi naj bil tudi malce avtoritativen, če si prenežen, verjetno ne prideš prav daleč. Sicer pa je tako, da žal ne moreš nikoli ustreči vsem in nikoli ne boš vsem všeč. To se moraš prej ali slej naučiti. Pomembno je, da imaš vselej čisto vest. Če imaš nek etični kompas, sam pri sebi tudi veš, ali delaš dobro, ali bi moral kaj spremeniti.

Kako se sproščate zunaj ordinacije?
Zelo rada kam grem. (smeh) Nerada se zadržujem v zaprtih prostorih, v prostem času sem z veseljem kje zunaj. Rada hodim v hribe, nazadnje sem bila na Prisojniku, rada pa tudi obiščem kakšno mesto, grem na morje, se usedem na kolo … Doma imamo veliko živali, s katerimi imamo kar nekaj dela in še več veselja. Zelo rada tudi obiskujem različne glasbene prireditve, saj sem se včasih aktivno ukvarjala z glasbo. Veliko let sem namreč igrala v Simfoničnem orkestru Domžale-Kamnik in pela v različnih zborih. Zdaj glasbeno sicer nisem več aktivna, še vedno pa sem velika ljubiteljica glasbe.

Tjaša Banko