Mineva skoraj dvajset let odkar tovarne TOKO v Domžalah ni več. V Slamnikarskem muzeju Domžale, ki deluje v okviru Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, smo se odločili, da pobližje predstavimo nekdaj izredno pomembno domžalsko tovarno usnjene galanterije. Tradicija izdelovanja kovčkov, torbic in drobne usnjene galanterije v Domžalah izvira že iz 30-tih let prejšnjega stoletja, ki se je po 2. svetovni vojni oblikovala v novo državno tovarno, ki je dobila ime Tovarna kovčkov in usnjenih izdelkov Domžale, TOKO Domžale.
Sčasoma sta v upravljanju tovarne nastopili dve pomembni prelomnici. Prva leta 1950, saj je slovenski prostor v istem času določala jugoslovanska različica samoupravnega socializma, takrat že zaznamovana z nujnostjo gospodarskih reform. Druga je nastopila v 70-tih letih, ko se je tudi usnjarsko predelovalna industrija morala prilagoditi svojo organizacijsko podobo načelom združenega dela s preoblikovanjem posameznih proizvodnih obratov v tozde, uveljavili pa so se tudi novi dohodkovni odnosi v okviru panoge in tudi izven nje. Oblikovali so se TOZDI Galanterija (pridružena sta bila še dislocirana TOZD Žižki pri Lendavi in TOZD Torbarstvo Maribor), Maloprodaja, Commerce, Usnjarna in Skupne strokovne službe.
Nova proizvodna hala, zgrajena v začetku 80-tih, je obetala povečanje proizvodnje, a optimizem ni trajal dolgo, saj se je istočasno začela gospodarska kriza, ki se je v naslednjih letih še stopnjevala. Kljub zmanjševanju števila zaposlenih so izvozna prizadevanja postala pomembnejša. A ne za dolgo, saj so morali končni proizvajalci zaradi pomanjkanja deviz vse bolj prevzemati dodelavne posle, ti pa so prinašali manj deviz. Kljub vsem slabšim poslovnim rezultatom je obseg proizvodnje v prvi polovici 80-tih naraščal.
V dveh desetletjih se je podjetje razvilo v eno največjih galanterijskih tovarn, ne le na slovenskem in jugoslovanskem trgu, temveč tudi v Evropi. Za svoje dosežke je prejelo številne nagrade ter uspelo ohranjati mednarodni sloves kakovostne in oblikovalsko dovršene usnjene galanterije. Zaradi stalnega posodabljanja tehnološkega procesa, gradnje nove proizvodne hale in odpiranja novih proizvodnih obratov ter trgovin izven Domžal, se je podjetje hitro širilo. Leta 1970 je bilo zaposlenih že okoli 1200 delavcev, tako da je bilo med podjetji z največ zaposlenimi v občini Domžale.
(se nadaljuje)
K. R. K.
Lit. in viri: Gornik-Kugler Marija: Kadrovska politika in planiranje kadrov v DO Toko, Diplomska naloga, FSPN, Ljubljana 1983; Kušar Karel, Razvoj nekaterih delovnih organizacij na območju domžalske občine; v: Zbornik Občine Domžale, Kulturna skupnost Domžale, Domžale 1979; Prinčič Jože, Prelomnice v razvoju slovenske usnjarske industrije v času druge jugoslovanske države (1945 – 1991); v: Usnjarstvo na Slovenskem: Zbornik referatov 4. simpozija o kulturni dediščini s področja usnjarstva na Slovenskem, ur. Miran Aplinc, Muzej usnjarstva na Slovenskem, Šoštanj 2015.
Na fotografiji:
Proizvodna hala v Žižkih, Lendava. Enota je bila lokacijsko najbolj oddaljena od matične tovarne v Domžalah. Nastala je leta 1979, ko je v Domžalah začelo primanjkovati delavcev in je bila zaključena prva faza investicije na območju občine Lendava. Tu so izdelovali drobno galanterijo on predvsem torbice, od katerih je bilo kar 80 % namenjenih za izvoz, pretežno za nekdanjo Sovjetsko zvezo. Kasneje so delali pretežno za italijansko tržišče. (Vir fotografije: Indikator informativno-politično glasilo delavcev delovne organizacije, TOKO DOMŽALE, Letn. VIII/4, 1985.)
