Dobitnica nagrade strokovne komisije za najobetavnejšo izvajalko/avtorico na festivalu Slovenska popevka 2019.
Najprej čestitke za nagrado. Kaj ti pomeni? Kako si se odločila, da se prijaviš, saj kot vemo, nisi skoraj nič v Sloveniji. Je bila najprej pesem ali odločitev?
Najlepša hvala! Nagrada mi pomeni seveda zelo veliko, saj sem vesela, da je žirija opazila moj avtorski potencial in kvaliteto pesmi. Pesem V melodiji večnega dueta sem res začutila, to je bilo tudi moje prvo besedilo v slovenščini, ki sem ga sama še uglasbila, zato sem bila še toliko bolj ponosna nanjo. Tako sem se odločila, da jo prijavim na Popevko, saj se mi je zdelo, da bo prava za ta naš festival, po drugi strani pa sem si zelo želela, da bi jo lahko slišala v izvedbi revijskega orkestra in ob njem v živo tudi zapela. Aranžma je napisal Anže Vrabec, odličen glasbenik, pianist in tudi moje prijatelj, s katerim se že leta poznava. Nanj sem pomislila takoj, ko sem končala s pisanjem, saj sem navdušena nad njegovim aranžiranjem.
Boš povedala kaj več o tvoji skladbi V melodiji večnega dueta? V celoti si jo sama napisala, tako glasbo kot besedilo. To ni ljubezenska pesem, kajne?
Ne, ni ljubezenska pesem, čeprav je bila napisana z veliko ljubezni do nekoga, ki ga hranim v najlepših spominih, mojega dedija Janeza. Kot otroka sta me kdaj pazila tudi babi in dedi v Ljubljani. On je bil vedno nasmejan, poln energije, rad je pel in me učil ljudskih pesmi, ki se jih je naučil pri pevskem zboru ali jih je poznal že. Veliko je bilo smešnih in navihanih. Ena izmed pesmi, ki mi je ostala najbolj v spominu in si jo še sedaj večkrat tudi zapojem, je »Bleda luna«. Ta zato, ker sva jo pela v duetu, dvoglasno. Mene je naučil osnovno melodijo, on pa je pel drugi glas. Čeprav sem bila še majhna, sem se vsakič, ko sva jo skupaj pela, naježila in skoraj zajokala, ker je bilo tako lepo. Dedi je pred dvema letoma pri skoraj 89-ih letih umrl, jaz pa sem bila takrat v Bostonu in mi je bilo zelo težko. Še vedno si želim, da bi lahko še kdaj zapela to pesem z njim. Tako je nastalo besedilo V melodiji večnega dueta, ki v bistvu govori o tem, kako bleda luna išče žarke njegovega nasmeha in si želi slišati spet to najino pesem, ki sva jo tako rada zapela. Seveda se to ne zgodi, čas gre dalje, a spomini se z vsako luno vrnejo in ohranjajo. In po naključju prav na petek pred popevko je bila polna luna in tudi njegov rojstni dan.
Obleko, ki si jo nosila na popevki, je v posebni oddaji na TV Slovenija pohvalil tudi znan modni kreator.
Tako je! Zelo sem vesela, da je Matjaž Plošinjak, znan modni oblikovalec, tako lepo pohvalil prav mojo obleko. Bila je prva, ki sem jo zagledala nekaj dni pred Popevko v izložbi v BTC-ju in sem vedela, da je to to kar hočem nosit. Bila mi je kot vlita, kot da bi čakala name. Res mi je všeč po eni strani preprostost obleke, a hkrati je še vseeno zelo elegantna, tako kot jo je komentiral tudi Matjaž. Namreč na Popevki si nisem želela biti preveč vpadljiva tudi zaradi nežnosti pesmi in vsebine. Vedela sem, da kadarkoli bom pogledala posnetek nastopa mi ne bo žal, da sem jo kupila.
Kako vzdržuješ kondicijo za svoje nastope, saj tisti, ki hodijo na tvoje koncerte vedo, da v glavnem ne stojiš na miru kot si recimo na popevki?
Hehe, res je. Jaz sem zelo redkokdaj na miru. To na Popevki je bil zame velik izziv, sploh pa ne pojem velikokrat balad in tokrat sem na Popevki zapela kar dve: svojo pesem in pa delček pesmi V meni raste drevo, ki jo je nekoč prepevala Ditka Haberl. Balade so zelo zahtevne, zelo je pomembna interpretacija, zato sem, ko jih izvajam, vedno kar malo živčna. Vsaki besedi v pesmi moraš posvetiti čas, kako točno bi jo odpel, koliko bi dal poudarka nanjo itd. Pri bolj energičnih komadih pa je več na tem, kaj bom lahko vse z glasom naredila, da bom publiko pustila odprtih ust. In seveda je zelo pomembno, da se prepustiš in plešeš in s tem se energija med gledalci čisto spremeni, vsi se sprostimo in nastane res žur. Nič ti ne pomaga, če imaš živahen komad, a stojiš čisto pri miru in ne znaš komunicirat s publiko. Kondicijo za energične komade sem kar od vedno imela, ker sem pač taka. Imam veliko energije in vedno se rada hecam. Za balade pa je treba kar veliko vaje, ker se moram umiriti in poiskati tisto drugačno sebe, nek moj notranji svet. To je včasih res težko in s kakšnimi pesmimi se sploh ne moram poistovetiti.
Koliko vaj je potrebnih za en koncert, saj velikokrat nastopaš z različnimi zasedbami? Kdaj je zate najboljši del dneva za vaje in kje in kako ter koliko vadiš sama oz. z zasedbo?
Odvisno. Včasih rabiš več vaj, včasih manj. Če sem z zasedbo že večkrat igrala, če je program lahek in pa, če vem, da so glasbeniki zanesljivi in vedno pripravljeni, je včasih dovolj samo ena malo daljša vaja.
Če pa je program bolj zahteven, npr. kot je nastop mojih avtorskih jazz skladb, kjer si želim, da je vse popolno, potem tudi tri skupne nekajurne vaje ne zadostujejo. Ni pomembno le, da je vse tehnično dobro odigrano. Nujno je, da se vsi v bandu med sabo začutimo, ne da je vsak z mislimi nek-je drugje. Takrat se med nastopi na odru dogajajo čudeži, pojavi se posebna energija. In to je res nekaj nepozabnega. Sama pa najraje vadim zgodaj zjutraj, ko imam mir in ni nikogar doma. Ker vem, da me nihče ne posluša, lahko res sprobavam milijon različnih načinov petja neke pesmi, brez da bi imela občutek, da grem komu na živce, hehe. Saj doma ne grem nikomur, ampak imam še vseeno tak občutek, ko neko frazo ponovim že petdesetič, pa z njo še vedno nisem zadovoljna.
Ali je težko menjati zvrsti za nastope? Kaj je tebi najljubše pet in ali so instrumentalisti specialisti za posamezne zvrsti?
Ne, meni to ni težko. Uživam v tem, da si postavljam izzive in se poizkušam v raz-ličnih stilih. S tem se zelo veliko naučim in razširjam glasovne sposobnosti. Pevec res ne ve, česa vse je njegov glas sposoben narediti, dokler ga ne raziskuje, dokler včasih ni »prisiljen« vzeti kakšnega nastopa, ki zahteva glasbo, ki je se v življenju ni pel. Takrat se največ nauči. To sem imela velikokrat priložnosti početi še, ko sem bila na Berkleeju in pa eno leto po končanem študiju, ko sem pela res vse od muzikala, različnih zvrsti jazza, glasbo bližnjega vzhoda, popa, opere, rock’n rolla, cigansko glasbo. Meni je najljubše peti pesmi, kjer dam lahko res vse od sebe in pokažem svojo energijo in jo delim s poslušalci.
Kako je z odzivom publike, kako in kdaj ga začutiš na odru? In kako je po koncertu? Poslušalci kdaj stopijo do tebe?
Na koncertih vedno poskrbim za to, da je program čim bolj raznolik, in da se za vsakega poslušalca najde nekaj, kar mu bo všeč. Največ odziva je pri kakšnih bluesovskih, soul ali pa pop udarnih baladah in pa seveda pri veselih, energičnih komadih. No pa tudi sem že opazila, da tudi kakšni bolj »sexy« komadi vedno vžgejo. Je pa tudi zelo pomembna mimika na odru. Če znaš z obrazno in telesno mimiko dobro spremljati pesem, ljudje res uživajo. Tega pa se naučiš po kar nekaj časa rednega nastopanja.
Po koncertu sem zelo utrujena, ker dam vedno vse od sebe, vendar je to tudi najboljši občutek, zavedati se, da si sebi in ostalim polepšal večer. Zadnje čase se mi dogaja, da prihajajo na moje koncerte ljudje, ki še na njih niso bili in ne morejo verjeti, da zame niso slišali že prej. Navdušeni so nad izvedbo, sproščenostjo in profesionalnostjo. Prav tako prijatelji, ki me spremljajo že odkar sem s petjem samostojno začela bolj resno pri 12-h letih, ne morejo verjeti, kakšen napredek slišijo. Sama tega toliko ne opazim, pa vendar se zavedam, da sem zadnjih pet let šolanja in trdega dela v Ameriki nabrala ogromno izkušenj, ki so me res izklesale v dobro performerko in me naredile samozavestno.
Katere stvari ti v življenju največ pomenijo?
Največ mi pomenita notranji mir in sreča, do tega priti pa mi veliko pomagata starša, prijatelji in glasba. Zraven spada še veliko trdega dela na samem sebi, predvsem pozitivno razmišljanje in opominjanje, da nobena pot ni lahka. Ampak z vztrajnostjo se pride daleč in jaz imam pred sabo še celo življenje, da uresničujem in živim svoje sanje.
Še kar nekaj zanimivih in pomembnih stvari se je zgodilo, odkar si se vrnila iz New Yorka, kjer si po diplomi na Berklee College of Music živela zadnjih osem mesecev.
Tako je. Moja avtorska skladba The World We Don’t Live se je uvrstila na jazzovsko kompilacijo Music Slovenija – Jazz 2019, kjer se predstavljajo izbrani priznani in obetajoči slovenski jazzisti. Res sem po-čaščena, da me je komisija uvrstila mednje. Junija, ko sem se vrnila domov, pa sem nastopala na Jazz Ljubljana in sicer smo z Big Bandom RTV Slovenija nastopili v New Yorku živeči jazz izvajalci, ki smo predstavili svoje avtorske skladbe.
Trenutno se pripravljam tudi na sprejemne izpite za magistrski študij jazz petja, kar mi vzame ogromno časa.
Oktobra odhajam še na Dunaj, kamor me je povabil Evropski radijski jazz orkester, Euroradio Jazz Orchestra, kar si tudi štejem v veliko čast. Kot edina predstavnica Slovenije in ena od dveh vokalistk bom tako z njimi preživela, vadila in nastopala dober teden. Koncerte bomo imeli na Dunaju, v Gradcu, Linzu in Salzburgu.
Potem pa grem za dobre tri mesece prepevat na križarko, najprej po Sredozemlju, potem pa čez Atlantik na Karibe. Se že veselim novih izkušenj!
Me je pa v zadnjem trenutku doma ujela še čudovita novica, da prihaja k meni na obisk draga prijateljica Mirella Costa, brazilska pevka, s katero sva se srečevali že na Berkleeju in potem v New Yorku. Čeprav je prišlo zelo na hitro, sva se odločili, da narediva tudi en akustični koncert in sicer bo ta že to soboto, 5. oktobra, v Blunoutu v Domžalah. Škoda je zamuditi, ker ona je res nora ženska, tako vokalistka, komunikativna, zabavna, za videti in slišati, v glavnem.
Vabljeni!
BB
