Domžalska industrijska dediščina: TOKO Domžale v toku s časom

236

Tradicija izdelovanja kovčkov, torbic in drobne usnjene galanterije v Domžalah izvira že iz 30-tih let prejšnjega stoletja z Zornovo tovarno in tovarno Bratov Okršlar, ki sta se združili po 2. svetovni vojni v novo državno tovarno, ki je dobila ime Tovarna kovčkov in usnjenih izdelkov Domžale, TOKO Domžale. V dveh desetletjih se je domžalski TOKO razvil v eno največjih galanterijskih tovarn – ne le na slovenskem in jugoslovanskem trgu, temveč tudi v Evropi. Za svoje dosežke je podjetje prejelo številne nagrade ter uspelo ohranjati mednarodni sloves kakovostne usnjene galanterije. 

Usnjena galanterija je spadala med dopolnilne proizvode, ki so bili tesno povezani z aktualnimi modnimi trendi, zato je bilo nujno stalno celovito spremljanje mode v svetu in sodelovanje na številnih sejmih doma ter v tujini. V TOKU so morali biti snovalci kolekcij seznanjeni z obstoječimi tehnološkimi možnostmi ter predlagati nove tehnološke dopolnitve z vidika modnih trendov. Pri realizaciji modelov je bilo nujno sporazumevanje z modelarji, tehnologi in komercialisti glede tehnoloških možnosti ter trženja izdelka. Pri oblikovanju modelov se je zahteval industrijski način mišljenja, ki zajemal operativno disciplino, timsko delo, celovitost dizajna in estetiko.

V TOKU so bili med redkimi podjetji, ki so več izdelkov izvozili kot uvozili. Leta 1986 so na zahodno (konvertibilno) tržišče izvozili za takratni milijon dolarjev, uvozili pa le za 40% te vsote. Ker v tem obdobju v tujini niso uspeli razvijati svoje dejavnosti in blagovne znamke, so večinoma delali za izvoz z uvoženimi materiali in lastnimi zmogljivostmi v obliki »lon« oz. dodelavnih poslov, predvsem z zahodnonemškimi galanterijskimi proizvajalci. Za izvoz na vzhodno tržišče (kliring) so uporabljali domače surovine.

Ob 65-letnici obstoja TOKO v letu 1987 so v podjetju pripravili obsežen promocijski katalog izdelkov z naslovom Toko v toku s časom, ki je prejel visoko priznanje na festivalu tržnih komunikacij v Portorožu. V njem je bilo zbranih nekaj zanimivih informacij o obsežnosti takratne tovarne:

  • okoli 850 delavcev je ustvarilo letno takratnih 6 milijard celotnega prihodka, predelalo je 25.000 m2 ter 120.000 m2 umetnega usnja in tekstilij;
  • na jugoslovanskem trgu so ostali najboljši proizvajalci usnjene galanterije;
  • dosegli so priznano kvaliteto v državi in status edinega izdelovalca celotnega galanterijskega programa;
  • s tujino so jih vezale dolgoročne pogodbe s Lohmann Werke iz Bielefelda, Samsonite iz Denverja, Bond Street iz New Yorka ter partnerske pogodbe z Walter Wolf, Pierre Cardin;
  • na zahodnem tržišču so ostali v vrhu najvidnejših proizvajalcev.

Kljub obetajoči rasti in širitvi podjetja v začetku 80-tih, ki je obljubljala povečanje proizvodnje, optimizem ni trajal dolgo, saj se je istočasno začela gospodarska kriza, ki se je v naslednjih letih še stopnjevala. O zaključku TOKO tovarne v Domžalah nadaljujemo v naslednjem prispevku, medtem ko celovito predstavitev tovarne je mogoče videti na razstavi v Slamnikarskem muzeju v Domžalah, ki bo odprta do konca letošnjega leta.
(se nadaljuje)
K.R.K.

Lit. In viri: Gornik-Kugler Marija: Kadrovska politika in planiranje kadrov v DO Toko, Diplomska naloga, FSPN, Ljubljana 1983; Prinčič Jože: Prelomnice v razvoju slovenske usnjarske industrije v času druge jugoslovanske države (1945–1991). V: Miran Aplinc (ur.), Usnjarstvo na Slovenskem: Zbornik referatov 4. simpozija o kulturni dediščini s področja usnjarstva na Slovenskem. Šoštanj: Muzej Velenje, Muzej usnjarstva na Slovenskem, 2015, 167-183; S Tokom v toku: 65 let. Katalog. Domžale: DO TOKO, 1987; Indikator informativno-politično glasilo delavcev delovne organizacije, TOKO DOMŽALE, 1978 – 1988.

Oglasno sporočilo