Martin Golob, duhovnik: “Ljudje so večji izziv kot krave!”

1322

Martin Golob. Bralcem ga predstavljamo, ker ni običajen duhovnik. Je vloger, zdi se, da je, če lahko uporabimo ta izraz – moderniziran pa tudi odmeven. Ni se že od zgodnjih otroških let čutil poklicanega za delo duhovnika, ampak si je želel postati med drugim tudi kmet. Vendarle, razmišlja, je bila njegova odločitev za poklic dušnega pastirja daleč najboljša, ljudje mu namreč predstavljajo večji izziv kot – krave.

Ali menite, da s pojavnostjo na družbenih platformah vero lahko približate mladim?
Da, menim da jo lahko približam. Moj namen je, da približam tudi življenje duhovnika, da pokažem, da smo ljudje, ki služimo Bogu in Cerkvi, povsem običajni. Moji nagovori ne dosežejo samo mladih ampak vem, da jih spremljajo mnogi starejši in starši. Želim tudi prikazati, da vera in življenje ni nekaj ločenega in da vera ni samo za zasebni prostor. Da, če si veren, si popolnoma normalen. Da človek išče, je nekaj najbolj človeškega. Vse to želim sporočati in približati.

Kakšen je vaš pogled na socialna omrežja?
Socialna omrežja so dobra. Jaz jih uporabljam kot pripomoček. Da se lahko preko njih približam ljudem, da sem lahko s kom, ki je daleč, v navezi. Pomagajo tudi pri čisto osnovnih župnijskih dejavnostih, kot je oznanjevanje in vabljenje na kak dogodek. Je en velik plus v družbi. Res pa je, da ti lahko vzamejo veliko časa in na socialnih omrežjih, kolikor je dobrega, se najde tudi veliko slabega. Zato je treba na socialnih omrežjih delati z glavo. Opažam tudi, da veliko negativizma, ki se ga na socialnih omrežjih bere in spremlja, ljudi tudi potre. Ko grem včasih na FB in berem komentarje, imam občutek, kot da sem v vojni. To gotovo ni realni svet, zato je glede družbenih omrežij potrebno biti moder in pameten.

Bi lahko duhovnik, ki je močno navzoč v digitalnem svetu, postal celo vplivnež (influencer)?
Vsak človek je influencer v nekem okolju. Starši v družini, direktor v firmi, učitelji v šoli,… Duhovniki smo že po službi influencerji, pravzaprav je to naša dolžnost, v kolikor se trudimo, da bi dobro vplivali na ljudi in jih usmerjali k Bogu in skupnemu občestvu. Kar se tiče mojega delovanja v digitalnem svetu, pa ne vem ali sem ali ne. Za koga gotovo tudi. Biti influencer v dobroti in ljubezni do bližnjega je, po mojem mnenju, zelo pomembno za kristjana in mislim, da bi se morali v tem bolj prizadevati. Ne vplivnež v smislu gospodarjenja, ampak v smislu služenja. Spet bodimo pozorni, kakšne influencerje izbiramo in komu želimo slediti. Za mene je največji influencer vseh časov Jezus Kristus.

Se višji predstavniki Cerkve, ki je dokaj konservativna in tradicionalna, kdaj vtikajo v vaše vloge (video bloge)? Se kdaj srečujete z očitki s strani  Cerkve?
Ne, nikoli. Sicer sam težko rečem, da bi bila Cerkev zastarela ali konservativna. Pri določenih stvareh je previdna. Cerkev ni tista, ki bi kakšno stvar kar tako zavirala, vedno deluje v koraku s časom. Če je kakšna stvar proti življenju, potem se od tega distancira. V mnogih pogledih je Cerkev tudi zelo napredna. Kadar ji pripisujemo zastarelost, ji, takšno je moje mnenje, delamo krivico. Ni nujno, da je vse, kar je moderno in sodobno, za človeka tudi dobro. Če je moderni svet tako napreden in boljši, zakaj pa je še vedno toliko ene žalosti? Kaj pa je sploh napredek? Napredek, ki ga trenutno vidim, je to, da je mnogo ljudi lačnih ob polnih mizah, pa Cerkev ni kriva za to.  Tradicija je v marsičem zelo dobra, tradicija pomaga, da ljudi združuje. Je pa še lepše, da bi iz tradicije prišli do osebne vere. Z očitki Cerkve se ne srečujem, res, da ni vsem všeč, kar počnem, a vseeno vidijo, da nas Sveto pismo uči, da je treba Boga oznanjati in za to uporabljati vsa mogoča sredstva. Bi si želel, da bi še kak duhovnik objavljal video vsebine. Če bi danes živel apostol Pavel, bi tudi uporabljal instagram in FB.

Želeli ste postati kmet, novinar, filozof. Kako ste se znašli v duhovniških vodah?
Po Božji volji… Kmet bi res bil, ker me je domača kmetija zaznamovala. Rad namreč delam na kmetiji, mi je pa tam manjkalo ljudi. Ljudje so večji izziv kot krave. Dejstvo je, da je poklic duhovništva v meni bil, le nisem si ga upal takoj izraziti. Na Teološki fakulteti sem pristal res po enem luštnem naključju, saj se zaradi drugega roka mature, ki sem ga naredil, nisem mogel nikamor več vpisati, kakor samo še na Teološko fakulteto. Tam pa mi je bilo zelo všeč. Med prvim in drugim letnikom študija sem se vpisal še v Ljubljansko bogoslovno semenišče. Leta 2013 sem tako postal duhovnik in to je bila moja najboljša življenjska odločitev. V duhovništvu sem srečen, v sebi miren in vse, kar počnem, mi ustreza.

Kaj vam je pri vašem poklicu najbolj všeč?
Blagoslavljanje z blagoslovljeno vodo, da lahko ljudi čim bolj zalijem (smeh), delo z otroki in starejšimi. Rad imam, da sem ob ljudeh, ko jim je težko in ko jim je lepo. Predvsem me izpolni in napolni delo z ljudmi, zato mi je res toplo pri srcu, ko vidim polno cerkev. Zelo rad darujem sveto mašo in tudi, če sem kdaj bolj slabe volje, ko stopim pred oltar, pozabim na sebe in sem čisto drug. Rad pridigam, ker mi je vedno izziv nagovarjati in Božjo besedo ljudem čim bolj približati. Najbolj mi je všeč pri duhovništvu tudi to, da lahko kot duhovnik počnem veliko različnih dejavnosti,  duhovnik mora biti namreč oče, gospodar, veren, hišnik, voditelj, služabnik, včasih tudi »pljuvalnik«, turistični vodič, poslušalec, psiholog, empatičen, svetovalec, človek, ki mora delati v pisarni in tudi na vrtu. Tako mislim, da je to kar lepo, moč za vse pa črpam v odnosu do Boga.

Gotovo imate konjičke, hobije, kateri so?
V prostem času grem rad v gore, ali pa na kak hrib, da se prediham. Rad pa skočim domov, kjer imamo kmetijo in zelo rad sedem na traktor, da kaj postorim. To mi daje največje veselje in užitek. Rad tudi kolesarim, berem, pogledam kak film, zelo rad si vzamem čas, da pospravljam, posebej sprosti me likanje. Rad grem na kakšno kavo s prijatelji…

Kakšno je vaše stališče o celibatu?
Celibat sem moral pravilno osmisliti. Duhovnik se ne poroči in nima družine, ker je oče večje družine, družine neke župnije občestva, kjer ga ne povezuje krvno sorodstvo ampak skupni krst. Svoje duhovništvo vedno gledam iz vidika očetovstva. Tudi Boga si predstavljam kot dobrega očeta, h kateremu se nenehno zatekam. Bogu hvala sem imel krasna starša in res dobrega očeta, ki mi je pustil vzorec, kaj pomeni biti oče. Bil je vedno zelo ljubeč do moje mame in zelo skrben, vedno je imel čas za svojih šest sinov. Vedno smo vse skupaj delali, kar nas je zelo povezalo. Nikdar tudi nismo nič drug pred drugim skrivali ali se zaklepali. Moj oče nas je tudi vedno učil, da je treba žensko spoštovati in da je njeno srce občutljivo. “Z žensko se ne sme igrati ampak če že, jo moraš zares ljubiti in ji dati srce”, je imel navado reči. Duhovnik pa da srce Bogu, da to srce lahko bije za vse ljudi. Ne samo eni »izbranki in družini« ampak vsem. Duhovnik je nekdo, ki v svobodi ljudi povezuje. Tako da je moja naloga, da zbiram ljudi v občestvo in jih povezujem s Kristusom. Celibat sem sprejel tak kot je. Mi je v pomoč. Drugače se duhovniškega življenja ne predstavljam.

Na svojem facebook profilu imate zapisano, da ste v zapletenem razmerju, kaj mislite s tem?
Na FB profilu ni mogoče določiti celibata. Zapleteno zato, ker nisem ne samski in nisem poročen. In celibat je za mnoge zelo zapleteno razumeti, živeti pa ga je mnogo lažje.

Je ob nedeljskih mašah zaradi vas kaj več mladenk?
Ne ni, mogoče pride kdaj kakšna malo pogledat, za k maši hoditi potrebuješ vero, da se boš tam srečal s Kristusom in se povezal v občestvo. Če te želje in izkušnje nimaš, boš težko zjutraj vstajal in šel k sveti maši. Samo zaradi duhovnika iti k maši je namreč mnogo premalo.

V Nemčiji ima menda tretjina duhovnikov “prijateljico”. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Tega podatka ne poznam, mislim pa, da če si vezan, nisi svoboden. Če si, tako kot ste zapisali, v nekem skrivnem razmerju, potem si suženj strasti in bi bilo za vse lažje, da bi se drugače odločil. Imeti prijatelja in prijateljico je čisto človeško. Zdravo je imeti prijatelja ali prijateljico v tistem najlepšem pomenu besede. Prijatelj, ki te sliši, ki te razume, ki te podpira, ki te usmerja. Večkrat slišim, da je nemogoče da sta moški in ženska dobra prijatelja, pa vendar mislim, da je mogoče. Upoštevati je treba svobodo in drug na drugega gledati kot na brata in sestro. Vendar »prijateljica zaradi telesnosti«, hm, to je do nje krivično, saj je nima rad zaradi nje same, ampak zato, da uresniči svojo moškost. Ženska ni nek poligon, kjer se moški izrazi ampak je mnogo več, žensko se najprej ljubi in ji daje svoje srce. Duhovnik pa je že dal svoje srce in ga ne more več nobenemu podariti. Goljufanje pa ni ne zdravo ne lepo.

Kakšno stališče imate do zlorab otrok s strani cerkvenih dostojanstvenikov?
Nihče nima pravice zlorabljati otrok. Če je to še predstavnik Cerkev, je to še toliko bolj grdo. Ta dejanja so zelo umazala fasado te ustanove. Žal je prišlo do tega, da smo za mnoge sedaj kar vsi duhovniki pedofili.  Bog daj, da do teh primerov več ne pride.

Kdo je vaš najljubši papež?
Mislim, da imamo od druge polovice 20. stoletja same vrhunske papeže. Med XXIII, sveti papež Pavel VI. Sveti papež Janez Pavel II. Oba živeča papeža sta res svetilnika Boga. Vedno trdno verjamem, da zgodovino vodi Bog. Vsak papež je bil vedno ob pravem času na pravem mestu. Vsak papež nas je lahko v marsičem učil. Imeti papeža je privilegij, saj nam kaže pot, po kateri naj bi hodili. Če je že vprašanje, kateri papež mi je najljubši, mi najprej pride na misel Janez Pavel II.

Kaj bi spremenili v Cerkvi, če bi imeli to moč?
Nič. Cerkev je Kristusova nevesta in kdo sem jaz, da bi spreminjal nekaj, kar je Božjega. Pa vendar, vsak kristjan ima moč spreminjati Cerkev. Cerkev smo vsi krščeni in kakršen sem jaz, takšna je Cerkev. Cerkev niso samo škofje in duhovniki ampak mi vsi. Skupaj tvorimo to Kristusovo telo, če se teološko izrazim. Spreminjamo jo tako, oz. v njej dejavno delujemo, če smo aktivni v moči svetega Duha. Cerkev ni to, kar se največkrat prikazuje, kot neka močna institucija z nekimi zakoniki, kot da bi bila državna ustanova. Cerkev je mnogo več. Vedno gledam na Cerkev kot Božjo ustanovo, ki nas dela občestvo med brati in sestrami. Želel bi si, da bi se v Cerkvi bolj imeli radi, da bi bili ponosni, da smo del te velike družine, da bi zaradi vere v Boga v cerkvi služili svetu in bili tisti, ki se imamo med seboj radi.

Katere so vaše poglavitne “skušnjave”?
Jaz bi najraje največkrat kar lenaril… To opazim pri sebi. Vendar, hvala Bogu, da čeprav se delo ne »pokvari«, ne more v nedogled čakati, zato moram kar pridno ustvarjati, biti aktiven, zaposlen, da so stvari narejene. Skušnjava je tudi hrana, saj imam izjemno dober apetit. Ves čas bi jedel in bolj ko je sladko, bolj mi je dobro. Zato raje sladkarije razdelim med otroke, da ne padem prevečkrat v skušnjavo. Skušnjavo imam tudi glede besed. Mnogokrat imam skušnjavo, da bi kdaj koga užalil ali ga kam poslal, ampak se raje zadržim, ker s tem ne bi nič naredil, kvečjemu več slabega. Skušnjava še ni greh, greh je, ko padeš v skušnjavo.

Saša Bešter

 

 

 

Oglasno sporočilo