Štučkovi koledniki z Goričice pri Ihanu

212

Oče Tine je dobro igral na klarinet. Kar vsa vaša družina je bila muzikalična, kajne?
Res je. Oče je kot samouk dobro igral na klarinet. Veliko je igral po ohcetih, največ na Gorenjskem. Poleg godca s harmoniko so skoraj povsod imeli tudi klarinet, ker se je daleč slišalo. Tedaj so ohceti trajale kar dva ali tri dni, ponekod pa ves teden.

Štučkovi ste bili včasih znani kot koledniki. Povejte nam nekaj tudi o tem.
Novo leto je prvi začel »nositi« oče, nato je z njim začel hoditi starejši sin Janez, igral je bas, nato se jima je pridružil brat Tine s klarinetom, in nazadnje, ko sem imel komaj 12 let, še jaz. Bil sem najmlajši, igral sem pozavno. Novo leto smo začeli nositi na Štefanov dan pri županu Ložarju v gostilni na Žagi. Prekrižarili smo velik del Gorenjske, nazadnje pa Črni graben in Moravsko dolino. Spali smo po hišah, povsod smo bili že vnaprej dogovorjeni za prihodnje leto. Ljudje so nas povsod navdušeno sprejemali. Ker sem bil še šolar, sem moral za potepanje s koledniki dobiti dovoljenje od učitelja. Kadar je bila zima lepa, smo novo leto nosili – voščili in koledovali do svečnice.

Mama Neža je bila dobra ljudska pevka. Ali ste se od nje kaj naučili?
Mama je bila odlična ljudska pevka. Jezikoslovcu dr. Antonu Brezniku je zapela več kot sto ljudskih pesmi. Veliko pesmi se je od nje naučila hčerka ali moja sestra Johana, več so jih posneli tudi za radio in so shranjene v Ljubljani. Jaz nisem pel, čeprav imam dober posluh, sem pa rad igral.

Ali vam je to v življenju kaj koristilo?
V Dubrovniku, kjer sem bil 18 mesecev pri vojakih, smo trije v prostem času posedali na stopnicah in igrali. Nad nami je bival puškar, ki nam je večkrat vrgel dol kovača (liter vina pa je tedaj stal tri dinarje).
Ko je neki oficir organiziral orkester, smo večkrat cele noči igrali oficirjem na zabavah, zjutraj pa so nam dali prosto, da smo se naspali in odpočili. Jedli in pili smo skupaj z oficirji. Tako dobro in brez skrbi kot pri vojakih pozneje nisem nikoli več živel, čeprav mi od doma niso poslali niti dinarja.
Pozneje sem nekaj časa igral pri mengeški godbi, nato dolgo pri domžalski in hrastniški godbi.

Štučkovi koledniki z Goričice pri Ihanu pred šestdesetimi leti – oče Tine Pirc in trije sinovi Od leve: Rudolf, oče Tine, Tine in Janče

Opazil sem, da izdelujete razne spominke in miniature. Kaj ste bili po poklicu?
Želel sem postati kipar, nekaj kiparske žilice imam še zdaj. Rad bi se učil pri kiparju Pengovu v Ljubljani, a ni bilo denarja. Po pol leta učne dobe za krojača mi je zdravnik odsvetoval, da ne bi zbolel za tuberkulozo. Nato sem se dve leti učil v Hribarjevi slamnikarni v Mengšu. Potem sem se do vojaščine zaposlil v Oberwalderjevi – Polževi slamnikarni v Domžalah. Po vojaščini sem, razen med drugo svetovno vojno, do upokojitve delal v Induplatih Jarše.
Življenje pa je bilo zmeraj trdo, zato sem ob rednem delu tudi kiparil in izdeloval različne predmete. Zmodeliral sem model za škrata s harmoniko in jih veliko izdelal, seveda sem jih tudi sam pobarval, obnovil in na novo poslikal sem več kapelic, križev in kipov. Veliko miniatur planinskih domov in koč sem upodobil. Največ sem menda naredil jaslic. Ene velike jaslice sem izdelal in poklonil tudi Domu počitka v Domžalah; tu že od leta 1990 živim in te že zdaj povabim, da si jih po božiču prideš ogledat.
Čeprav se nisem izučil želenega poklica, že več kot 60 let kiparim, celo tu v Domu počitka, kjer se imam prav dobro, zmeraj kaj delam, tudi ta surovi izdelek na mizi bo imel v decembru, ko me boš obiskal in mi, kot obljubljaš, prinesel Slamnik s tem pogovorom, že drugačno podobo.

Starejši planinci se vas spominjajo tudi kot oskrbnika planinskega doma na Kamniškem sedlu. Ali ste bili tudi športnik?
Res je. V letih 1949, 1951 in 1952 sem oskrboval dom na Kamniškem sedlu. Prvo leto sem v glavnem vse za oskrbo sam znosil na planino. Potem sem imel »pametnega« konja, ki je prinesel celo po 120 kilogramov tovora naenkrat. Ker na Sedlu ni bilo trave, se je pasel daleč stran na Planjavi. Kadar sem ga poklical Miško, je sam prišel k meni. Športnik pa nisem bil, samo v mladih letih sem igral pri ihanskem nogometnem klubu.

Kako ste preživeli okupacijo?
Že od leta 1941 sem sodeloval z OF, potem sem bil v partizanih. Pred koncem vojne so me ujeli. Zaprt sem bil v Kamniku in Begunjah, od koder so nas en vlak poslali v koncentracijsko taborišče v Dachau. Ker je bila železniška proga uničena, so nas dali v delovno taborišče Knitenfeld. Od tod sva z Janezom Kosom iz Brezja pri Dobu ušla in se po številnih zapletih srečno vrnila domov.
Spominjam se tudi, da sva z Janezom na Gorenjskem prišla v neko vas, ki so jo obkolili Nemci, rešil naju je mlad vojak, menda je bil gestapovec. Najprej je govoril nemško, nato pa po slovensko. Ko sva mu vse povedala, nama je obljubil, da naju bo rešil iz obroča. In res, vzel je kovček in naju vodil mimo vseh zased.
Če je Janez res, kot praviš, še živ, te, prosim, pojdi ga za novo leto namesto mene pozdravit.
Med vojno sem imel srečo, kljub veliki nevarnosti nisem bil nikoli ranjen.
Hvaležen pa sem tudi osebju Doma počitka, ki tako lepo skrbi zame, imam red in sem zelo zadovoljen.

Ob slovesu sva si segla v roke in si zaželela zdravja in sreče v letu 1994.

Vir: Slamnik, leto 1993
Pogovarjal se je Stane Stražar.

Naslovna fotografija:
Na sliko so od leve proti desni : Rudl (Rudolf), Brat Tine, oče Valentin Pirc (Tine), Bolhar (oče Marije Jenc) ter Janče.
Fotografija je bila posneta verjetno okoli leta 1930 na neznanem kraju.

Oglasno sporočilo