Marko. Novinar, specializiran za satiro. Gledališčnik, ki je začel s pisanjem lutkovnih predstav za otroke. Avtor kmalu izšlega romana Kolesar, čeprav je predvsem motorist. Njegovi Zapisi iz močvirja nas že dvajseto leto zdramljajo iz državljanskega malodušja na valovih radia Slovenija. Marko zapisanih glos, za katere je prejel tudi Ježkovo nagrado, ne prebira, ker se ne more znebiti svojega štajerskega naglasa.
Kakšno prihodnost ima tip demokracije v katerem smo?
Jaz mislim, da zunaj demokracije nimamo dosti možnosti. Smo kot dva stara zakonca, ki sta ujeta v neko razmerje. Ne želim si ničesar drugega, kot so denimo procesi, ki tečejo v sosednji Madžarski. Tako, da če bomo stali pri tem tipu demokracije, bo kar ok. Absolutno pa je ogromno prostora, da se sistem izboljša in razvije.
215 občin, pokrajine… ali je država ugrabljena s strani politike?
Da. Ne samo s strani politike kot take, jaz mislim, da s strani uredb, neživljenjskih zakonov, predpisov, ne bi rekel, da je pri tem procesu šlo za neko zavestno dejanje, zelo postopoma smo se zaciklali v nek krog, v neke neučinkovitosti. Državljani smo postali tudi leni, nočemo se s temi stvarmi ukvarjati in jih prepuščamo ali uradnikom ali pa tistim, ki so ambiciozni in to ne vedno iz častnih nagibov.
Državno Računsko sodišče pravi, da je “brezzobi tiger”. Očitno politiki to ustreza.
Kaj ne bi morali državljani na referendumu odločati, kakšen volilni sitem bomo imeli? Smo res ujetniki politike? O volilnem sistemu je zelo, zelo veliko debat, jaz o tem ne bi sodil, ker nisem strokovnjak. Vedno bo volilni sitem, ki bo nekoga preferiral in nekoga tlačil. Jaz mislim, da, če govorimo o občinah, da sledimo enemu momentu, tistemu, ko so občine organsko spoznale, da so nekatere tudi premale… Če beremo med vrsticami, lahko rečemo, da pri občinah, ki so izjemno majhne, tristo ali štiristo prebivalcev, prihaja do nekih pobud po združevanju. Jaz mislim, da se bodo pokrajine same preoblikovale v neke bolj življenjske enote. Trdno verjamem in mislim, da bo to dobro…Na drugi strani je sogovornik Evropa s svojimi skladi, Evropa pa zelo težko komunicira z lokalnimi skupnostmi, ki štejejo tristo, štiristo prebivalcev. Zelo dosti na teh evropskih kohezijskih projektih prihaja do združevanj občin, ki se skupaj prijavljajo in mislim, da je to neka rešitev ne samo za vso lokalno samoupravo. Zelo veliko teh agencij, ki jih imamo na desetine, zna biti zelo v neposredni službi politike. Mnogo teh agencij je v službi politike in to ni vedno slabo. Večkrat so to pozitivni procesi. Absolutno pa je svet teh agencij postal povsem nepregleden. Vsako področje življenja ima že neko agencijo.
Pri svojem pisanju se lotevate aktualnih tem, pod katero ste se najraje podpisali?Tega je bilo kar nekaj. Ko človek dela v novinarstvu, mora imeti neko raven. Menim, da če uspem s svojim delom delati tako, da nastane približno dvajset odstotkov tega, pod kar se nerad podpišem. Včasih se je težko podpisati, ker veš, da gre stvaritev v široko javnost, na srečo pa so tudi trenutki, ko se podpišem zelo rad.
Ste bili že kdaj deležni kakšne graje v javnih občilih ali vas je okrcal kateri izmed politikov, ki ste ga osirali?
Ne. Nekoč sem se peljal z nekim politikom v dvigalu in me je pogledal ter rekel: »V redu je v redu je.« V današnjem času teh družbenih omrežij sem deležen tudi osebnih graj, to jemljem kot del svojega posla, namreč, če se izpostavljamo, moramo vzeti v zakup, da pride kaj nazaj. Vse graje resno vzamem, je velika napaka, če stojimo na kompleksu božjega stališča. Se pravi, prav lahko se zmotim, konstruktivna kritika je še kako dobrodošla. Lahko naredim napako ali v slovnici ali v točnosti ali kako drugače. Vse graje niso zlonamerne. Kritike sem vesel, človek mora imeti trdo kožo, ko so žalitve.
Kaj pa pozitivni odzivi, kdo vam je bil posebej hvaležen za duhovito popisovanje njegovega značaja?
Da bi se direktno obračali na mene, ne, zdaj se je razvil sčasoma krog ljudi, ki mi pišejo – maile, na primer, nek gospod včasih piše o energetiki in mi podaja feedbacke.
Študija novinarstva niste končali. Zakaj?
Bil je zelo hecen dogodek: V tretjem letniku fakultete so nas poslali na enotedensko prakso na radio, takrat sem prišel na Val 202. In so mi rekli, naj nekaj napišem, vzel sem list papirja, ga hotel vstaviti v pisalni stroj, ko pa sem ga potiskal v režo, ni in ni šlo, vrtel sem valj in se čudil, zakaj papir ne pride na drugi strani ven. In je prišel starejši novinar, ga premaknil v pravo režo in je bilo vse ok. Tedaj sem se zavedel, da mi manjka leto in pol, da bi postal novinar in ne znam vtakniti papirja v pisalni stroj. Po tistem se nisem več vrnil in sem se ob delu vpisal na zgodovino, kjer sem obupal po dveh letnikih.
Na Valu 202 ste sprva začeli kot novinar. Kakšne spomine imate na to obdobje?
Bili smo zelo prijetna družba, srečevali smo se tudi zunaj delovnega časa. Bili smo zelo povezani, tega se dobro spominjam. To so bili časi, ko si moral beležiti, koliko prispevkov si naredil, da si dobil mesečni honorar. Spomnim se, da sem jih pripravil po petintrideset mesečno, torej vsak dan plus pet, ampak naučil sem se posla: Pogovarjati se, snemati, navezovati stike, klicati.
Menda je bila prva vaša reportaža o izboru miss Kolpe? Po čem se je najbolje spominjate?
Takrat še nisem imel niti vozniškega izpita in so me pošiljali z ostalimi novinarskimi kolegi. Priznati moram, da so me ruralne teme vedno zelo privlačile, rad obiskujem kraje, dogodke in ljudi zunaj običajnega fokusa novinarjev. Rad se družim z ljudmi, ki so nenavadni, posebni. Če se vrnem k svoji prvi reportaži: Za spremstvo sem imel Delovega fotoreporterja, ta je imel kultnega hasselblada. Ko sva prispela, sva najprej spila vse, kar se je dalo. Potem sva sedela pod odrom, na katerega so prihajale lepotice. Prišla pa je tudi ena, ki je bila res »ne lepa«. Voditelj prireditve je osupnil: »Kako si pa ti prišla sem?« mu je ušlo. »Z avtobusom,« je rekla.
Udejanjali ste se tudi na področju dokumentaristike, odprla so se vam vrata na televiziji.
Nisem bil ravno dober govorec, ker se nikdar nisem rešil svojega štajerskega naglasa, zato sem se specializiral za reportaže, na našem radiu pa deluje tudi dokumentarna redakcija. Ivan Sivec, Silvo Teršek in Marko Zorko so me potegnili v to redakcijo, opazili so me na slovenski televiziji in me povabili k sodelovanju, vendar sem bil na televiziji dejaven preko projektov, nikdar redno zaposlen. Spominjam se dveh zanimivih tem, ki so bile obelodanjene v dokumentarcih, in sicer, v Ženavljah je pristal stratosferski balon in danes je na tem mestu spomenik, občina Petrovci ima na ta dan celo občinski praznik. Pripravljal sem tudi arheološke in kulturnozgodovinske teme in vse pozabljene teme preteklosti.
Že dvajset let ustvarjate oddajo Zapisi iz močvirja.
Tradicija satire je na Valu 202 zelo močna, sprva je bil Tone Fornezzi Tof s svojim Moped Showom, nato Marko Zorko s Točno opoldne. Ko je Marko odnehal, smo združili moči in začeli ustvarjati oddajo Stergo Ergo, pa je Mirjam Možgan odšla iz novinarstva, Marko pa s svojo ženo, ki je postala diplomatka v Avstralijo. Ostal sem sam in takratna urednica Mia Škrabec Arbanas mi je dejala, naj vztrajam vsaj jaz, da radio ne bo ostal čisto brez teh vsebin. Obiskala me je na mojem domu v Svečini z nekaj predlogi, še danes se spominjam, da je lilo kot iz škafa, okoli hiše je bilo blato, da je morala priti po brvi in tako bo, je dejala, oddaja nosila naslov Zapisi iz močvirja. Čeprav je imela sprva idejo, da bi se oddaja imenovala Motokultivator.
Ljubljanocentriki, tako ste se izrazili nekoč, bi dejali, da naslov »Zapisi iz močvirja« zato, ker ste iz Ljubljane.
Točno, večina ljudi pomisli tako, no, močvirnate pokrajine so tudi drugod po Sloveniji.
Za vsakotedensko ustvarjanje sedem minutnih glos na Valu 202 ste leta 2014 prejeli tudi Ježkovo nagrado.
Da, in sem nanjo zelo ponosen.
Menite, da politična satira večkrat opravlja ravno nasprotno vlogo od tiste, za katero je bila ustvarjena?
To je zdaj zelo trickey question…Morda se v njem skriva tudi nekaj resnice. Politiki so namreč postali zelo trdokožni, oklepajo se svojih položajev, če dožive kritiko, se tolažijo s tem, da se za dobrim konjem pač vedno praši in, da je vsaka reklama boljša od nobene. Če je temu res tako, je naše delo prejkone lajanje v luno in sem zaradi tega res žalosten. Upam pa, da meje premikamo vsaj malo.
Bi lahko dejali, da politična satira bolje cveti v nedemokratičnih okoljih?Socialistični vici, da. Mislim, da kar dobro tudi v demokratičnih, če pogledamo, denimo, ameriške satirike, ki so do Trumpa zelo žaljivi.
Vodite tudi kino Svečina.
Da, z bratom Ivom, imava pa že vsaj sto naslovov v filmografiji. Ker je postalo prenaporno, sva na tem področju dejavna le še občasno.
Gledališče.
V našem domačem kraju imamo zelo intenzivno kulturno življenje, kulturnik je bil moj dedek prav tako pa je bila tudi moja mama kulturnica. In seveda potem to preide tudi na potomce, nisem pač imel druge izbire. Začel sem s tem, da sem pisal otroške igrice za našo otroško skupino, eno z naslovom Pasje popoldne, so igrali celo v ljubljanskem Lutkovnem gledališču. Potem sem začel pisati tudi za odrasle, uspešnica za odrasle je Življenje je vrtiljak po istoimenski glasbi, v predstavi igra tudi ta pesem, v živo. Obstaja celo mreža amaterskih gledališč po vsej Sloveniji, enkrat letno se dobivamo v Slovenj Gradcu na tržnici gledaliških predstav, po principu jaz pridem igrat k tebi, ti k meni, predstave se menjavajo. Gostujemo vse od Nove Gorice do Kamnika, Bohinjske Bele.
Kako usklajujete vse te vloge?
Kar gre, a ne mislim, da sem zelo delaven.
Pred pisanjem vam je včasih slabo v želodcu, ste se enkrat izrekli.
Da, ko veš, da boš moral napisati, pa nimaš teme, časovna stiska. Včasih pa je to najlažji posel ne tem svetu.
Ste tudi scenarist in režiser, kako usklajujete vse te vloge?
Kar gre.
Vaš romaneskni prvenec nosi naslov Kolesar, o čem govori?
Smo en mesec pred izidom, roman bo izšel pri Beletrini. To je zgodba o mojem dokumentarnem filmu, o resnični usodi slovenskega interniranca, ki je naredil res zelo nekaj velikega, in sicer sabotažo v tovarni raketnega goriva v Avstriji, veliko stvar, kot rečeno. In jaz sem to zgodbo najprej opisal v dokumentarnem filmu nato pa sem jo vzel kot osnovo enega romana…Z zgodbo sem se dolgo ukvarjal, gotovo leto in pol.
Sicer ste motorist, zakaj torej ne raje Motorist?
Tudi s kolesom se rad peljem. Motorji pa me spremljajo že vse življenje. Ne divjam, ko se peljem z motorjem, trudil sem se zavest o motoristih, o varnosti in kulturi motorizma predstaviti v svojih dokumentarcih.
Kaj vam pomeni svoboda?
Vse.
Kaj je za vas žlahtni humor?
Pot v svobodo, ki je za povrh še zabavna.
Saša Bešter
