Uvodnik 2 2020: Marija Saje

496

Za moja ušesa bo ime Marija Saje zmeraj zvenelo skromno, higienično, asketsko. Taka je bila: kratko pristriženi lasje in nohti, odkrit pogled, kot nebo jasne modre oči. Nobene trajne, nobene šminke, nobenih prstanov, uhanov, obeskov, zapestnic, nobene mode. Snažna, zribana koža, sveža svetla bluza, dolgo preprosto krilo, volnena jopica, do gležnjev visoki z debelim usnjenim podplatom potempljani čevlji ali nizke pete, nekoliko široka hribovska hoja, hitra in odločna, v eni roki velika, težka usnjena aktovka, v drugi dnevnik in redovalnica. Lepa, a čisto nič seksi. Kmečka deklina. Redovnica. Hodila je po hodnikih od zbornice do razreda, kakor da se ji nekam grozno mudi. Kot človek, ki ga čaka veliko, neodložljivo in pomembno delo. Ni se menila za šolski zvonec, ko je ta oznanil konec ure in sprožil neučakano presedanje učencev. Mirno je odpredavala svojo reč do mesta, kjer je lahko postavila smiselno piko. Nekajkrat nam je tako požrla ves odmor. Bila je stroga in pravična. Ni vpila, ni grozila, ni nas hrulila, le neomajno zahtevna je bila v svojih pričakovanjih. Mirna, zbrana, poglobljena, natančna, neizprosna. S Sajetovo ni bilo šale. Bili smo zelo nemiren razred, v šolo smo nosili frače in gramofone, ptiče in pse, zganjali smo domiselna pobalinstva, a pri njej smo bili tiho kot miške. Obmolknili smo pred njenim asketskim obličjem, ki je velevalo pozornost, vzdržnost, posluh. Nismo se je bali, kot smo se bali nekaterih profesorjev, zaradi maščevalnosti ali histeričnosti, njena avtoriteta je izhajala iz nekakšnega etičnega imperativa, ki ga je terjala njena oseba. Doma sem se učil, ker sem trepetal, da jo bom razočaral, če ne bom pripravljen. Tako zelo osebno prizadeta se je zdela, če nisi znal! Videti je bilo, kot da ji tvoje neznanje v živo dušo zareže. Zabadala je vate tiste svoje vlažne očitajoče poglede, kakor da bi jo izdal! »Ti, Dušan, bi lahko več in bolje … « In res sem se počutil kot nemaren izdajalec. Pri Sajetovi je bilo znanje nekakšen dokaz medsebojnega rešpekta in ljubezni. Čisti eros: vzel si njene darove in ji pokazal, da jih ceniš, da jih hraniš v sebi. Da si ji lojalen! To jo je osrečevalo. Pri njej je vse temeljilo na emocijah. Znanje je bilo logična posledica kulture srca. Spominjam se, da me je poklicala pred tablo — recitiral sem Srečka Kosovela, Starka za vasjo. Pesem me je čustveno pretresla, njo pa tudi. Ko sem jo pogledal, so ji po licih tiho tekle velike svetle solze. Iz njenih edinstvenih nepozabnih oči. Če bi obstajalo kaj takega kot krščanski komunizem, bi Sajetova prav gotovo plačevala članarino. Seveda je bila komunistka, ampak čisto posebne sorte. Pri slovenščini ni nikoli nastopala ideološko (kot profesor Keršičeva, recimo), nikoli ni pridigala, propagirala je zgolj čisto literaturo, klasične humanistične vrednote, lepoto. Vzgajala je naša srca, jih spodbujala, da so tiktakala tenkočutno in odgovorno! Od nekdaj me je fascinirala njena absolutna predanost šoli in dijakom. Ne verjamem, da je bilo v njenem življenju kaj bolj pomembnega od Šole. Neoporečna in plemenita gospa, ekološka in religiozna. Žagarjeva nagrada in medalje so preveč vsakdanja, skoraj banalna priznanja; jaz bi ji podelil naziv svetnica slovenskega šolstva. Če danes malo premislim, kdo me je naučil slovenščino, zakaj sem se v življenju usmerjal tako, kot sem se, moram ugotoviti, da je bil vpliv Marije Sajetove morda celo usodnejši od genskih danosti in podedovanih talentov. Marija Saje je prebudila v meni vse moje ljubezni: slovenščina, književnost, gledališče. Bila je in ostala moja najljubša profesorica.
Vir: Dušan Jovanović, Na stara leta sem vzljubil svojo mamo

Oglasno sporočilo