Intervju z Lidijo Gomboc, učiteljico na OŠ Dob, podružnica Krtina

288

Z učiteljico Lidijo Gomboc sva se srečali te dni preko socialnih omrežij, saj so stiki s prijatelji mogoči le še na ta način. Vzrok najinega pogovora je bila zelo odmevna prireditev, ki so jo pripravili na podružnični šoli Krtina ob zaključku kulturnega meseca.

Govorimo o kulturnem dnevu, vi pa ste pripravili kar kulturni mesec. Kako ste izvedli svoje dejavnosti?
V teh dneh, ko so vse kulturne, šolske, družbene in druge dejavnosti ustavljene za nedoločen čas, je spomin na februar, ko smo se aktivno in živahno pripravljali na praznovanje, prijeten in pomirjujoč. Naša podružnična šola Krtina že vsa leta obeležuje različna letna praznovanja, vsakdo doprinese svoj delček znanja in zato smo se letos odločili, da se javnosti pokažemo ob kulturnem prazniku. Ko smo učiteljice začele pripravljati načrt dela, smo spoznale, da želimo vključiti toliko različnih področij, da bi bil dan ali teden premalo. Odločile smo se za mesec in razporedile delo čez vse februarske dni.

Kaj vse ste pripravili?
Na naši šoli poučujemo učence od prvega do petega razreda, zato smo dejavnosti prilagodile njihovim sposobnostim in znanju.
Začeli smo z anketo, kaj otrokom pomeni knjiga. Zbrali smo otroške misli, ko so nas navdušile. Naj vam ponudim nekaj njihovih besed:
Knjiga je čarobni svet dogodivščin. V njej so pravljična bitja, princi, zmaji in samorogi. Je najboljša prijateljica, ki si vedno vzame čas zate. Knjiga odganja pošasti. Knjiga je zaklad spravljen na papir. Knjiga je zgodba, ki jo beremo, ko se nam svet postavi na glavo…
Ko ste odkrili, da je svet knjig otrokom blizu, je bil vaš naslednji korak gotovo namenjen prav knjigam.
Tako je. Nadaljevali smo z lutkovno predstavo Zajčkova hišica. Popestrili smo roditeljski sestanek z in z igrico razveselili tudi naše male sosede v vrtcu Mavrica, ki nas vedno z veseljem sprejmejo in so naši odlični gledalci.

Kot vem ste veliko pozornosti usmerili tudi v slikanico Miška in kamenček.
V letošnjem letu je odšla v pokoj naša dolgoletna učiteljica Tatjana Kokalj. Naša knjižničarka Maja Jerič in v njeni bogati beri knjig poiskala slikanico Miška in kamenček. In že so stekle ideje. Elizabeta Pirnat, ki na naši šoli poleg mnogih drugih dejavnosti vodi pevski zbor, se je odločila, da bo pesmi iz knjige uglasbila. Pripravila je pesmi za otroški zbor in otroci so zagrizli v učenje novih pesmi. Za klavirsko spremljavo je tudi tokrat poskrbel gospod Tomaž Pirnat, ki je že nekaj let del našega zbora. Učenca petega razreda sta pod vodstvom učiteljic Tine Jerkič in Lidije Gomboc, v okviru programa dela z nadarjenimi, to isto besedo pripravili v obliki kamišibaja.

Nam lahko razložite, kaj je kamišibaj?
Kamišibaj je beseda, ki izhaja iz japonskih besed kami: papir, šibaj: gledališče. To je oblika pripovedovanja zgodb ob slikah, zato bi ji Slovenci lahko dali ime slikovedka. Slike, pravzaprav ilustracije, so vložene v lesen oder, imenovan butaj. Pripovedovalec kamišibajkar ob pripovedovanju menja slike, ki prikazujejo dogajanje v zgodbi.
Lesen okvir smo kupili kar v trgovini, učenka Tia Govejšek je naslikal ilustracije, Nikolaj Djordjevič pa je pravljico pripovedoval. Bil je izvrsten. Njegov glas je ravno prav dramatičen, umirjen in globok, da je pravljica zazvenela čarobno in jemala dih mladim poslušalcem.

Koga ste še vključili v igro?
Otrokom smo želeli prikazati, da neko pravljično besedilo lahko zaživi kot uglasbena pesem, slikovedka in dramska igra. Lidija Gomboc sem pripravila dramatizacijo besedila in z učenci pri gledališkem krožku pripravila predstavo. Anja Kokalj je izdelala lutke iz blaga. Svojo ustvarjalnost in domišljijo je prelila v pravljične podobe.

Koga ste še vključili v program?
Vabilo za kulturno prireditev je po vodstvom Tjaše Vilar, oblikoval učenec Tobija Vid Škulj. Anja Kokalj v sodelovanju z Aleksandro Pogorevčnik, je naredila tudi sceno, črno-bele velike slike na kartonu, ki so služile za ozadje in prikazovale kulturne ustanove, z manjšimi detajli rdeče barve,ki jih je dodala učiteljica Ana Slapar. Za cvetlične aranžmaje je poskrbela Mojca Smrkolj. Scena je telovadnico spremenila v intimen prostor, kjer so se starši, ki so v velikem številu obiskali našo prireditev, in otroci, počutili prijetno domače.
In kot sem videla na prireditvi, ste povezali kulturno dogajanje še s podelitvijo nagrad.
Res je. Izvedli smo šolsko tekmovanje iz lepopisa. Pisanje z roko izginja in potrebno ga je ponovno oživeti. Posebno pozornost smo namenili tudi oblikovanju inicialke. Komisija je nato izdelke pregledala in izbrala po dva učenca , iz vsakega razreda, deklico in dečka, ki so prejeli nagrade. Podelila jim jo je pomočnica ravnateljice Bojana Rutar. Letošnji nagrajenci so: Tia Govejšek, Mark Pinoza, Zoja Klemenčič, Tobija Vid Škulj, Ema Slekovec, Gregor Glušič, Liza Hočevar, Timotej Harb, Ula Peterka, Bor Novak. Ponosni smo, da smo letos zbrali pogum in odšli na tekmovanje v lepopisu na OŠ Jurija Vege Moravče. Med tremi učenci naše šole si je nagrado Prešern(ovo) pero pripisala učenka Patricija Prenar. Njihove izdelke si lahko ogledate na spletni strani šole. Prav tako smo ob tej priložnosti zaključili enoletni bralni izziv, ki na naši šoli poteka že nekaj let. Prebrati je bilo potrebno 35 knjig. Izziv so uspešno opravili Elizabeta, Dominik,Marcel in Philip.
Iz tvojega pripovedovanja se čuti, da ste učiteljice na podružnični šoli zelo povezane.
Tako je. Naše delo poteka timsko, ideja, ki jo ponudi ena, se obogati z idejami, ki se jih domislijo druge. In tako nastane lahko nekaj velikega.

In načrti v bodočnost?
Nove ideje lažje nastajajo, ko veš, da imaš ob sebi ljudi, ki so jim take dejavnosti v izziv. Ob sebi imam sodelavke, ki izpeljejo vse kar se dogovorimo, tudi,če gre za ideje tik pred zdajci. Želijo narediti nekaj več, ne samo tisto čemur rečemo pouk. Na različne dogodke na naši šoli smo zelo ponosni. Pri vsem tem nas podpira ravnateljica.
Tu so v prvi vrsti učenci, brez katerih ideje ne bi bile uresničljive. Ob zaključku enega projekta, se že veselijo in nestrpno pričakujejo novega. Vedno znova smo presenečene nad sproščenostjo, izvirnostjo in prepričljivostjo posameznikov pri izvajanju programa.
Brez podpore staršev, ki nam pomagajo na različne načine, tudi ne bi šlo. Največja nagrada za nas je, ko napolnijo našo telovadnico in svoje pevce, igralce, plesalce in pripovedovalce nagradijo z aplavzom. Vsem se ob tej priložnosti iskreno zahvaljujem .
Vedno imamo kup novih načrtov in idej. Ker je te dni šola zaradi koronavirusa zaprta in delamo od doma, vseeno snujemo p nove zamisli. Rade bi obeležile dan Zemlje, vzbudile v učencih in odraslih globoko misel, da je zemlja le ena, naš edini dom. Moramo ga čuvati in ohranjati. In sedaj, ko je izbruhnila bolezen, si vsi želimo, da ta mine čim prej, s čim manjšimi ali še bolje nobeni žrtvami in da se sredi pomladi v enakem številu, zdravi in polni idej vrnemo v šolske klopi.

Pogovarjala se je Tatjana Kokalj

Oglasno sporočilo