Domžalska zgodba o nekdanji pomembni obrti pletenja kit iz slame, ki je skoraj odšla v pozabo
- del
Tristo let se že v naših krajih plete in šiva slamnike. V Slamnikarskem muzeju v Domžalah smo pripravili razstavo, kjer je podrobneje predstavljena pripoved pletenja kit iz slame – o zgodovinskih začetkih pletenja pri nas, o postopkih priprave slame za pletenje, o vzorčkih pletenja in njihovem trgovanju, o današnji uporabi slamnatih kit in današnjem pomenu za ohranitev. Razstava je na ogled do konca januarja 2021.
Izhajajoč iz dejstva, da se je slamnikarstvo nekoč delilo na dve panogi – pletenje kit iz slame in šivanje slamnikov – je bilo glavno vodilo pri iskanju gradiva vse, kar je povezano s slamo in kitami, pletenimi iz slamnatih bilk. Med starejšimi zapisi o slamnikarstvu je v časopisu Vrtec (prvotno Vertec) iz leta 1890. To je bil časopis, ki je izhajal med leti 1871 in 1945, in je bil dolgo edini slovenski list za mladino, v njem pa so objavljali znani pesniki in pisatelji Kette, Levstik, Finžgar in drugi. V njem je podrobneje opisan postopek žetve in priprave najbolj primerne slame za pletenje, s posebnim postopkom beljenja – žvepljanja slame. Tako se glasi zapis:
»Slamnike delajo iz slame. Za slamnike dobra je samo pšenična slama in sicer od jare ali pomladanske pšenice. Seje se spomladi na lehko kremenikasto zemljo in precej gosto, da je slama drobnejša in bolj pripravna. Deset ali štirinajst dni pred nego pšenica dozori, ko je tedaj še zelena, požanje se in razprostre tako po zemlji kakor lan. Ko se razgrnjena slama do večera posuši, zveže se v majhene snopiče, a prav rahlo. Ko se pripeljejo snopiči domov, potegnejo se povézi proti klasu ter postavijo v klasje. Potem se klasi tako-le mikajo: Nekoliko delavcev si vzame vsak po jeden snop v desno roko, ter ga derži toliko časa, da z levo roko potegne toliko slame iz njega, kolikor je more v roki držati. A slamo mora varno potegniti, da se ne zalomi in jo potem z desno roko toliko časa gladi, da jo očisti plevela in druge trave, da mu tedaj samo čista in tenka slama ostane v roki. Tako dela z vsakim snopom. Tako očiščen snop da potem drugemu delavcu, kateri izsmuče klasje.
Za izmikanje klasja upotrebuje se navadno drgalo kakor pri lanu. Na tem delavec toliko časa dela, dokler ne spravi zadnjega klasa iz slame. Tako očiščena slama se razgrne po solnčnem kraji, in se zvečera, predno pride kaka mokrota, megla ali rosa, poveže v snopiče in postavi na kak suh kraj, recimo na skedenj ali sploh pod streho. A paziti se mora vendar, da slama ne zavre, ker potem postaja pikasta in rumena in kasneje celo trohljiva. Tako posušena slama se potem izbira na štiri ali pet različnih slam, drobnejše skupaj; to delo je v zimskih večerih posebno otrokom primerno. Tako pripravljeno slamo kupujejo potem posestniki slamnikarskih tovaren (fabrik). Da je slama za prodajo nekoliko lepša, jo poprej žveplajo. Zgodi se pa to v malej sobi, katera je obita z deskami, da se slama ne naslanja na zid, ker porumeni ako se dotika stene. Potem se stavi slama na police, in v sredi sobe se v malem kotliči zažge žveplo in to jo žveplanje slame. Tako pripravljena slama se potem prodaja v slamniških tovarnah. Slamniške tovarne so posebno v Mengšu in v Domžalah blizu Kamnika na Kranjskem. Tu izdelujejo domačini in ptujci, posebno Tirolci na leto mnogo lepih slamnikov, katere prodajajo doma in je tudi pošiljajo v druge kraje.«
(se nadaljuje)
K. R. K.
Ilustracija pletice iz knjige Die Österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild iz leta 1886 (iz arhiva SMD).
