Uvodnik Domžalsko-kamniške NOVICE 01 2021: Nova realnost – strah pred realnostjo

0
1289

Kot otroci smo poslušali odrasle, ko so govorili: »Strah je okoli in okoli votel, v sredini ga pa nič ni!« in s tem je bila definicija strahu zaključena. Pa nas je vseeno bilo strah teme, škripanja na podstrešju ali temne reke in povodnega moža. Poslušali smo starejše, ki jih je bilo strah vojne in smrti, kar so bili za nas, ki smo bili na začetku življenja, čisto nerealni strahovi.
Pa je prišla nova realnost v podobi globalizacije, diferenciacije in privatizacije, stvari, za katere še nedolgo nazaj nismo niti slišali in zajeli so nas novi strahovi: pred virusom, pred lock-downom, pred izgubo službe in podobno.
Strah pred novo realnostjo je zajel vse družbene sloje, ne samo tiste – kot radi pravijo politiki – najranljivejše: starčke v domovih, ki se bojijo osame; revne, ki postajajo še bolj revni in jih je strah novih in novih položnic, male podjetnike, ki ne vedo, kdaj bodo morali zapreti svoj s.p. in jih je strah umiranja na obroke.
Celo tiste, ki doslej niso poznali strahu, je ta odločno zgrabil: nova realnost je hotela, da je moral odstopiti župan občine Komenda, občine, ki so jo proglasili za najbolj cvetočo, kjer je življenje skoraj postlano z rožicami in najugodnejše za občane. Polomija se je zgodila zaradi strahu pred realnostjo: župan si namreč ni upal svojim podanikom povedati, da si je občina nakopala velikanski dolg v obliki izgubljene tožbe in moral je prevzeti odgovornost in spakirati kovčke.
Strah je zgrabil tudi poslance za vrat, da si niso upali pogledati realnosti v oči in obkrožiti ‘za’ ali ‘proti’, ko se je bilo treba odločiti o zaupanju vladi. Raje so se ‘naredili francoze’ in niso glasovali, čeprav bi po svoji funkciji to morali storiti – saj v ta namen so jih ljudje izbrali. Strah je kriv za odločitve vladajočih, da pošiljajo na cesto dobro opremljene in do zob oborožene robokope, ki vzbujajo strah pri vseh, ki bi se želeli kakorkoli upirati. Prav zaradi vzbujanja strahu šole in podjetja angažirajo varnostnike, celo vrste pred vhodom v trgovine ali čakajoče za cepljenje proti pandemiji nadzirajo fantje v uniformah, ki tako zaključujejo krog strahu. Radi se pohvalimo z demokratično ureditvijo kot najbolj prijazno obliko vladanja, pa moramo nazadnje priznati, da je navaden strah tisti, ki narekuje ukrepe tako opevani demokraciji.
Privajamo se na novo realnost, ki se ji včasih reče bojazljivost, včasih preračunljivost ali opreznost, največkrat pa strah, zavit v bleščeč celofan, na katerem piše »demokracija«. Celo v parlamentu, kjer je stalno prebivališče demokratične vladavine, se je očitno z njo vred naselil tudi strah.

Oglasno sporočilo